Uredila: Darja Marinšek

Prevedla: Jerca Kos
Zbirka: Roman

Število strani: 512

Cena: 42,99 EUR

 

Shuggie Bain je prvenec škotsko-ameriškega pisatelja Douglasa Stuarta, ki je leta 2020 osvojil Bookerjevo nagrado in postal britanska knjiga leta. Brutalno ljubezensko zgodbo o mladem geju, ki si prizadeva zaščititi svojo mamo alkoholičarko pred njo samo in pred svetom, je avtor pisal kar deset let. Po izidu je bila nominirana za več kot dvajset uglednih književnih nagrad (in poleg zgoraj omenjenih leta 2020 prejela tudi nagrado za britanski prvenec) ter kmalu postala prodajna uspešnica: po vsem svetu se je do aprila letos prodalo več kot milijon in pol izvodov.

Shuggie Bain pripoveduje o odraščanju malega Hughesa Baina - Shuggieja v času propadanja težke industrije in rudarstva na Škotskem ob koncu 20. stoletja. Vendar to ni klasičen bildungsroman; zgodba enako mero pozornosti nameni Shuggiejevi mami Agnes, lepi, ponosni ženski, ki se želi povzpeti nad neperspektivno delavsko okolje. Žal v njunem svetu ni prostora za drugačnost, vsakršen individualizem pa je zatrt. Ko začne Agnes svojo nesrečo utapljati v alkoholu, Shuggie prevzame skrb za mamo. Fant mora biti močnejši od Agnes in pogumnejši od svojega brata in sestre, ki pobegneta iz disfunkcionalne družine. Čeprav se mama pogreza vse globlje v pijačo, se Shuggie ne vda, njegova ljubezen je močnejša in svetli trenutki v njunem odnosu premagajo vse drugo.

Douglas Stuart v zahvali na koncu romana zapiše, da »vse dolguje predvsem spominom na mamo in njenemu boju za preživetje ter bratu, ki mu je dal vse, kar je mogel«. Pisatelj je torej pisal o svojem življenju, a Shuggie Bain ni avtobiografski roman. Je nepozabna in pretresljiva pripoved o ljubezni, nasilju, revščini, pa tudi o prizadevanju, da najdeš lastno mesto v svetu, ki ni naklonjen drugačnosti in nežnosti. Shuggiejev boj za preživetje je velika zgodba našega časa o izumrtju delavskega razreda, pa tudi srce parajoča pripoved o odnosu med Shuggiejem in njegovo mamo, ki z izjemno empatijo pripoveduje o boju za spolno identiteto ter prevprašuje obstoj družbenih razredov.

Roman je prevedla Jerca Kos, ki je izkušnjo prevajanja opisala takole: »Shuggie in njegova družina sta se mi že ob prvem branju usedla v srce. Kljub prizorom, ob katerih bralca stiska v grlu – in takih ni malo – roman preveva neverjeten optimizem, pogosto celo humor. Oboje, bridkost in radoživost, pride najbolj do izraza v dialogih, in prav v teh je tičal poglavitni prevajalski izziv: kako prenesti v slovenščino govorico glasgowskega, pretežno revnejšega delavskega okolja v 80. letih prejšnjega stoletja.

A to še ni bilo vse: liki v romanu so jezikovno močno razslojeni na več registrov. Shuggiejeva mama Agnes ponosno vztraja pri zborni angleščini, ki jo uspešno prenaša tudi na svoje otroke, zato ti le redko zdrsnejo na jezikovno raven svojih vrstnikov. Shuggie je v rudarskem naselju Pithead tarča posmeha tudi zato, ker se »afna« in govori drugače od sosedov, ki zavijajo močno po svoje. Nekje vmes so Agnesini znanci iz društva alkoholikov s svojo sicer glasgowsko govorico, ki pa je vseeno na višji ravni kot izražanje rudarjev iz Pitheada.

Pri iskanju podobne razslojenosti v slovenščini sta mi bili v neprecenljivo pomoč urednica Darja Marinšek in lektorica Meta Matjačič. Skupaj smo se trudile doseči vsaj čim bolj podoben, če že ne enak učinek v slovenščini.

Naj omenim še eno zanimivo značilnost romana: Douglas Stuart opisuje svoje domače mesto izredno natančno, ulice in pomembnejše zgradbe se skoraj do potankosti ujemajo z resničnostjo. Zato sem se za lažjo predstavo in vživetje v dogajanje pred začetkom prevajanja odpravila na kratko raziskovalno ekskurzijo v Glasgow in ugotovila, da je soseska Sighthill na severnem obrobju mesta, kjer je pred selitvijo v Pithead v šestnajstem nadstropju stolpnice živela Shuggiejeva družina, skoraj povsem izginila. Očitno je bilo blokovsko naselje, v katerem so v 80. letih živele revnejše delavske družine, zares tako brezdušno in moreče, kot ga opisuje Stuart, zato so na začetku tisočletja večino od desetih stolpnic porušili. V preostalih zdaj živijo večinoma tuji priseljenci, v okolici pa rastejo nove, nižje in lepše večstanovanjske zgradbe.

Pithead v resnici ne obstaja; škotski bralci so uganili, da je avtorja najverjetneje navdihnil Cardowan, rudarsko naselje ob istoimenskem premogovniku, ki so ga zaprli leta 1983. Stal je blizu železniške proge Glasgow–Edinburg, omenjene tudi v romanu. Niti naselja niti šotastega močvirja niti črnorjavih kupov jalovine, v katero se je do kolen ugrezal Shuggie, že dolgo ni več. Okoli ličnih enodružinskih predmestnih hiš zdaj valovijo z živozeleno travo porasli grički.

In Shuggie? Tudi njega že dolgo ni več v Glasgowu. Douglas Stuart, ki je v romanu opisal svoje odraščanje, se je že pred dvajsetimi leti preselil v New York.«

VIR: MKZ