Novinar Marketing magazina

Spletnik Kibernitje je, kot je za MM povedal Jakob Žorž, v osnovi namenjen vodilnim odločevalcem v gospodarstvu in javni upravi. Kot pravi, so oni odgovorni za poslovanje podjetij, ustanov in državne uprave. »Zato se bolj kot s posameznimi grožnjami in produkti ukvarjamo z obvladovanjem poslovnih tveganj, v povezavi s tveganji informacijske varnosti. Tako pridemo do odločevalcev v vseh poslovnih funkcijah, od trženja in prodaje do produkcije, kadrov, financ ter do nosilcev poslovnih procesov.«

Prva žarnica je, kot pravi Žorž, zasvetila letos spomladi, ko mu je urednik enega od medijev, za katerega je pripravljal članke na temo kibernetske varnosti, dejal: »Zdaj je pa za nekaj časa dovolj kibernetske varnosti.« Druga »žarnica« je sledila, ko mu je eno od večjih telekomunikacijskih podjetij zagrozilo s tožbo, ker naj bi z objavo o kibernetskem napadu nanje na svojem profilu na LinkedInu posegel v njihovo dobro ime. Tretja, kot pravi ključna luč, pa je bila precej travmatična izkušnja družinskega člana, ki je bil udeležen v spletni prevari. Ideja se je izkristalizirala konec avgusta, tehnično so medij vzpostavili oktobra.

»Z medijskega vidika je kibernetska varnost zelo nišna in močno podhranjena tema, celo v strokovnih in poslovnih medijih. Samo tu in tam pride v medije informacija o kakšnem hekerskem vdoru ali okužbi z izsiljevalskim virusom. Praviloma takrat, ko tega res ni mogoče prikriti. Še manj se piše o konkretnih primerih prevar. Izobraževalnih vsebin sploh ni,« je povedal.

Vendar je po njegovih besedah problemov ogromno. Nekakšne uradne ocene URSIV naj bi kazale, da je razmerje med prijavljenimi in neprijavljenimi kibernetskimi incidenti ena proti pet. »Sam ocenjujem, da je vsaj ena proti deset, nedavno pa sem slišal oceno, da je neprijavljenih kar dvajsetkrat več incidentov od prijavljenih! Pa sploh še nismo veliko naredili pri digitalizaciji. Naj izpostavim, da so kibernetski incidenti še vedno tabu. Med strokovnjaki za kibernetsko varnost pa tudi na strokovnih dogodkih še prileti kakšno konkretno ime, v medijih pa se o tem sila malo piše. Menim, da bi za ustvarjanje kibernetsko varne skupnosti – Republike Slovenije – potrebovali več transparentnosti in obveščenosti javnosti o kibernetskih incidentih,« je prepričan.

Vizija Kibernitja je, kot pravi Žorž, da postane osrednji vir informacij, znanja, povpraševanja in ponudbe kibernetske varnosti. »Spletnik Kibernitje je zasnovan tudi z vizijo, da postane komunikacijska platforma za strokovno in kompetentno obveščanje v primeru kibernetskih incidentov. Organizacijam želimo pomagati, da se na incidente odzovejo odgovorno do svojih deležnikov in zainteresiranih javnosti.«

Žorž zaznava tudi želje po več informacijah o dogajanju v kibernetskem prostoru, ne samo o tem, kakšen produkt kdo ponuja. Ob tem se sprašuje, kako naj uporabnik vidi vrednost v teh produktih, če ne pozna resničnih problemov, in kako naj se zavaruje, če ne pozna konkretnih nevarnosti? Kot analogijo poda prometno varnost. »Verjetno ne bi nihče verjel v korist spoštovanja prometnih pravil, če ne bi bilo izobraževanje o prometni varnosti podkrepljeno z informacijami o prometnih nesrečah. Si predstavljate, da bi v črnih kronikah redno pisali, kako so nekega direktorja prevarali za 400 tisoč evrov, kako so študentu v prevari ukradli 1.500 evrov pri najemu stanovanja, upokojencu 20 tisoč evrov prihrankov pri prevari s kriptovalutami, da je lokalno podjetje izplačalo 1,2 milijona evrov v bitcoinih za povrnitev podatkov ali da je proizvodno podjetje zaradi zastoja avtomatiziranih tekočih trakov izgubilo 2,3 milijona evrov zaradi pogodbenih kazni? To so realne številke za Slovenijo.«

Ob tem dodaja še eno zanimivost: »V zadnjih dveh letih sem spoznal več ljudi ali organizacij, ki so bili žrtve kibernetskega kriminala kot udeležencev prometnih nesreč.«

Grafična podoba v obliki tipskega napisa je nastala interno. »Nikakor nismo želeli, da bi oblika prevladala nad vsebino in hkrati, da vsebina ne bi nosila dovršene oblike. Temu smo sledili tudi pri določanju spletnega dizajna. Naj povem, da smo se zadeve lotili nekoliko inženirsko, v duhu metode Kaizen. Imamo odprto osnovo, ki nam omogoča stalno izboljševanje in napredovanje, tako oblikovno kot tudi vsebinsko in storitveno.«

Po besedah Žorža je še posebej uspel favicon, velika črka K in ob njej tri pokončne pike. »Te ponazarjajo tri osnovne niti, ki spletajo kibernetsko varnost: ljudi s svojimi željami in udejstvovanjem, procese, ki jih za to izvajamo, ter sredstva oziroma tehnologije, ki jih pri tem potrebujemo. Zelo si želim, da bi to dihalo tudi skozi vsebino Kibernitja.« Ko je govora o strateški in taktični ravni, si prizadevajo izhajati iz ljudi in organizacije, tehnologijo pa vključijo k operativni in izvedbeni ravni. »Menim, da je prav zato Kibernitje drugačen medij od drugih, recimo temu IT-medijev. Ne osredotoča se na tehnologijo, ampak na tisto, kar počnemo kot ljudje, kot zaposleni, kot člani skupnosti, kar nas opredeljuje tako v fizičnem kot v kibernetskem prostoru. Tehnologija nam samo omogoča, da uresničujemo tisto, kar smo. Tudi v splošnem si ne želim, da bi bila več kot to.«      

Trenutno celotno delovanje financira izdajatelj s svojimi lastnimi sredstvi. Po besedah sogovornika niso želeli »botrov«, ki bi pogojevali uredniško politiko. Že pred izdajo so sicer pridobili zanimanje nekaterih oglaševalcev iz panoge IKT, še posebej tistih podjetij, ki se ukvarjajo s kibernetsko varnostjo. »Kakor se morda sliši nenavadno, oglaševalci trenutno niso na prvem mestu. Vsekakor se jih ne branimo, vendar se bolj kot v trženje oglasnega prostora usmerjamo v vsebino in iskanje dobrih zgodb, kar na začetku delovanja medija ni tako samo po sebi umevno. Kar nekaj podjetij in strokovnjakov ni želelo ali moglo sodelovati pri pripravi začetne vsebine, zaradi politike oddelka za trženje in piara, da sodelujejo le z uveljavljenimi mediji.«

Za oglaševalce pripravljajo partnerske pakete, namenjene posebej podjetjem, ki ponujajo produkte za kibernetsko varnost in z njo povezanih storitev. Eno od vodil je, da je v vidnem polju uporabnika strani samo ena blagovna znamka. To velja tako za naslovnico kot tudi za rubrike in posamezne članke. »V vsakem primeru si želimo oglaševalcem zagotoviti ekskluzivo. Imamo tudi posebno konkurenčno prednost. To so poslovne povezave – na stotine menedžerjev in strokovnjakov iz gospodarstva in IKT-panoge, ki jih dosegamo po različnih komunikacijskih kanalih.« Oglaševalce bodo izbirali tudi glede na to, kako dobro vsebino bodo lahko z njimi soustvarjali in kakšne so resnične kompetence oglaševalca. »Šli smo tako daleč, da smo omejili število oglaševalcev po posameznih paketih. Tudi v primeru promocijskih vsebin si namreč želimo, da imajo čim večjo vrednost za naše bralce. Konec koncev, glede na to, da je naš cilj prispevati k vzpostavitvi primerljive ponudbe na trgu, si ne moremo privoščiti, da bi dajali prostor oglaševalcem Potemkinovih vasi ali ponudnikom, ki ne delujejo etično.«

Pri  politiki medija glede promocijskih vsebin stremijo k razmerju med uredniškimi in promocijskimi vsebinami najmanj 70 proti 30 v korist uredniških prispevkov. »Torej ravno nasprotno, kot je v večini medijev iz te panoge. Morda se bo kdo od vaših bralcev vprašal, ali bomo na takšen način sploh lahko preživeli. Prepričan sem, da bomo preživeli samo na takšen način. Gre za osredotočenost na naše bistvo. Verjamem, da je to tista prava pot, da bomo zgradili vrednost medija tako za bralce kot tudi za oglaševalce.«       

Jakob Žorž sicer informacijske tehnologije v medije preliva že več kot dvajset let. Kot pravi, je preko nekaj sto študij primerov dobil dober vpogled v poslovno uporabo informacijskih tehnologij. »Po drugi strani mi je bilo dano, da sem sodeloval s ponudniki vseh segmentov IKT, od start-upov do velikih globalnih podjetij. Panogi IKT je izredno težko slediti že zaradi njene širine, hkrati pa se pojavljajo vedno nove tehnologije, produkti in načini uporabe. Tudi sam se vedno znova učim, ko se po nekem obdobju spet srečam z določeno vejo IKT.«

Ob tem opozarja, da panoga IKT, ki je ena od ključnih za gospodarstvo in družbo, nima kakovostnega osrednjega medija. »V Sloveniji še ni bilo samostojnega IT-medija, ki bi pokrival poslovno informatiko. Sam sem pred leti že poskušal s tem, a smo po treh izdajah medij ugasnili. Danes imamo nekaj medijev, katerih vsebina so večinoma potrošniški izdelki, in imamo en poslovni medij, ki ima komercialni podportal in redno mesečno oglasno prilogo s poslovno informatiko.« Informatika, ki je bila pred desetimi, petnajstimi leti redno del uredniških člankov in rubrik, je danes po njegovih opažanjih potisnjena v oglaševalske vsebine, ki jih ustvarjajo piarovski oziroma marketinški oddelki oglaševalcev. »Mediji večinoma povzemajo sporočila za javnost lokalnih in globalnih ponudnikov in nekega resnega raziskovalnega novinarstva tudi na tem področju ni. Dejansko člankov o IKT v slovenskih medijih ne pišejo novinarji, ampak nastajajo v piarovskih službah ponudnikov. Seveda obstajajo tudi izjeme.«

IT je po opažanjih sogovornika za večino ljudi precej dolgočasen, nezanimiv in pust. »Sam vidim in poznam v IKT-ju veliko dobrih in zanimivih zgodb, seveda pa ni vse za vse. Kibernetska varnost je pri poslovni informatiki morda celo edina splošno zanimiva tema, ker vsebuje največ dramatičnosti in jo lahko celo pobarvamo v rumeno. No, pa se tudi tukaj kaže upadanje medijskega poročanja. SI-CERT je recimo lani zabeležil samo 9 novinarskih vprašanj v primerjavi s povprečno 39 v predhodnih treh letih,« sklene.

VIR: MM