Tara Rubinić je brucka Akademije za likovno umetnost, prejemnica nagrade za svoje delo Nega in konec na mednarodnem piranskem ex-tempore 2023
Tara Rubinić je brucka Akademije za likovno umetnost, prejemnica nagrade za svoje delo Nega in konec na mednarodnem piranskem ex-tempore 2023
Poletje med koncem mature in prvim oktobrom je eno izmed najbolj izgubljenih obdobij v mojem življenju do sedaj. Je nekaj, na kar me ni pripravil nihče, in niti sama nisem temu posvečala posebne pozornosti. Naivno sem mislila, da bom do takrat že vedela vse, kar se vedeti da, in bom brezskrbno lahko užila prvo poletje odraslosti. V moji izkušnji, prav tako pa izkušnji mnogih drugih, se je težko sprostiti, ko se v vsakem trenutku počutiš, kot da se sprehajaš ob vrzeli, ki te bo ob koncu poletja pogoltnila. Vrzel zato, ker (vsaj meni) prvi oktober predstavlja neznano in najhuje, začetek odraslosti: začetek popolne samostojnosti, prevzemanja odgovornosti, sprejemanja odločitev, začetek skrbi o finančni svobodi in iskanja svojega prostora v družbi.
Od jeze do izgube občutka stabilnosti
Na začetku se me je polastila jeza, ker me nihče ni opozoril in pripravil na to. Potem sem se zavedala, da so vsi to poletje preživeli in da mogoče prekomerna skrb o prihodnosti ničesar ne bo rešila. Potem sem se poskušala znova in znova potolažiti in se napolniti z lažnim upanjem, ki ga je bilo težje obuditi kot kadarkoli prej, saj zanj nisem imela nobene podlage.
Pomagalo je in vsaj dodalo k perečemu občutku samote, ki sem ga v taki meri občutila prvič v življenju, to, da sem se lahko o tej temi neskončno pogovarjala s prijatelji, ki so to obdobje doživljali vsak na svoj način. Zdi se mi, da smo se vsi paranoično oklepali občutka, da smo še zmeraj v varni skupini, ki smo ga bili navajeni celo življenje. Prišli smo do konca začrtane poti, ki smo jo preživeli v zaprtem mehurčku gimnazije, ki smo ga čutili kot stalnico in stabilnost.
Kako biti gradnik v družbi, s katero se ne strinjaš? Kako biti odrasel?
Postali bomo študenti, kot si predstavljam, neki neodvisni, ampak aktivni člani družbe, ki samozavestno hodijo po ulicah mesta, vsak s svojim ciljem in predstavo novega življenja. Ostati optimistična, je bil najtežji del tega obdobja. Težko se je veseliti, da postajaš še en gradnik te družbe, ko pa se ne strinjaš z njo. Zaradi človeškega obnašanja in ljubezni do udobja, smo zaradi podnebnih sprememb izgubili pomlad in jesen; zaradi medijev, ki so povsod okoli nas, je težko ostati gluh za mnoge aspekte človeštva, ki pešajo. V nas je vgrajena odgovornost, ki jo čutimo, kot prebivalci razvitih držav, bogatejši od 90% svetovne populacije. Nosimo odgovornost za podnebje, človeške pravice, blaginjo, demokracijo… To je nekaj, kar smo sprejeli neprostovoljno, nekaj kar vsak od nas v nekem oddaljenem delu sebe nosi naokrog.
Tudi na osebnem nivoju se odvijajo podobni boji. Skoraj čez noč se je treba naučiti novih veščin in ‘biti odrasel’. Ta besedna zveza nima prave definicije, v moji glavi pa to predstavlja ideal, h kateremu stremim, in cilj, ki ga je treba doseči točno zdaj, če ne, zaostajam za drugimi. Pomeni biti odgovoren, biti zmožen predvideti konec, skrbeti za svoje okolje, znati voziti, biti prizemljen, uravnovešen. Stvari, ki se jih učimo celo življenje, pritisk jih znati, pa čutim prav sedaj.
Moj idealizem mi daje upanje za novo, prijazno obdobje, kjer bodo napake dovoljene
Obenem pa sem pozabila negovati svoj neskončni idealizem in ambicijo. Še prejšnjega oktobra sem z vso samozavestjo trdila, da bom znana slikarka, ki bo prišla v vse največje muzeje. Zdaj ne premorem niti tega, da zaupam, da bom po končani izobrazbi lahko udobno živela. Ne zaupam niti v to, da se mi bo uspelo znajti. Vsi so mi celo življenje govorili, da sem naivna in prekomerno zaupam v ljudi, zdaj, ko sem to kot odraščajoča oseba izgubila, sem se zavedala, da je to zame pravzaprav nujno potrebno. Za to, da verjamem, da ima kakršnokoli početje smisel.
To obdobje je najbolj čudno in negotovo do zdaj: mislila sem, da bo prav zdaj najlažje. Je mešanica izgubljenosti, istočasne ekstazije, ker se pomikaš k prihodnosti, je obdobje največje nesigurnosti vase, pa hkrati prvič, ko zares potrebuješ največ samozavesti, kot je premoreš. Je obdobje, ko se prvič v življenju zaveš, da stojiš sam in da je tvoje življenje tvoja odgovornost: pred tem si namreč po volji lahko izbiral, kdaj se boš izpostavil in kdaj se boš zlil v množico obrazov.
Pa vendar; kljub temu si dovolim upati, da bo to novo obdobje prijazno in mi dovolilo dovolj manevrskega prostora za delanje napak in odkrivanje, kdo sem, kje je moje mesto in kaj meni pomeni ‘biti odrasla’ in odgovorna. Če se vi spomnite svojega 18. leta, prosim pomirite vse osemnajstletnike okoli vas, ki pojma nimajo, kaj se dogaja in kaj jih čaka.
O Tari
Tara Rubinić (2004) je vizualna umetnica mlajše generacije, ki se uveljavlja v svetu umetnosti. Risala in ustvarjala je že od otroštva, vendar se je šele med lockdownom v času kovida slikanju in ustvarjanju poglobljeno posvetila in zelo hitro napredovala ter razvila svoj slog. Velik del v njenem življenju predstavlja tudi Črna gora, od koder izvira njena mama, naša sodelavka na Navdihni me, Sanja Rubinić. Med karanteno je bila udeležena tudi v kratkem mentorstvu za začetnike v Ravnikar Gallery Space. Poleti 2020 je sodelovala na natečaju Zine Vitrine z zinom Otrok Deček Dom. Tara ustvarja v različnih tehnikah, tako v olju kot v mešanih tehniki, ustvarja precej svobodno. Septembra letos (2023) je prejela odkupno nagrado za najboljše delo mlade_ga avtorIce_ja do 35 let na mednarodnem ex-temporu v Piranu za delo Nega in konec.
Spletni portal Navdihni.me in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Tiskano revijo lahko kupite tukaj in s tem podprete navdihujoče zgodbe tudi v prihodnje. Lahko si pa izberete tudi e različico, če želite. Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta.
Foto: osebni arhiv umetnice in ex-tempore Piran
VIR: Navdihni.me
