Dostopnost in univerzalna uporabnost sta namreč dva od ključnih temeljev, da dosežemo demokratizacijo spleta. Na spletu lahko najdemo podatke in informacije, pomembne na naši poklicni poti, pri šolanju ali drugih segmentih našega vsakdan. Kaj bi bilo, če se ne bi mogli prijaviti na želeno izobraževanje, ker na najdete prijavnega obrazca? Kaj bi bilo, če bi želeli izpolniti obrazec za finančno pomoč, a ga ne bi mogli, ker so navodila nerazumljiva? To zna biti velik izziv zlasti za uporabnike z različnimi oblikami oviranosti, kot so osebe z disleksijo, po poškodbah glave, slepi in slabovidni ter drugi. Da bi zagotovili dostopnost spletišč in mobilnih aplikacij, imamo tudi Zakon o dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij, vendar so v inovacijskem ekosistemu 4PDIH prepoznali potrebo po preprostih smernicah, kako najlažje zagotoviti dostopnost. S tem namenom so pripravili zbirko 15 vprašanj, ki razvijalcem spletnih storitev nudijo jedrnate primere dobrih in slabih praks, ki jim je pri snovanju vsebin vredno slediti. 

»Na področju preverjanja dostopnosti spletnih vsebin sicer že obstajajo smernice WCAG 2.1., v katerih pa žal niso predlagani jasni načini za pregled skladnosti posamezne strani z njihovimi zapovedmi. Nova zbirka, ki smo jo razvili v 4PDIH, tako povzame bistvo teh smernic in jih nadgradi s konkretnimi vprašanji in primeri, ki so lahko v veliko pomoč,« je povedal Vid Stropnik iz 4PDIH. Vprašanja so osnovana na smernicah belgijskega projekta Anysurfer Quickscan, s katerim skupine IKT študentov nadzirajo dostopnost državnih spletnih strani od leta 2007. Poleg zbirke študentje Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani razvijajo tudi spletni vtičnik 4PDIH A11y – ta bo pregledovanje spletnih strani še poenostavil in pospešil. 

PR: IPPR