Datum objave:

Avtor:

Avtor fotografij:

To kažejo ugotovitve poročila Skupnega raziskovalnega središča Evropske komisije o emisijah toplogrednih plinov vseh držav sveta, ki je nastal v sodelovanju z Mednarodno agencijo za energijo, in temelji na interni zbirki podatkov Evropske komisije o emisijah za raziskave globalne atmosfere (EDGAR).

Podatki kažejo, da so se leta 2022 globalne emisije povečale za 1,4 odstotka v primerjavi z letom 2021, medtem ko so se emisije v EU zmanjšale za 0,8 odstotka. 
Globalne emisije so leta 2022 zaradi ponovne krepitve gospodarstva po pandemiji koronavirusa še naprej rasle in dosegle rekordnih 53,8 Gt ekvivalenta CO2. Po padcu za 3,7 odstotka v letu 2020 v primerjavi z letom 2019 zaradi pandemije in njenega vpliva na gospodarstvo so se emisije leta 2021 ponovno povečale (za 4,8 odstotka), rast pa se je nadaljevala tudi v letu 2022 (za 1,4 odstotka) in bile za 2,3 odstotka višje kot pred pandemijo.
Po drugi strani pa je bila rast emisij v EU leta 2021 (za 5,6 odstotka) začasna, leta 2022 pa so se emisije v EU 27 zmanjšale za 0,8 odstotka in ostale precej pod ravnmi pred pandemijo ter nadaljevale desetletja padajoči trend. Dolgoročnejša slika, kaže, da je med gospodarstvi z največjimi emisijami EU dosegla največji odstotek zmanjšanja emisij od leta 1990, ne glede na gospodarsko rast. Enako se je delež emisij EU 27 v globalnih emisijah od leta 1990 (14,8 odstotka) močno zmanjšal in je leta 2022 znašal 6,7 odstotka. 

Poročilo je bilo pripravljeno z namenom prispevka k procesu Pariškega sporazuma z neodvisnim kvantitativnim pregledom globalnih emisij, ki temelji na doslednem pristopu IPCC, zbirka EDGAR pa dopolnjuje, vendar ne nadomešča nacionalne evidence emisij. Te so obvezne za poročanje in sledenje napredku v skladu s Pariškim sporazumom. Zbirka EDGAR omogoča izdelavo ocen, ki so primerljive med državami.
Zlasti časovne vrste zbirke EDGAR, ki so na voljo za vse države in za vse antropogene sektorje od 1970 do 2022 in od 1990 do 2022 za sektor rabe zemljišč, sprememb rabe zemljišč in gozdarstvo (LULUCF), lahko zagotovijo informacije o skupnih trendih emisij za vse države, ki bodo potrebne za prihajajočo globalno oceno stanja leta 2023 na konferenci ZN o podnebnih spremembah COP28. V tem kontekstu bo zbirka EDGAR še posebej koristna za primerjavo.

Po letu 2021, ko so se emisije ponovno povečale v skoraj vseh državah po svetu, so se leta 2022 pojavile različne razvojne poti med največjimi globalnimi onesnaževalci. Gre za države, ki prispevajo vsaj en odstotek globalnih emisij. V EU 27, ZDA, Avstraliji, na Japonskem, v Kanadi in Južni Koreji so bile emisije leta 2022 nižje kot v zadnjem letu pred pandemijo, torej leta 2019. 
Nasprotno, so vse druge največje onesnaževalke, vključno s Turčijo, Kitajsko, Indonezijo, Savdsko Arabijo, Indijo, Mehiko, Iranom, Brazilijo in Rusijo, imele leta 2022 višje emisije v primerjavi z letom 2019, kar kaže, da se njihov trend naraščanja emisij nadaljuje tudi po letu 2021.

Podatki kažejo, da so bile globalne emisije zaradi antropogenih dejavnosti leta 2022 za približno 62 odstotkov višje kot leta 1990, v povprečju pa so se povečale za skoraj 1,5 odstotka na leto, čeprav je bila v zadnjem desetletju rast emisij nekoliko počasnejša.

Na splošno se pojavlja dvojna slika, saj je večina razvitih držav dosegla vsaj plato v svoji rasti in včasih (kot v primeru EU) jasen trend zmanjševanja. Nasprotno morajo države v razvoju, vključno s tistimi med gospodarstvi z največjimi emisijami, še doseči najvišjo raven svojih emisij, jih ločiti od gospodarske rasti in napredovati k doseganju svojih zavez glede podnebne nevtralnosti.

Na globalni ravni sta energetika in promet ostala sektorja, ki sta leta 2022 povzročila največji delež emisij (27,5 odstotka oziroma 15,1 odstotka), sledita pa jima industrija in kmetijstvo (oba na skoraj enaki ravni z 12,2 odstotka). Tudi v EU sta energetski in prometni sektor največja povzročitelja emisij (23,6 odstotka oziroma 21,7 odstotka), sledijo pa stavbe (14,1 odstotka), kmetijstvo (11 odstotkov) in industrija (deset odstotkov).

Globalno je LULUCF leta 2022 povzročil svetovni neto odvzem ogljika v višini približno 0,18 Gt ekvivalenta CO2, kar ustreza 0,33 odstotka globalnih emisij v tem letu. Ta majhen neto globalni tok dejansko odraža razliko med veliko večjimi odvzemi (večinoma iz gozdnih površin) in emisijami (večinoma zaradi krčenja gozdov in požarov), od katerih vsak znaša približno 6 Gt ekvivalenta CO2.
V EU27 je LULUCF znatno zmanjšal svojo absorpcijsko sposobnost v primerjavi z letom 1990, vendar kljub temu še vedno predstavlja pomemben neto odvzem ogljika, enak približno 0,21 Gt ekvivalenta CO2 leta 2022.
Emisije iz mednarodnega letalskega in ladijskega prometa, ki so leta 2022 predstavljale 0,8 odstotka oziroma 1,4 odstotka globalnih emisij, so se v primerjavi z letom 2021 povečale za 23,3 odstotka oziroma za 5,7 odstotka.
Kljub temu so emisije iz letalstva ostale precej nižje od ravni pred pandemijo (za 32,1 odstotka v primerjavi z letom 2019), medtem ko so se emisije v mednarodnem ladijskem prometu v istem obdobju povečale za 2,2 odstotka.

VIR: Naš Stik