Datum objave:

Avtor:

Kako se energetika pripravlja na trajnostni jutri? To je bilo vprašanje, ki so si ga zastavili na današnji prvi konferenci Slovenski energetski forum. Sogovorniki s področij države, stroke, industrije in nevladnih organizacij so razpravljali o prelomnem obdobju, ko se usmerjamo v trajnost ter nujnosti sprememb na širokem področju energetike, od strateških odločitev do konkretnih ukrepov.

Po uvodnem pozdravu organizatorke Urške Jež iz organizacije Transformation Lighthouse, je mag. Tina Seršen, državna sekretarka na Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo, izpostavila, da smo v Sloveniji v zaostanki pri prehodu v nizkoogljično družbo, zato bo izgubljeni čas nujno nadoknaditi. Ob tem se soočamo z izzivi, kako izpolniti zaveze in obveze, ki jih določajo tako slovenska strategija kot evropska zakonodaja, ter, kako sprejemati pametne odločitve za dolgoročno vzdržno energetsko oziroma podnebno politiko.

Ob tem je izpostavila vodila pri naslavljanju podnebne krize. Kot je poudarila, je nujno ozaveščanje in izobraževanje, s katerim je treba naslavljati podnebni skepticizem in upor proti spremembam, hkrati je treba tudi stopiti iz cone udobja ter začeti delati. Dodala je še, da bo treba opustiti oklepanje napačnih odločitev preteklosti in z njimi povezane projekte, ki niso povsem podnebno nevtralni – tako na področju energetike kot tudi prometa in industrije. Hkrati pa spodbuja vztrajanje pri pravih odločitvah, četudi bodo morda boleče, ob čemer je izpostavila izstop iz premoga ter prenehanje rabe zemeljskega plina za ogrevanje novogradenj.

O več kot zaskrbljujočih razmerah na področju podnebnih sprememb, je spregovorila klimatologinja prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj. Izpostavila je, da izstopamo ne le iz cone udobja, ampak iz okolja, v katerem smo se razvili ter predstavila podnebne trende in razmere v Sloveniji in svetu, ki je vse toplejši. Pri tem ni več kotička, kjer se Zemlja ne bi segrela. Slovenija je v območju, ki se nadpovprečno ogreva, najhuje je na arktičnem severu. Slovensko segrevanje je sicer bistveno višje od globalnega povprečja, pravi Kajfež Bogatajeva, in dodaja, da, če se bo svet segral za  stopinjo, se bo Slovenija za tri. Ker živimo v izjemni situaciji, kjer je segrevanje tako visoko, pričakuje poplave in druge ekstremne dogodke, sezonsko, verjetno poleti, tudi velike težave z vodo. Hladneje ne bo nikoli, je dodala, odprto pa je še, koliko hladno bo.
»Izbrati moramo med prihodnostjo, ki je obvladljiva, in prihodnostjo, ki je tvegana,« je še povedala Kajfež Bogatajeva, ter dodala, da bodo podnebne spremembe vplivale tudi na BDP, slovenska gospodarska rast pa bo krepko načeta, še posebej v primerjavi z državami na severu. Med tveganji podnebnih sprememb je izpostavila tako fizična tveganja, med katerimi se lahko pojavljajo poplave, suše, plazovi ali nove bolezni, tveganja pa so tudi družbena z velikim porastom migracij in civilne nepokorščine, gospodarska s spremembami trgov in zalog, drugačnih davkov, nihanjem cen in valut, ter nenazadnje politična tveganja z nestabilnostjo, vojnami za vodo in okoljskim terorizmom. Kot strokovnjakinja, ki se s klimatskimi spremembami ukvarja že desetletja, je Kajfež Bogatajeva še dodala, da ima občutek, da že desetletja čakamo in se odločamo, a smo še kar na istem mestu in bistvenih premikov ni, medtem ko se planet nezadržno segreva.

O razmerah v energetskem prostoru Slovenije in Evrope ter spremembah na tem področju sta v energetskem pogovoru razpravljala moderatorka Alenka Lena Klopčič in Roman Bernard, ustanovitelj in solastnik podjetja NGEN. Povedal je, da je kot energetik iskal rešitve, kako razviti storitev, ki bo vključila celotno verigo od proizvodnje električne energije do porabnika. Opaža, da se miselnost v energetiki bistveno spreminja, digitalizira in decentralizira pa se tudi elektroenergetsko omrežje in sistem. Podjetje NGEN tako deluje na povezovanju oziroma ustvarjanju energetskega okolja, kamor se priključijo in so povezani vsi deležniki, od majhnih do velikih industrijskih porabnikov. Za to pa je nujno močno elektroenergetsko omrežje z vgrajenimi sodobnimi rešitvami, ki bodo omogočale uravnavanje proizvodnje in porabe električne energije. Izpostavil je še, da v Sloveniji nimamo trga električne energije, ker imamo zamejene cene, kar ni dobro, in bi bilo ta ukrep treba ukiniti. V tujini so se te problematike lotili povsem drugače, dodaja, zato je poslovanje zunaj naše države po njegovih izkušnjah enostavnejše.

Tina Štrukelj je s sogovorniki odprla širši pogled na trajnostno prihodnost energetskega sistema. Tomaž Lah, poslanec in podpredsednik Odbora DZ za infrastrukturo, okolje in prostor, je izpostavil, da je energetika prva panoga, ki je podvržena zeleni tranziciji. Kot pravi, energetiki že dolgo časa vedo, kaj jih čaka, zato energetski sistem pospešeno dela na področju trajnostnega prehoda. Dodaja še, da mora biti energetika med vodilnimi na področju spodbujanja podnebne nevtralnosti, kar pa ne pomeni, da drugi sektorji lahko počivajo.

Domen Kodrič, strokovnjak za področje elektrike iz Agencije za sodelovanje energetskih regulatorjev EU (ACER), je dodal, da Evropska unija kot nujni in pomemben del trajnostne prihodnosti prepoznava enoten povezan, učinkovit, trajnosten sistem oskrbe z električno energijo. Cilj Evropske unije je, da se elektrika pretaka od tam, kjer jo je najbolj smiselno proizvajati, do tistih uporabnikov, ki jo potrebujejo.

Jonas Sonnenschein, projektni vodja pri Umanoteri, je ob tem izpostavil svojo pogled na Nacionalni energetski in podnebni načrt NEPN, v okviru katerega trajnostni sistem prepoznava nujnost izstopa iz fosilnih goriv (premog, plin, nafta). Poudarja, da je NEPN najboljši dokument, kar smo jih do zdaj imeli, saj se osredotoča na ukrepe, vendar opozarja, da bi cilji morali biti bolj ambiciozni. Dodaja še, da je sicer lepo, da se pogovarjamo o ukrepih, manjka pa mehanizem, ki bi zagotovil, da se ukrepi dejansko izvajajo.

Lah je dopolnil, da je najpomembneje začeti dejansko izvajati NEPN s konkretnimi ukrepi. Za to potrebujemo normativni okvir oziroma zakonodajo, ki se že sprejema. Poudaril je, da bo treba sodelovati in ne le stati na svojih okopih ter ukrepati, če želimo postati podnebno nevtralni.

Zeleni prehod mora poleg koristi za naravno okolje upoštevati tudi pravičnost in vključenost v družbo – o izzivih na tem področju, ter dobrih praksah, so razpravljali na okrogli mizi, ki jo je povezovala Urška Jež. Uvodoma je problematiko pravičnosti izpostavila dr. Lidija Živčič, raziskovalka in strokovna sodelavka Focusa, društva za sonaravni razvoj, ki je poudarila, da trajnostni energetski prehod kaže prve znake ozelenjevanja, ne kaže pa še dovolj znakov pravičnosti. Na tem področju prednjačijo moški, ženske pa so v zaostanku tako na področju zastopanosti v poklicih v panogi kot na področju lastništva objektov, na katere se nanašajo spremembe. Na obrobju zelenega prehoda ostajajo tudi ljudje, ki jih pesti energetska revščina, saj nimajo sredstev za vlaganja in obnove, prav tako so ogrožene družine. Zato prihaja do tveganja, da bi zeleni prehod bogate naredil bogatejše, revne pa revnejše. Kot primer dobre prakse je izpostavila belgijsko mesto, kjer so vzpostavili več energetskih skupnosti, ki vključujejo tudi ranljive skupine. V Evropi je takih primerov veliko, upa, da jih bo tudi v Sloveniji več.

Mag. Mojca Vendramin, direktorica Eko sklada, je dodala, da zeleni prehod zahteva dodatne investicije in višje cene energije ter povečuje neenakost. Poudarila je, da, če želimo, da bo zeleni prehod pravičen, so nujne dodatne politike in sredstva za korigiranje učinkov, ki se ob tem pojavljajo. Če ne bo korekcij na področju politike javnih financ, bodo ranljivejše skupine bolj izpostavljene, zato se bo neenakost povečevala. Dodala je, da Eko sklad zaključuje uspešen kohezijski projekt, kjer so namenili 5 milijonov evrov za gospodinjstva z nizkimi prihodki za energetske sanacije. Pripravlja pa se že nov, nekoliko širši poziv za energetsko obnovo stavb za gospodinjstva z nizkimi dohodki, slednjim pa bodo nudili tudi pomoč pri urejanju vlog.

Črt Poglajen, strokovnjak za trajnostno energetiko, pa meni, da morata biti pravičnost in vključenost temeljna stebra zelenega prehoda, saj brez tega ne bo legitimnosti in podpore ljudi. Opozarja na razkorak med teorijo in dejanskim stanjem, ki je največji na področju politične dimenzije, kjer ne naslavljamo temeljnih vprašanj. Verjame, da bi morali prestopiti v močno ekološko modernizacijo, ki pa zahteva vključenost državljanov v razpravo o energetski politiki. Če hočemo torej nasloviti energetski sistem v celoti, moramo spremeniti sistem v celoti, ki mora postati inkluziven.

Borut Bizjak, direktor proizvodnje energije v Petrolu, je izpostavil, da je pravičnost pri zelenem prehodu kompleksna, saj ne gre le za energetski, temveč širši fenomen. Dodaja, da je zelena energija lahko dostopna in cenovno konkurenčna, vendar bo to težko doseči brez strateške odločitve o energetski prihodnosti – zato je treba ukrepati čim prej in sprejeti odločitve, kako naprej. Kljub temu pri Petrolu že izvajajo lastni zeleni prehod, kar je odprlo nove dejavnosti od samooskrbe do zagotavljanja dolgoročnih zakupov električne energije, zagotavljanja prihrankov, energetske prenove stavb in podobno. Med dobrimi praksami družbe je izpostavil projekt Petrol Green, katerega cilj je doseči čim večjo samooskrbnost njihovih lokacij, zato na prodajna mesta in objekte nameščajo sončne elektrarne s hranilniki in polnilnicami za e-vozila.

Da potrebujemo nov gospodarski model, ki je zeleni prehod, pa je prepričana prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj, saj meni, da novi model zajema veliko več kot le energetiko, in na to še zdaleč nismo pripravljeni, čeprav se energetika nekoliko že pripravlja na to. Dodaja, da moramo v zelenem prehodu že upoštevati tudi učinke podnebnih sprememb, ki jih že imamo – kot je 6-milijardna škoda zaradi poplav.

Zadnje omizje, ki ga je moderirala Alenka Lena Klopčič, se je usmerilo na spodbujanje inovacij na področju

Dr. Violeta Bulc, ustanoviteljica in direktorica trajnostnega podjetja Vibacom, kuratorka Ekocivilizacije in nekdanja evropska komisarka za promet, je uvodoma izpostavila, da potrebujemo konsenz, ko vemo, da so določene tematike nedotakljive in dolgoročne. Moramo prilagoditi strukture, da lahko izpeljemo spremembe. Poudarja, da smo še vedno funkcijsko orientirani, vsi izzivi, povezani z zelenim prehodom, pa so celostni. Klimatske spremembe so namreč realnost, trajnostno vzdržne sistemske spremembe pa bomo lahko dosegli le skupaj, za isto mizo. Največje priložnosti inoviranja v energetiki vidi na področju razvoja sodobnih, energetsko učinkovitih zalogovnikov. Med pomembnimi priložnostmi so tudi dinamični mrežni modeli (kot je model NGEN), za kar morajo biti sistemi dvosmerni ter vključevati sprejemanje in oddajanje energije. Priložnost vidi tudi na področju povečanja učinkovitosti sončnih celic. Tudi novi materiali so izjemna strateška priložnost za državo in bodo vplivali na spremembe na področju energetske učinkovitosti. Izpostavila je še pomen železniške infrastrukture, kot najbolj zelene prometne poti, ter nove vire energije, kot področja, kjer je še precej prostora za inovacije.

Mag. David Batič, vodja sektorja za razvoj in monitoring trga Agencije za energijo, je o področju inovacij izpostavil, da je zanje treba vzpostaviti prave pogoje. Za razvoj inovacij je namreč potreben regulatorni okvir ter reforme. Kot regulator na agenciji skušajo naslavljati izzive in odpravljati ovire, ki nastajajo na področju inoviranja. Dodal je, da na agenciji podpirajo naložbe v pametna omrežja in nove tehnologije s konceptom reguliranja in spodbudami. So pristaš odprtega konkurenčnega trga, s čim manj ovir in z zdravo konkurenco ter podpirajo razvoj novih trgov.

Jošt Štrukelj, direktor Suncontracta, je o izzivih in inoviranju povedal, da so v podjetju začeli s postavljanjem sončnih elektrarn in sledila je ideja o energetski tržnici, ki so jo na koncu uresničili – za kar so potrebovali vizijo, željo pogum in vztrajnost. Ozirajo pa se tudi že v prihodnost in vidijo priložnost pri bistveno povečanem izkoriščanju sončne energije. Odpozarja pa, da bo treba olajšati zakonodajni in regulatorni okvir ter umeščanje v prostor. Priložnost vidi tudi na področju pametnih omrežij ter uporabnikom prilagojenih storitev.

Jakob Gajšek, direktor Ljubljanskega univerzitetnega inkubatorja, je izpostavil pomen podpore inovatorjem. Poudaril je, da smo ljudje relativno proti spremembam in večji, kot je sistem, bolj je rigorozen. Velika podjetja se ne bodo spremenila, prav tako ne država. Podporo je zato smiselno usmeriti k pravim ljudem, ki delajo drugače, in na ta način se lahko sproži sistem inoviranja. Sistem je namreč težko spremeniti, lahko pa podpremo manjši delež inovatorjev, ki lahko sprožijo spremembe. Dodal je še, da vedno več javnih institucij in zasebnih podpornikov na področju inovacij podpira zelene, trajnostne inovacije.

Dr. Tomi Medved, vodja Laboratorija za energetske strategije Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, je dodal, da se trudijo preseči in podpreti industrijo, da testira razvoj, ki je sicer zelo drag. Poudaril je, da je Evropa daleč najslabša na področju izplena v vložen denar. Evropa namreč daje sredstva za razvoj tehnoloških rešitev, ne omogoča pa nadaljnje uvedbe teh rešitev. Verjame, da bi morali vlagati v to, da bi vsak nizkonapetostni vod moral biti energetska skupnost. Vendar to zahteva strategijo, ki mora priti s strani države.

Izidor Ostan Ožbolt, gibanje Mladi za podnebno pravičnost, je ob zaključku izpostavil pomen družbenih inovacij. V organizaciji namreč verjamejo, da le tehnične inovacije niso dovolj, potrebne so tudi družbene inovacije. Zato skušajo spremeniti okvirje, ki bodo omogočili pravični razvoj. Z družbenimi inovacijami pa skušajo omogočiti tudi boljše pogoje za tehnični razvoj.

VIR: Naš Stik