Na zadnjem kolegiju Upravnega odbora Zbornice za razvoj slovenskega zasebnega varovanja je predstavnik MNZ predstavil sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I Ips 58968/2012 z dne 17. 12. 2020, ki se ukvarja z vprašanjem, ali je varnostnika mogoče šteti za uradno osebo v smislu Kazenskega zakonika. Sodba je pozneje zaokrožila tudi med varnostnim osebjem.

Na zadnjem kolegiju Upravnega odbora Zbornice za razvoj slovenskega zasebnega varovanja je predstavnik MNZ predstavil sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I Ips 58968/2012 z dne 17. 12. 2020, ki se ukvarja z vprašanjem, ali je varnostnika mogoče šteti za uradno osebo v smislu Kazenskega zakonika. Sodba je pozneje zaokrožila tudi med varnostnim osebjem.

V zadevi opr. št. I Ips 58968/2012 je tožilstvo varnostnikom očitalo, da so s prekomerno uporabo fizične sile poškodovali obiskovalce diskoteke in s tem storili kaznivo dejanje kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja po 266. členu KZ-1. To kaznivo dejanje lahko stori le uradna oseba, ki pri opravljanju službe z zlorabo svojega uradnega položaja ali uradnih pravic s kom grdo ravna, ga žali, ga lahko telesno poškoduje ali sploh ravna z njim tako, da prizadene njegovo človeško dostojanstvo. Obsodilno sodbo prvostopenjskega sodišča je potrdilo tudi Višje sodišče. Po vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti se je z vprašanjem ukvarjalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Vrhovno sodišče se je pri utemeljitvi odločitve oprlo na starejšo sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. I Ips 23/2002 z dne 23. 9. 2004, kjer je Vrhovno sodišče presodilo, da varnostnik pridobi lastnost uradne osebe takrat, ko opravlja naloge neposrednega varovanja oseb in njihovega premoženja v državnih organih, ki so bili skladno s takrat veljavnim 59. členom ZZasV (sedaj 69. členom ZZasV-1) v zvezi z Uredbo o obveznem organiziranju varovanja dolžni organizirati varovanje. V konkretnem primeru je šlo za Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. V sodbi opr. št. I Ips 58968/2012 z dne 17. 12. 2020 pa ni šlo za varnostnike, ki bi opravljali delo pri zavezancih za obvezno organiziranje varovanja po 69. členu ZZasV-1, temveč so varnostniki opravljali delo pri naročniku, ki je moral varovanje organizirati na podlagi 12.a člena Zakona o javnih zbiranjih, saj je v okviru svoje redne dejavnosti zagotavljal mehansko ali živo glasbo za ples. Po stališču Vrhovnega sodišča so varnostniki tudi v tej zadevi opravljali uradne naloge, ki bi jih sicer zaradi javnega interesa in zato z zakonom predpisanega obveznega varovanja morala opravljati policija. V nadaljevanju obrazložitve odločitve opr. št. I Ips 58968/2012 Vrhovno sodišče izpostavi, da je uradna oseba v smislu KZ-1 oseba, ki opravlja posamezne uradne naloge na podlagi zakonskih pooblastil, in doda, da so varnostniki opravljali uradne dolžnosti. Za uradne dolžnosti se štejejo naloge, s katerimi se uresničujejo pravice in dolžnosti iz pristojnosti državnega organa. Skladno s 4. členom Zakona o nalogah in pooblastilih policije je varovanje življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi naloga policije kot državnega organa. Zaradi navedenega sta po stališču Vrhovnega sodišča nižji sodišči ravnali pravilno, ko sta obsojene varnostnike, ki so na podlagi zakonskega pooblastila varovali osebe in premoženje, šteli kot uradne osebe v smislu KZ-1. Zadnji del obrazložitve je za izvajalce storitev s področja zasebnega varovanja potencialno problematičen, saj s tem, ko se ne omejuje le na primere, kjer je predpisano obvezno varovanje, odpira možnost nadaljnje širitve pomena uradnosti. Vse varnostno osebje namreč na podlagi zakonskega pooblastila ZZasV-1, podobno kot policija, čeprav z bolj omejenimi pooblastili, opravlja naloge varovanja ljudi in premoženja. Poleg tega je Vrhovno sodišče v zadevi opr. št. I Ips 58968/2012 z dne 17. 12. 2020 najverjetneje spregledalo 25. točko 5. člena ZZasV-1, kjer je izrecno določeno, da varnostno osebje nima statusa uradne osebe v smislu KZ-1. To pa ne velja za starejšo odločitev Vrhovnega sodišča opr. št. I Ips 23/2002 z dne 23. 9. 2004. Pred veljavnostjo ZZasV-1 namreč zakona, ki sta urejala področje zasebnega varovanja, nista določala, da varnostno osebje nima statusa uradne osebe. Zbornica za razvoj slovenskega zasebnega varovanja je glede kolizije med določbo 25. točke 5. člena ZZasV-1 in predstavljenim stališčem Vrhovnega sodišča na MNZ naslovila prošnjo za podrobnejše usmeritve. MNZ je dne 6. 4. 2023 odgovorilo, da bo zadevo posredovalo v obravnavo na kolegij Vrhovnega državnega tožilstva in Zbornico obvestilo o oblikovanem stališču. Odločitve Vrhovnega sodišča imajo v praksi precejšnjo težo, a kljub temu menim, da bodo sodišča v prihodnjih odločitvah težko odločala mimo določbe 25. točke 5. člena ZZsaV-1. Marko Žaucer, LL.M., pravna služba  
Več v 100. številki Sintalčka

VIR: Sintal