V Centru sodobnih umetnosti Celje od leta 2022 poteka mednarodni projekt Umetnost in  duševno zdravje. Skozi delavnice, predavanja in razstave se v projektu raziskujejo pojavnosti  tematike duševnega zdravja v polju umetnosti in spoznavajo potenciali sodobnih umetniških  praks za naslavljanje stisk izven terapevtskih sob. »Predvsem nas zanima, kakšne metodologije  uporabljajo umetniki in umetnice, ki pri svojem delu sodelujejo z ranljivimi skupinami, in kako  lastne stiske prevajajo v umetniško obliko oziroma s kakšnimi problematikami se ukvarjajo, ko  nagovarjajo duševne tegobe,« je o ciljih projekta Umetnost in duševno zdravje povedala  kustosinja v Centru sodobnih umetnosti Celje mag. Maja Hodošček ter dodala, da je v  razstavljenih umetniških del poudarjeno, da duševnih stisk ni mogoče obravnavati ločeno od  širšega družbenega konteksta. Razstava Check-in duševne stiske obravnava onkraj intimnega  prostora in osvetljuje situacije v katerih se pojavljajo. Problematiko duševnega zdravja razume  kot skupen problem družbe ter tako namesto samopomoči poudarja pomen povezovanja skozi  javno razpravo o osebnih krizah in njihovo naslavljanje. 

Odprtje razstave Check-in, na kateri se predstavlja pet umetnikov, bo v petek, 8. septembra  2023, ob 19.00 v Likovnem salonu Celje. Razstava bo na ogled do 29. oktobra 2023. 

Umetnik Dorijan Šiško v seriji Burnout z uporabo subverzivne tehnike grafita humorno izrazi,  kako alternativa v poblagovljeni zahodni družbi težko obstane. Šiško z motivi potrošniške  družbe poudari okolje, ki od posameznika zahteva, da stremi k ugodju in hkrati preplete  življenje z delom, saj je tako ves čas produktiven. Da je temu pričakovanju težko slediti, priča  porast izgorelosti v zahodni populaciji, k čemur med drugim prispevajo tudi prekarni delovni  pogoji, ki posamezniku ne omogočijo varnosti, ampak ga umeščajo v negotovo iskanje načinov  preživetja.  

Prekarnost je še posebej značilna za delo v kulturi, kar naslavlja umetnica Sophie Hoyle v videu  Listen to them – Don't listen to them (Scrawl). V delu prikaže svoje doživljanje sodelovanja v  polju umetnosti, ko se ob odsotnosti strukturne podpore prelaga odgovornost za uspeh in potek  življenja zgolj na umetnico in njen kreativni potencial, kar se izraža v skrbeh, notranjem nemiru  in dvomu o lastnih sposobnostih. Med drugim se sprašuje, kako se znajti med številnimi  priložnostmi in se osvoboditi občutka, da vedno nekaj zamuja, ter kako v polnosti prevesti  življenjsko izkušnjo v umetniško obliko. V videu njen glas v anksioznem ritmu poskuša  opredeliti, kaj je tisto, kar je pomembno, da je izrečeno in prikazano, in o čem je sploh vredno  govoriti v obdobju poznega kapitalizma, ko smo priča hiperprodukciji umetnosti.  

Umetnica Saša Bezjak je razvila svoj umetniški izraz skozi osebni zlom, ko je ob finančni stiski  v času študija s strani pedagoških avtoritet prejemala sodbe, da njena risba ne ustreza  standardom umetniškega sistema. Ob stalni kritiki je razvila prepričanje, da ni dovolj dobra,  čeprav je občutila, da se je sposobna preživljati le z umetnostjo. Na razstavi se predstavlja z  risbami, nastalimi med in po hospitalizaciji, ki nakazujejo slog risanja, ki je neposreden, namerno naiven in z jasnim sporočilom, po katerem je umetnica zdaj tudi prepoznavna. Z  risbami, ki izražajo njena mnogotera čustvena stanja, je pretočila osebno stisko v način  življenja, ob tem pa poudarja, da je bil za nadaljevanje njene umetniške poti bistvenega pomena  odziv bližnje okolice, ki je ni stigmatizirala.  

Strah pred stigmatizacijo ob hospitalizaciji raziskuje umetnica Andreja Kulunčić v obsežnem  projektu Destigmatizacija, s katerim obravnava problem diskriminacije družbe do ljudi, ki se  zdravijo v psihiatričnih ustanovah. Projekt je nastal v sodelovanju s socialno pedagoginjo in  psihoterapevtko Dubravko Stijačić ter uporabniki psihiatrične bolnišnice Vrapče. Na razstavi  sta predstavljeni instalaciji O shizofreniji (De-stigma) in U krugu. Delo O shizofreniji (De 

stigma) ponazarja, kako se je ljudem z diagnozo duševne bolezni po hospitalizaciji težko  vključiti nazaj v družbo. Okolica jih zaradi strahu ali predsodkov zavrača, kar privede tudi do  ponotranjenega občutka neustreznosti, ko se ljudje sami začnejo omejevati z etiketo bolezni in  se izločati iz socialnih aktivnosti. Umetnica poudari, da so duševni bolniki del družbe in da je  reintegracija v družbo je možna le s sprejemanjem okolice. Hkrati jo zanima, kako lahko sami  postanejo akterji destigmatizacije in predlagajo možne rešitve, ki bi njim in okolici olajšale  proces ponovne vključitve v družbeno življenje. Delo U krugu obravnava depresijo in prikazuje  posnetek skupinske terapije v psihiatrični bolnišnici Vrapče. Udeleženke in udeleženci  skupinske terapije poudarijo, kako so zunanje okoliščine, kot so ekonomski pritiski,  brezposelnost in patriarhalni odnosi prispevali k poslabšanju razpoloženja in izgubi občutka  smisla v življenju.  

Umetnica Adelina Cimochowicz v delu Natural State (2018) obravnava duševne stiske s  perspektive spola in razrednega položaja ter opozarja na pojav revnih zaposlenih žensk. Delo  temelji na pogovoru s tremi samohranilkami, ki kljub rednemu delu živijo v materialnem  pomanjkanju oz. prikrajšanosti ter posledično v stalnem strahu in skrbeh. Ob osebnih izpovedih  video prikazuje plešočo starejšo žensko ob reki, ki se prepušča trenutnemu lahkotnemu in  zavednemu gibu ter deluje brezskrbno in sproščeno. Umetnica s sopostavitvijo bolečine in  radosti problematizira razširjene oblike samopomoči, kot je praksa čuječnosti, ki jo razume kot  zavajajoče sredstvo opolnomočenja. Posameznika bistveno oblikujejo ravno razmerja moči,  poudarja klinični psiholog David Smail v knjigi The Origins of Unhappiness, zato je izboljšanje  duševnega zdravja možno le ob hkratni preobrazbi delovanja oblastnih razmerij. 

VIR: Zavod za kulturne prireditve in turizem Celeia Celje