Organizacija: ZKD Nova Gorica, JSKD Nova Gorica, Društvo Zapisi

 

 

_______________________________________________________________________________________ 

Mešani pevski zbor Psallite deluje v frančiškanski župniji Marijinega oznanjenja v Ljubljani kot projektni zbor in eden od šestih pevskih sestavov. Sestavlja ga okrog dvajset pevcev. Skoraj vsi pevci so peli ali še pojejo v najboljših slovenskih zborih. S tem imenom nastopa od leta 2010. Vodi ga Urban Udovič. Tokratni program skladb bo ob 50. obletnici smrti primorskega skladatelja Ivana Ščeka izvedel zbor pod vodstvom skladateljevega sina, zborovodje Matjaža Ščeka. 

Zborovodja Matjaž Šček se je rodil leta 1958 v Kopru v glasbeni družini (oče Ivan Šček, skladatelj in zborovodja, sestra Alenka Šček – Lorenz, vrhunska pianistka). Po srednji glasbeni šoli je najprej študiral dirigiranje na Akademiji za glasbo v Ljubljani, nato pa se je izobraževal pri priznanem slovenskem skladatelju in dirigentu Lojzetu Lebiču na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Uspešno je vodil več ljubiteljskih pevskih sestavov, med drugimi Moški zbor Srečko Kosovel iz Ajdovščine, Komorni zbor Ipavska, Komorni zbor RTV Slovenija ter vrsto zborov v deželi Furlaniji – Julijski krajini. V vrh njegovega zborovskega ustvarjanja spada desetletje dela z Ljubljanskimi madrigalisti (1991–2001). Je eden izmed redkih vrhunskih zborovodij na slovenski zborovski sceni in tudi izven meja, ki je v svojih letih delovanja pustil svojstven pečat v zborovski glasbi. Svojo kvaliteto na amaterskem zborovskem področju še naprej dokazuje tudi z vsemi pevskimi sestavi, s katerimi sodeluje. Mnoge nagrade doma in po svetu pričajo o njegovi kakovosti umetniškega izvajanja del, briljantnosti in rahločutnosti interpretacij skladb. V slovenskem in evropskem glasbenem prostoru je Matjaž Šček poznan kot izreden interpret, ki notam vdihuje življenje in ustvarja sozvočja, je zborovodja z občutkom za mehkobo in krhkost, je zborovodja s karizmo. Na številnih državnih in mednarodnih tekmovanjih je vedno dosegal najvišje uvrstitve in priznanja. V letu 2001 je Matjaž Šček za svoje dosežke prejel najvišje priznanje Sklada za kulturne dejavnosti Slovenije – ZLATO GALLUSOVO PLAKETO, leta 2008 pa je bil dobitnik plakete Občine Vipava.

Koncert sodi v niz Goriških zborovskih srečanj, ki tudi v letu 2022 nadaljujejo svoje primarno poslanstvo - z zborovskimi koncerti na visokem poustvarjalnem nivoju v Goriškem prostoru dopolnjevati ponudbo vokalne glasbe. Goriška zborovska srečanja so namenjena vrhunskim slovenskim vokalnim sestavom s tematsko zaokroženimi programi in z visokimi referenčnimi ocenami v domačem in mednarodnem prostoru.

Organizacija koncerta: 

Zveza kulturnih društev Nova Gorica, Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, Območna izpostava Nova Gorica in Društvo Zapisi. 

Za sodelovanje pri organizaciji koncerta se zahvaljujemo Župniji Dornberk.

Podpora: Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, Mestna občina Nova Gorica, Zavarovalnica Triglav

MATJAŽ ŠČEK

Zborovodja Matjaž Šček se je rodil leta 1958 v Kopru v glasbeni družini (oče Ivan Šček, skladatelj in zborovodja, sestra Alenka Šček – Lorenz, vrhunska pianistka). Po srednji glasbeni šoli je najprej študiral dirigiranje na Akademiji za glasbo v Ljubljani, nato pa se je izobraževal pri priznanem slovenskem skladatelju in dirigentu Lojzetu Lebiču na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Uspešno je vodil več ljubiteljskih pevskih sestavov, med drugimi Moški zbor Srečko Kosovel iz Ajdovščine, Komorni zbor Ipavska, Komorni zbor RTV Slovenija ter vrsto zborov v deželi Furlaniji – Julijski krajini. V vrh njegovega zborovskega ustvarjanja spada desetletje dela z Ljubljanskimi madrigalisti (1991–2001). Je eden izmed redkih vrhunskih zborovodij na slovenski zborovski sceni in tudi izven meja, ki je v svojih letih delovanja pustil svojstven pečat v zborovski glasbi. Svojo kvaliteto na amaterskem zborovskem področju še naprej dokazuje tudi z vsemi pevskimi sestavi, s katerimi sodeluje. Mnoge nagrade doma in po svetu pričajo o njegovi kakovosti umetniškega izvajanja del, briljantnosti in rahločutnosti interpretacij skladb. 

V slovenskem in evropskem glasbenem prostoru je Matjaž Šček poznan kot izreden interpret, ki notam vdihuje življenje in ustvarja sozvočja, je zborovodja z občutkom za mehkobo in krhkost, je zborovodja s karizmo. Na številnih državnih in mednarodnih tekmovanjih je vedno dosegal najvišje uvrstitve in priznanja. V letu 2001 je Matjaž Šček za svoje dosežke prejel najvišje priznanje Sklada za kulturne dejavnosti Slovenije – ZLATO GALLUSOVO PLAKETO, leta 2008 pa je bil dobitnik plakete Občine Vipava.

MEŠANI PEVSKI ZBOR PSALLITE

Mešani pevski zbor Psallite deluje v frančiškanski župniji Marijinega oznanjenja v Ljubljani kot projektni zbor in eden od šestih pevskih sestavov. Sestavlja ga okrog dvajset pevcev. Skoraj vsi pevci so peli ali še pojejo v najboljših slovenskih zborih. S tem imenom nastopa od leta 2010. Vodim ga Urban Udovič. 

Z Matjažem Ščekom se poznava od leta 1995, ko sem začel prepevati v zboru Ljubljanski madrigalisti. Večkrat me je že počastil in sprejel povabilo k 'zborovodenju' mojega zbora. To pot me je k sodelovanju povabil on; njegovi želji sem z veseljem in ponosom ugodil. Zamisel, da bi predstavili nekaj najboljših skladb očeta Ivana Ščeka pod njegovim, to je sinovim vodstvom, je poleg mene navdušila tudi mnoge pevce; pridružili so se osnovnemu zboru in ga tako skoraj podvojili. S koncerti del Ivana Ščeka (izvedli jih bomo predvidoma pet) se mu ob petdesetletnici njegove smrti želimo sin Matjaž in pevci, združeni v današnjem sestavu, dostojno pokloniti.

 

PREZVENENJE SLOVENSKE VERNE DUŠE

Ob 50. obletnici smrti

primorskega skladatelja Ivana Ščeka

(1925–1972)

Kaka tiha, morda skromna, a zato nič manj povedna zgodba naše umetniške preteklosti še čaka na primerno osvetljeni prostor v slovenski kulturniški javnosti. Ob okrogli spominski priložnosti se spodobi požarometiti na enega najzaslužnejših snovalcev povojne ljubiteljske kulture v slovenski Istri, na najlepšem utišan od prerane smrti. Skladatelj, dirigent in magister glasbe Ivan Šček (1925 – 1972), Vipavec po rodu, posvojeni Koprčan, je prevetril in pregnetel primorsko pevsko, posebej cerkveno zvočno kulturo v času in duhu drugega vatikanskega koncila.

Šček se je rodil v Vipavi 5. avgusta 1925 kot četrti od desetih otrok očeta Ivana in matere Jožefe, rojene Bukovič. Po končani osnovni in triletni kmetijski šoli se je izučil za kovača, da bi kot edini sin nadaljeval družinsko mojstrsko obrt. V pokojni Avstriji so v vipavsko gaso vlekli dirkalne konje celo iz tržaškega hipodroma. Ivan je bil, priznajmo, občutljiva duša, bolj umetniški kot fizični delavec. In vendar je, tako ali drugače, evropske račune naposled prekrižala vojna. Vpoklican v italijanske delavske bataljone, je od februarja 1942 do septembra 1943 preždel na jugu Italije, v »tej deželi Afrikanski «, kot beremo iz dnevniških zapisov, ter se kasneje pridružil drugemu bataljonu Gradnikove brigade, dokler ni januarja 1945 zbolel za pljučno tuberkulozo, ki mu je za vedno skrhala zdravje. Zaradi zdravljenja v goriški bolnišnici je šolanje na nižji gimnaziji v Vipavi nadaljeval šele leta 1947, ob tem je obiskoval nižjo glasbeno šolo v Šempetru pri Gorici in kasneje vpisal ter leta 1954 zaključil šolanje na srednji glasbeni šoli in gimnaziji v Ljubljani. Jeseni istega leta se je zaposlil na glasbeni šoli v Kopru, a zvedav in bister duh se s tem ni zadovoljil. Tri leta kasneje se je opogumil za vpis na ljubljansko Akademijo za glasbo, kjer je leta 1962 diplomiral na oddelku za kompozicijo in prejel študentsko Prešernovo nagrado. Dve leti kasneje je zaključil podiplomski študij pri profesorju Lucijanu Mariji Škerjancu. 

Po vrnitvi v Koper se je kot vsestransko dejaven netilec kulture, nadvse priljubljen med mladimi, z vsem bitjem in žitjem posvetil glasbeni pedagogiki, skladateljevanju in dirigiranju. S skladateljem Vladimirjem Lovcem je naumil glasbeno špico Radia Koper/Capodistria s sestavljenko refrenov slovenske ljudske Barčica po morju plava in italijanske istrske Evviva el mar. Nekaj pomirljivo zvenečih sekund na križpotju dveh narodnih celin pove več kot tisoč spravnih besed. V 46. letu starosti je umrl za srčnim infarktom, pokopan je v družinskem grobu Ščekovih v Vipavi, zadnjem kiparskem delu akademika Toneta Kralja. Ob 25. obletnici smrti so v njegov spomin priredili koncert na Zemonu, postavili spominsko ploščo in izdali tematsko številko Vipavskega glasa (št. 42, oktober 1997). Po njem je poimenovana ulica pod vipavskim semeniščem. Za glasbo je navdušil tudi svoja dva otroka, zborovodjo Matjaža in pianistko Alenko.

Ščekov skladateljski slog je zrcalo globoke katoliške kulture, v katero je bil narojen, in nemirnega preizpraševanja človeka, ki je z velikimi upi spremljal in v svoje okolje vnašal prenovitvene tokove drugega vatikanskega koncila. Iskreno in pristno, po šestdesetih letih bi morda kdo rekel naivno, je verjel v preduhovljenje cerkve, ki bi se znala svežiti s čistostjo, prenavljati z izvirnostjo, ter v očesnem soočenju z ljudskim in narodnim človekom zagledati obalo novega časa. Ščekova laična vernost je zrcalo odprte, pluralne in napredne krščanske duše, ki se pretaka v avtorjev ustvarjalni in poustvarjalni slog, zmerno moderen, novoromantičen, zvest narodni motiviki in slovenskemu pevskemu duhu, pokoncilski in tradicionalen obenem.

 

Iz obširnega opusa zborovskih, orkestralnih, komornih, instrumentalnih in vokalnih del izstopa 42 cerkvenih skladb, pod katerimi se je podpisoval s psevdonimom Štefan Kovač: Štefan po vipavskem farnem zavetniku, Kovač po očetovem poklicu. Kot zborovodja koprskega stolnega zbora, ki še danes nosi njegovo ime, je napisal in priredil precej del. Po splošnem mnenju so po izrazni in kompozicijski moči najlepše njegove pokoncilske slovenske maše in otroške ter mladinske skladbe. Nadejamo si, da bo 50. obletnica smrti spodbuda za celovito monografsko študijo, raziskovanje njegovih dnevniških in korespondenčnih odkruškov ter izdajo zbirke skladateljevih zbranih del.

                                                                                                 

PR: KDNG