Po dobro sprejetem prvem letniku zbirke Zvezdna Beletrina se je pred mlade – a ne samo mlade – bralce izstrelil že drugi. Knjižna zbirka zajema svetovno in slovensko mladinsko klasiko, zgodbe, ki so sooblikovale naše videnje sveta. V zbirki bo v petih letih izšlo 25 skrbno izbranih naslovov, pri čemer se v drugem letniku na novo predstavlja pet knjižnih del, ki so jih ustvarili velikani in velikanke literature za mlade Pamela Lyndon Travers, Michael Ende, Jules Verne, Anton Ingolič in Josip Vandot.Mladim bralcem bodo v posebno veselje novi prevodi vrhunskih slovenskih prevajalcev, ki so slovenskemu jeziku razprli krila, da leti še više, kar si slovenščina in odlične zgodbe, ki že dolgo nosijo pomembna sporočila, zagotovo zaslužijo. Poleg novih prevodov je treba izpostaviti tudi jezikovno posodobljena besedila slovenskih književnikov; v knjigah Zvezdne Beletrine so besedišča, ki jih lahko razumemo kot dediščino slovenske besedne umetnosti, razložena pod črto na isti strani, kjer se v besedilu pojavijo, kar mlademu bralcu omogoča lažje razumevanje zgodbe in samostojno branje ter ga seznanja z besedno dediščino in življenjem prednikov.

Vsi naslovi Zvezdne Beletrine so obenem obogateni s spremnimi besedami slovenskih področnih poznavalcev, v ta namen pa je založba ustvarila tudi posebno spletno stran www.zvezdnabeletrina.si, na kateri so na voljo dodatne informacije in didaktične vsebine.Pamela Lyndon Travers: Mary Poppins
Prevod Tina Mahkota, spremna beseda Veronika Rot GabrovecSte morda videli film o Mary Poppins? Potem morate nujno prebrati knjigo, ki vam bo predstavila resnično, nekoliko jezikavo in nečimrno supervaruško!

Mary Poppins je vzhodni veter med otroke prinesel leta 1934. Od tedaj se generacije bralcev in bralk navdušujejo nad njeno skrivnostno pojavo, čudovito prazno torbo (iz katere lahko potegne vrsto nenavadnih pripomočkov in celo posteljo!), nepričakovanimi dogodivščinami, kakršne z njo doživljajo njeni varovanci, in nad izjemnimi sposobnostmi, ki bi jih mi poimenovali ‘čarovnije’, Mary Poppins pa bi le prhnila in zanikala, da ste v njeni družbi pravkar srečali hudo neobičajne ljudi in živali.Pisateljica Pamela Lyndon Travers (1899–1996) se je rodila v Avstraliji kot Helen Lyndon Goff. Že kot otrok je imela bujno domišljijo, zanimala jo je mitologija, veliko je brala, pisala za šolski časopis in se zaljubila v gledališče. Tudi kruh si je začela služiti kot igralka in novinarka – takrat si je tudi spremenila ime: Pamela, ker je bilo to ime takrat priljubljeno; Travers, ker je bilo tako ime njenemu očetu. Preselila se je v Anglijo in tam ustvarila najbolj znano varuško vseh časov, ki je pisateljico naredila svetovno znano – tako zelo, da se je Disney odločil narediti film o Mary Poppins. Pamela s filmom ni bila najbolj zadovoljna, ker ... Preberite knjigo in boste razumeli! Jules Verne: Dvajset tisoč milj pod morjem
Prevod Jana Pavlič, spremna beseda Boštjan Gorenc – PižamaFrancoski pisatelj Jules Verne je leta 1867 na svetovni razstavi v Parizu med množico znanstvenih čudes videl francosko vojaško podmornico Plongeur (Potapljač), ki ga je navdahnila za nastanek klasičnega znanstvenofantastičnega romana o podmorskih pustolovščinah kapitana Nema. Dvajset tisoč milj oziroma 80.000 kilometrov ni globina, v katero bi se odpravili v podmornici Nautilus, marveč dolžina poti pod morji sveta v lovu na skrivnostnega morskega enoroga.

Sodobni bralec z zanimanjem spremlja, kako je pisatelj predvideval razvoj in obliko podmorniške ter potapljaške opreme, a poglavitna privlačnost romana je napeta pustolovska zgodba, prežeta s humanizmom in zametki ekološke ozaveščenosti. Jules Verne (1828–1905) velja za pionirja znanstvene fantastike. Čeprav so zgodbe o potovanjih v vesolje in druge nedostopne kraje obstajale že pred njim, se jih je on lotil z izrazito pozornostjo za podrobnosti in znanstveno natančnostjo. Njegova družina je sprva nasprotovala njegovim pisateljskim težnjam in oče mu je celo odvzel denarno pomoč za študij, tako da se je moral preživljati kot borzni mešetar.Pod mentorstvom Alexandra Dumasa starejšega in Victorja Hugoja je razvil svoj slog, ki ga je zapisal v literarno zgodovino. Njegovi junaki so letali v balonu, potovali v središče Zemlje, švigali na Luno in dirkali okoli sveta. Njegova dela so prelili v vrsto filmov, prvega je že leta 1902 posnel Georges Méliès.Michael Ende: Neskončna zgodba
Prevod Janez Gradišnik, spremna beseda Peter SvetinaBastijan je šolar, debelušen in neroden, sošolci se norčujejo iz njega, tudi učitelj telovadbe, ker se z rokami ne more dvigniti po vrvi. Ampak to ni najhujše. Najhujše je, da mu je umrla mama in da ima občutek, da ga oče komaj še opazi. Tisto, kar Bastijan zna in ima silno rad, je branje in izmišljanje zgodb. Gospodu Koreandru v antikvariatu ukrade knjigo z naslovom Neskončna zgodba in zbeži od doma na šolsko podstrešje.

Znajde se v pripovedi o čudovitem cesarstvu Fantáziji, ki mu grozi uničenje. V zgodbi spremlja dečka Atreja in srečnega zmaja Fuhurja, ki iščeta človeškega otroka, da bi dal vladarici Fantázije novo ime in s tem rešil deželo. Najdeta ga, njega: Bastijan se čisto zares znajde v zgodbi, ki jo bere! Ampak zaplete se, ko bi se moral vrniti v svoj svet: vse manj ima spominov nanj, ne želi si nazaj – nazaj pa ga lahko pripelje samo zares resnična želja. Do konca ne vemo, slutimo pa, da mu bo uspelo, ker ima prijatelja, Atreja, in srečnega zmaja Fuhurja.Michael Ende (1929–1995) je nemški pisatelj, ki je zaslovel z zgodbo za mladino Jim Knof in strojevodja Luka (1960), čeprav si je kot igralec in pisec dramskih besedil želel postati avtor za odrasle. Zanjo je dobil nemško nagrado za mladinsko književnost, ob hvali pa so se razvnele tudi kritike in pomisleki ob domišljije polnih, fantastičnih zgodbah, ki naj otrokom ne bi predstavljale resničnega sveta. Tudi to je pripomoglo, da se je v začetku sedemdesetih let z ženo Ingeborg preselil v Italijo. Tam je nastal pravljični roman Momo (1973), v katerem deklica vrne ljudem ukradeni čas, kasneje pa še Neskončna zgodba (1979). Osnovna zamisel za zgodbo se je širila in razraščala in namesto eno leto je Ende fantastični roman pisal tri leta. Neskončno zgodbo se lahko bere in se o njej premišljuje na mnogo načinov. Tisto, kar ne uide, pa je vprašanje: kako ozdraviti svet, ki ga požirajo laži, želja po moči in mu vlada suhoparna otipljiva resničnost brez fantazije. Anton Ingolič: Gimnazijka
Avtorica spremne besede in jezikovne posodobitve: Anita DernovšekGimnazijka je mladinski roman, v katerem je Anton Ingolič želel izraziti svoj protest zoper brezdušnost šole in veliko premajhno skrb staršev za stiske doraščajočih otrok, a tudi kritiko prečesto zgolj površinskega zanimanja naše družbe za mladino. Zgodba je postavljena v leto 1965, ko Jelka obiskuje tretji letnik ljubljanske gimnazije. Na sošolkini zabavi nehote zanosi, o nosečnosti noče govoriti in jo spretno prekriva. Ob koncu šolskega leta odide v Pariz k očetovim znancem, da bi izpopolnila svoje znanje francoščine.

Družina jo zelo lepo sprejme, še posebej se Jelka naveže na služkinjo Franchon, ki ji stoji ob strani vse do poroda sina Francoisa. Ko se vrne domov, se sooči z mamo, ki prav nič ne skriva svojega razočaranja, očetom, ki jo toplo sprejme, ter z zapleti glede vpisa v četrti letnik, saj je bilo v tistem času nenavadno, da bi noseče dekle, ki je zdaj mamica, hodila v šolo. Roman je ob izidu razburil slovenske duhove, danes pa v Jelkini zgodbi mladi spoznavajo poglobljen svet mladostnikovega notranjega življenja ter krepijo čustva, ki se kažejo tudi v predanem prijateljstvu.Anton Ingolič (1907–1992) pisatelj, ki je skupaj z Miškom Kranjcem in Prežihovim Vorancem utiral pot socialnemu realizmu. Vedno je iskal nove, sveže snovi, gradivo je zbiral iz življenja, ki ga je pozorno opazoval, in pisal le o tem, kar je sam videl in doživel. Kot profesor slovenščine in francoščine, v Parizu je preživel eno šolsko leto na pariški Sorboni, je spoznaval svet mladih, njihove dileme in probleme. Otrokom se je najbolj priljubil s svojo povestjo Tajno društvo PGC, mladino pa je nagovoril s svojima romanoma Mladost na stopnicah (1962) in Gimnazijka (1967). Od junija 1941 pa do maja 1945 je kot izgnanec z družino živel v Srbiji. Po vojni je bil glavni urednik revije Nova obzorja, od leta 1976 tudi dopisni član SAZU, od leta 1981 pa redni član. Njegova dela so prevedena v štirinajst različnih jezikov.Josip Vandot: Kekec nad samotnim breznom
Spremna beseda: Miran HladnikKekec nad samotnim breznom (1924) je Vandotova tretja pripoved o Kekcu, v njej se vedri, pogumni, zviti in dobri Kekec v še danes odmaknjeni očarljivi dolini Male Pišnice pod Vitrancem nad Kranjsko Goro meri z divjim Bedancem, ki živi v samotni gorski koči. Iz njegovih rok rešuje ubogo siroto Meno, svojo mater in zeliščarja Kosobrina. Bedanec pogubi Kosobrina, Bedanca pa pahne v prepad njegov lastni pes Volk. Kekec se vrne domov z Bedančevimi živalmi in Meno.

Leta 1951 je bil po pripovedi posnet prvi slovenski celovečerni mladinski film z naslovom Kekec, tedaj še v črno-beli tehniki. Ognil se je smrtim iz Vandotove literarne predloge, prejel prestižno mednarodno nagrado in ponesel Kekčevo slavo po vsem svetu. Ime Josipa Vandota (1884–1944) je vklesano na spominski plošči pisateljskim žrtvam nacizma na sedežu Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani. Umrl je namreč kot izgnanec pri Slavonskem Brodu v letalskem bombardiranju železnice; ob izgonu je nemški okupator upokojenemu pisatelju požgal vse knjige.Nemci mu niso požgali knjižnice in ga izgnali zaradi kake komunistične dejavnosti, daleč od tega, ampak ker so se pač odločili izbrisati slovensko literaturo in kulturo z obličja sveta. Po družinski tradiciji je opravljal železničarsko službo, vendar je ni maral in se je predčasno upokojil, da se je lahko posvetil pisanju. In vendar je bila železnica posredno kriva za njegov žalostni konec.

VIR: Kreativne ideje