avtor Natalie Cvikl Postružnik 19. septembra, 2023

»Korenine so v mešani katoliško-pravoslavno-komunistično-socialistično-kapitalistični družini. Mama je v skupnost pripeljala dva otroka, oče pa enega. Oče, ki je odraščal v domu za vojne sirote, je imel k sreči podporo direktorice za načrtovanje in kakovostno izobraževanje in se je v podjetniški svet podal z močnim čutom za preživetje in za pomembnost skrbi za druge. Za seboj je pustil za mesto pomembne dokončane projekte z družbeno odgovornim poslovanjem, ki jih poznamo zdaj, ker je bil strokovnjak (gradbeni inženir); in vizijo, kakšen naj bo svet. Umrl je mlad (imela sem komaj 5 let). Družino je naučil, da nismo edini na svetu, meni kot najmlajši, pa je pustil poučno fotografijo od doma, da vem, od kod prihajam. Razmere, v katerih je odraščal, so na tej potografiji v moji pisarni kot opomin, naj se ne povzdigujem, ne ponižujem in ne pozabim na druge.«

Svoj prihod na svet opisuje z obilico humorja. »Moj porod se je zgodil v času virusa variola. Zato je vse porodne aktivnosti oče preventivno organiziral doma. Zadnji mesec mamine nosečnosti je preživel v znanstveni knjižnici, kjer je snoval načrt in pridobival znanja s področja poroda. Tako je bil usposobljen. Opremil je sobo in uspešno pomagal pri porodu. Na koncu je bila poklicana babica zaradi prijave novorojenčka. Imela sem veličasten sprejem od starejših sester in bratov. Nekateri so jokali od sreče, drugi od bolečine, vsekakor pa so bili vir oblikovanja in krepitve moje osebnosti in vsak od njih je imel vizijo, kakšna naj bom,« pripoveduje Angelina.

»Spomnim se slavnostne nedelje in temu primerno tudi svečane obleke za nedeljsko kosilo. Vedeli smo, kakšna so pravila in kakšen je red. Prepovedana je bila besedna zveza “ne bom”, a kljub temu se je vsak brez psihičnih motenj boril za tisto, kar je hotel. Zaradi mene so z namenom razvijanja naravne imunosti in odgovornosti kuplili rodovniškega psa, s katerim sem shodila, držeč se za dlako, in raziskovala svet ob maminem velikem negodovanju,« smeje pripoveduje o svojih prvih življenjskih dogodivščinah.

Seveda ni bila cepljena, pravi. Oče bojda ni verjel v cepiva, zato je kmalu sledila tožba zaradi zanemarjanja, ki jo je uspešno končal z najemom in mnenjem medicinskih strokovnjakov iz Slovenije. »Morda se je takrat začela moja nezlomljiva vez s Slovenijo. V tem mnenju so zapisali, da obstaja možnost, da zbolite. Ko je umrl, je mama na hitro organizirala vse aktivnosti v zvezi s cepljenjem – za vpis v vrtec in s krstom – za večno srečo. Pes je našel svoje mesto na dvorišču,« s ščepcem žalosti pripoveduje Angelina.

»Spomnim se Zavoda za zaposlovanje in kolikokrat je mama iz njega odšla objokana, ne da bi našla zaposlitev. Takrat se je vame zasejano seme empatije do brezposelnih. Ko je končno dobila službo, ki si je ni želel nihče, v novo organiziranem internatu, kjer so bivali učenci iz Nigerije, sem prvič srečala ljudi drugačne barve kože,« opisuje tragično iskanje dela svoje mame. »Z veseljem sem preživljala čas z njimi in se učila njihovega jezika. Tako sem spoznala, kaj pomeni rasizem, diskriminacija na etični in kulturni osnovi ter si ustvarila zdrav odnos do drugačnosti in strpnosti, a da to ne velja za vse. Mati samohranilka je uvedla red po svojem strogem sistemu, ki mi je do konca njenega življenja v poznih letih predstavljal »protiutež« in me je klical k etiki pri mojem podjetniškem entuziazmu,« razlaga Angelina svoje osnovne vrednote: empatija, etika, stpnost do vsega, kar je drugačno.

Prednost najmlajšega otroka v veččlanski družini je, da zgodaj razvije različne veščine. Tako je tudi Angelina brala in pisala že dolgo pred šolo in bila navdušena nad knjižnico – oknom v svet informacij. »Tja me je brat pripeljal bolj kot še enega priročnega nosilca vezanih izdaj stripov (smeh). Z bratoma je ‘izpilila’ t.i. ‘videz nedolžnega tumpeka’, pravi Angelina. A znala se je tudi fizično ubraniti, ko je treba, dodaja. »Naučila sem se tudi rokovanje z različnimi moškimi igračami in kasneje tudi orodja za popravila po principu naredi sam.«

»Ko je mama šla v službo, smo imeli odlično organiziran sistem zaslužka, za katerega ni videla. Medtem ko smo zaklepali vrata, smo odprli delavnico: šivalni stroj, orodje za popravilo koles …, vrata smo odklenili in prijatelji mojih bratov so prišli krajšati in ožati kavbojke, lepiti gume, popravljati verige, jih mazati …, razvijala sem hitrost, motoriko in doživela prvi podjetniški entuziazem, saj je bil to lep zaslužek … Ko se je mama vrnila, je naletela na idealno čist prostor. Nato pa se je začelo njeno dodatno delo, pri katerem smo vsi sodelovali in pošiljali umetniške izdelke v prodajo v Beograd. Nič mi ni bilo težko, ker nekako smo bili srečni, imeli smo veselje do življenja,« poudarja Angelina. »Moja sestra je vplivala na razvoj številnih mehkih veščin, ki so mi še posebej pomagale poklicno – vodenje,« hvaležno izpostavi Angelina.

Krščena je bila v pravoslavni cerkvi, k verouku pa je hodila v katoliško cerkev z dovoljenjem duhovnika. Ta je vedel, kje sem krščena, a je vseeno razumel mojo radovednost, saj mi šola ni zadostovala, dejavnosti pa so bile brezplačne. »Uspelo mi je dobiti tudi prvo obhajilo. Organizirala in vodila je cerkvene dogodke in programe, pela je v zboru. Dovolili so mi celo, kar je bil precedens, voditi večerno mašo. Spomnim se, da sem dala pobudo, ko so mladi čakali na spoved in je duhovnik zamujal, da »spovem« šest mladih odkrila, na srečo, dva primera nasilja v družini in eno tatvino, o kateri niso smeli povedati drugim,« pripoveduje Angelina o podiranju meja že v otroško-mladostniških letih.

In kaj se je zgodilo duhovniku? »Ko bi naj prejela blagoslov birme, je gostujoči škof ob pregledu dokumentacije ugotovil, da nisem krščena v katoliški cerkvi. Vrgli so me skozi vrata skupaj z duhovnikom, ki je bil premeščen v drugo župnijo. Odličen praznični program, ki smo ga pripravljali več mesecev, pa je bil odpovedan. Takrat sem usvojila bolečo lekcijo različnosti in pripadnosti; a meni se ni zdela pomembna, saj se delitve nisem (na)učila.

»Prvo samostojno podjetje sem začela v osnovni šoli, kot ljubiteljica knjig sem jih prodajala v šoli, med poukom sem našla različne razloge za odhode ven in nato obiskala vsaj tri razrede, prekinila pouk in imela kratke predstavitve, dokler učitelji niso delili opažanj drug z drugim, tako da se je moja zgodnja zasebna praksa končala. A do takrat je minilo že precej časa. Z nezmotljivim občutkom za potrebe drugih sem skrbela za ranljive, organizirala in pomagala, iskala pravico, bila leto za letom predsednica razreda, vodja mlajših razredov, tekmovala v govorništvu, zgodovini, urejala šolsko revijo in zanjo ustvarjala stripe,« pripoveduje Angelina o svoji večopravilnosti že v otroštvu.

»Bila sem članica pevskega zbora, skupine za ritmično gimnastiko in sem posledično nastopala na mnogih prireditvah in dogodkioh v šoli, na paradah in aktivnostih mesta. Poleg tega sem med šolanjem spoznala, da je dobro biti blagajničarka in sem po vzoru zaposlenih v podjetjih ustanovila »vzajemni sklad«. Namenili smo ga tistim potrebam otrok, ki jih starši v danem trenutku niso mogli zadovoljiti.

Nekaj časa je imela na lokalni mestni radijski postaji oddajo o svojih literarnih delih, ki je neprekinjeno trajala 20 minut. »Spomnim se, da so na dan oddaje predvajali tudi napovednike in da je bila mama presenečena, ko je slišala moj glas. Ni namreč vedela, da počnem kaj takega,« smeje pripoveduje Angelina. Nekoč se je mama tudi prav pošteno razjezila, pravi Angelina, » ker med občinstvom nisem sedela z drugimi otroki. Ko pa je videla, da vodim program, mi je nasmejana s prstom zažugala. Oh, kako sem rada videla ta nasmeh in jo osrečilevla!«

V svet formalnega izobražeanja in kasneje zaposlitve, pravi Angelina, je vstopila z vsemi praktičnimi življenjskimi veščinami: znala je šivati, pleskati, gladiti, zidati, obdelovati kovine, popravljati aparate, ročno in strojno vesti … »Ob tem sem razvila visoki čut za timsko delo, aktivno poslušanje, organizacijo časa in komuniciranje,« še dodaja.

Angelina poudarja, da je že zelo zgodaj spoznala, kako močno vpliva na druge. »To moč sem se sčasoma naučila usmerjati: ne zlorabljati, temveč usmerjati v dobro mnogih. Spoznala sem tudi, da enkratna pomoč ni rešitev, ampak je treba zagotoviti trajnejši vir in kontinuiteto, da človeka naučim in opolnomočim, da trajno zadovoljuje svoje pravice in potrebe, kako zaslužiti,« izpostavlja Angelina.

»Tiste pa, ki niso sposobni ali ne v zadostni meri, sem učila, kako naj izkoristijo omejitev, kot je invalidnost, in kako biti konkurenčen na različnih trgih oziroma uresničevati svoje pravice. Novoustanovljenim podjetnikom tudi svetujem, naj sprejmejo takšne odločitve, ki bodo imele dolgoročne pozitivne učinke in da gresta družbena odgovornost in trajnostni razvoj z roko v roki,« še poudarja.

Angelinini uspehi so mnogoteri in raznovrstni. »Ponosna sem na 33 let dela v družinskem podjetju, ki ga vodim zadnjih 20 let, in še enega, ki obstaja že 17 let. Ponosna sem na listino Zveze računovodij in revizorjev Srbije, ki smo jo prejeli za kakovost računovodskega poročanja in napredek stroke, ter na svoje sodelovanje v skupinah računovodij Gospodarske zbornice Zapadnobačkega Okrožja, AP Vojvodina in Republika Srbija, kjer se borim za izboljšanje položaja stroke, ki je zelo pomemben člen družbene odgovornosti in trajnostnega razvoja,« našteje najprej nekaj najvidnejših na poslovnem področju.

A še bolj impozantni so dosežki na osebnostnem. »Ponosna sem, ker sem kljub vsem tegobam in omejitvam zaradi diagnosticiranega revmatoidnega artritisa, ki vpliva na moje osnovne funkcije, našla moč od časa, ko sem prehodila borih 100 metrov, pa sedaj po letu in pol, odkar sem članica Atletsko rekreativnega športnega društva, Follow Me, zmorem nordijske hoje in hoje do 20 km. Nobena bolečina in slabost po prejetih citostatikih mi ne preprečita, da bi prišla na trening!«

Izjemno je ponosna, pravi, da je del te zgodbe v poslovnem in rekreativnem smislu, kjer ljudje s fizičnimi omejitvami najdejo svoje mesto, kamor se lahko vračajo sami ter izboljšajo svoje zdravje in učinkovitost. »Follow me je družbeno odgovorno športno društvo, ki v mesto in Srbijo prinaša inovativen pristop k rekreaciji, kjer ob podpori trenerja, ki načrtuje, usmerja in skrbi za vsakega člana, razvija in širi pomen družbene odgovornosti. Ustvarja nova navdihujoča prijateljstva in odnose, kjer skupaj premagujemo negotovosti in napore, se odzivamo na izzive, dosegamo cilje in razdalje, za katere se niti ne zavedamo, da jih lahko dosežemo!

To je prostor, kjer se slavi vsak trud, vsak meter in kilometer več, kjer na treningih in tekmah čakamo vsakega člana, da pride in prečka ciljno črto. Združenje, ki vpliva na povečevanje delovno sposobnega prebivalstva, razbremenitev zdravstvenega sistema z izboljšanjem zdravja in s tem blaginje, ki spodbuja enakost spolov, zmanjšuje neenakost in vse to predstavlja doseganje ciljev trajnostnega razvoja,« izpostavlja Angelina.

»In potem sem ponosna, ker sem imela pogum, da sem šla na tekme. Da sem sodelovala!  Letos septembra sem prvič zastopala Srbijo in zmagala na progi svetovnega pokala v nordijski hoji na Poljskem, kjer so tekmovali najboljši svetovni nordijski hodci in kjer obstaja tudi kategorija za invalide,« pripoveduje Angelina.

»Ne le osebno zadovoljstvo, ki ga čutim skozi ves ta proces … še bolj me navdihuje, ker lako inspiriram in spodbujam aktivnost drugih!«

Angelina pravi, da je ponosna, ker je svojega sina vzgojila tako, da vidi svet okoli sebe in da prevzema odgovornost. »Omogočila sem mu, da je razprl krila, poletel sam in je pri svojih tridesetih že spoštovan in iskan v sferi naravne medicine in managementa, kjer ustvarja svojo poklicno in življenjsko zgodbo kot odgovoren član družbe,« poudarja Zatezalo.

»Ponosna sem na pogum, da sem zapustila zakon, kjer razvoj ni bil mogoč, in vstopila v drugega, ki opravičuje svoje ime. V zakonsko zvezo, kjer oba rasteva in se razvijava in delava dobra dela. Ponosna sem na svojega moža, ki sem ga motivirala, da se vrne v šport in osvoji 9 svetovnih medalj v rokoborbi! Ostal je del športa in uspešno širi zavest med športniki o nadaljevanju športne poti tudi na stara leta v veteranskih kategorijah. Zdaj kot selektor veteranske reprezentance vodi veterane na svetovna tekmovanja po svetu. To je zelo pomembno za izboljšanje zdravja in zmanjšanje zgodnje umrljivosti med športniki. Sodeluje pri delu Rokoborske zveze Srbije kot predsednik nadzornega odbora, odlikovan je z zlatim in srebrnim priznanjem Rokoborske zveze Srbije in dobitnik najvišjega športnega priznanja v Vojvodini – Spartakove nagrade.«

»V življenju se mi je bilo najtežje spopadati s pričakovanji,« priznava Angelina. »Bala sem se, da nimam časa in sem hotela vse takoj. Bala sem se smrti in prehitela me je avtoimunsa bolezen, ki me je spremenila v invalida. Šele ko sem se naučila prilagoditi nekatera pričakovanja, najprej do sebe in nato do drugih, sem se osvobodila prizadetosti in nezadovoljstva. Pri tem mi je veliko pomagal drugi mož, ki me je osvobodil strahu in me s svojim zgledom naučil boljšega razumevanja pojavov in vedenja ljudi, me naučil potrpežljivosti, sistematizacije ter mi bil v veliko oporo pri nadaljnjem pridobivanju znanja in razvoju poslovnih veščin,« odkrito pove Angelina.

Po naravi je radovedna in vztrajna; v podjetništvu (dve računovodski hiši) pa zaseda vodilno mesto v okraju. Zaveda se, da lahko s sodobnimi znanji in veščinami obdrži svoj položaj, se prilagaja zahtevam trga, zato je formalno izobraževanje nadaljevala na sodobnih študijah mednarodnega poslovanja na Doba fakulteti v Maribor. »Trenutno sem prav pri koncu magistrske naloge,« navdušeno pravi Angelina.

Poleg dela, študija, poslušanja trga in spremljanja dogajanja v tujini, sem obiskovala različne tečaje: od digitalnega marketinga do ozko strokovnih. V preteklem letu pa, kar se mi zdi zelo pomembno, sem absolvirala izobraževanje na Inštitutu IRDO v Mariboru. Pridobila sem certifikata Vodja in nato Strateg družbeno odgovornega poslovanja in trajnostnega razvoja.

Kot občanka aktivno sodeluje oziroma daje pobudo za skrb za ranljive, spodbuja fizične aktivnosti za izboljšanje zdravja, zmanjševanje neenakosti, dala je pobudo, da se klub vključi v svetovno skupnost, ki se posveča spodbujanju menjav generacij in vzgoji.

Angelina ozavešča javnosti o sladkorni bolezni, pomenu preventive in preprečevanju zapletov, ki je organiziran kot virtualni izziv 5K@EASD, ki že 100 let svojega obstoja zbira ljudi po vsem svetu. Tokrat bodo obletnico obeležili s pohodom ali tekom na 5 kilometrov; nato bodo izmenjali svoje izkušnje z izziva, je razložila Angelina.

Pionirka na področju odgovornosti v gospodarstvu

»Izpostavila bom nekaj prispevkov s področja gospodarstva: skrbim za zaposlene in njihovo dostojno delo: 35 ur na teden in 40 plačanih. Omogočam fleksibilne delovne pogoji, podpiram razvoj zaposlenih, zaposlujem invalide, spodbujam vseživljenjsko učenje. Korak naprej je bil tudi v svobodi, da grem lahko med delovnim časom, ki je izključno dopoldanski, ven in opravljam naloge, ki jih je mogoče opraviti samo dopoldne, to pa so običajno administrativne zasebne obveznosti, ker delovni čas zavoda sovpada. z našim delovnim časom. Dnev dopusta ne štejem, vsak se sam odloči, ali jih bo izkoristil v predvidenem roku, skupnost pa je tam, da spremlja, tako da do sedaj nisem imel težav, dodatni dnevi pa so dovoljeni glede na potrebe. Otrokom in zakoncem je dovoljen vstop v podjetje ter telefoniranje. Ta svoboda ni zlorabljena, ampak je realno zreducirana na nujne stike, drug drugega pa opozarjata na vesten odnos – da ne pozabita drug na drugega in da to ni običajna praksa pri drugih. Pomembno mi je, da je stranka zadovoljna, da delo ne trpi in da se držijo rokov. Stranke so razporejene glede na vrsto dejavnosti, vendar upoštevam tudi tip osebnosti, da dosežem večji produktivni učinek in preprečim konflikte,« izpostavlja primere dobre prakse v svojih podjetjih.

»Ukvarjam se s poštenim poslovanjem – odnos do strank in konkurence. Pri meni velja ničelna točka tolerance do korupcije. Ne uporabljam političnega vpliva in imam ničelno stopnjo zastopanega političnega interesa. Naročniki agencij so proračunske institucije, ki menjajo direktorje in predsednike skladno s političnimi pretresi, agencije pa ostajajo izvajalci storitev. Vsako poslovno svetovanje vključuje teme iz družbene odgovornosti in trajnostnega razvoja ter medsebojne pogovore s kolegi iz stroke. Moja osebna in poslovna filozofija je, da z razpoložljivimi sredstvi razvijam in vplivam na razvoj drugih tako, da ne ogrožam virov za prihodnje generacije in da so zastopani vsi trije vidiki, socialni, ekološki in ekonomski, saj je to le tako lahko dosežemo polni učinek trajnosti,« poudarja Angelina.

»Obdobja sivine so kratka in se najbolje regeneriram v samoti. Kratko, ker se zavedam svojih obveznosti. Vse, kar me spravlja v stanje sivine, me tudi navdihuje. Moram se pohvaliti, da imam nenavadno srečo, da mi zaposleni »podarijo proste dneve«, ko opazijo, da sem utrujena. Imam prijatelje, ki pridejo, da me ukradejo za nekaj časa, ali tiste, ki imajo potrpljenje za vse moje norčije in ideje o tem, kam naj grem na dirke in preizkusim različne poti in nadmorske višine, potem pa tudi moža, ki mi daje ideje za potovanja. Pa še sina, ki me prevzame z enim samim telefonskim pogovorom,« se smeje Zatezalo.

»Sem v procesu pisanja magistrske naloge o etičnih izzivih računovodskih delavcev v Srbiji v kontekstu družbene odgovornosti – to je prioriteta. Opraviti moram doktorski študij in se odločiti, ali ga sploh potrebujem, ter se odločiti o nadaljnji usmeritvi poslovanja. Želim se preizkusiti kot predavateljica in zelo verjetno bo širitev poslovanja šla v smeri, kjer nameravam vzpostaviti poslovno izobraževalni center, najbolj pa bi se rada preizkusila kot predavateljica v tuji organizaciji, biti za spremembo del sistema, kjer nisem vodja. In ker rada tudi uživam, me pritegne povabilo na križarjenje s sinom, ki ga vidim le nekaj dni na leto,« si želi Angelina.

Družbena odgovornost ponuja različne priložnosti za ustvarjanje priložnosti in z vsako aktivnostjo biti boljša različica samega sebe – izkoristite to, saj izbira ZA to področje ni napaka!

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Tiskano revijo lahko kupite tukaj in s tem podprete navdihujoče zgodbe tudi v prihodnje. Lahko si pa izberete tudi e različico, če želite. Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta.

Foto: osebni arhiv sogovornice

VIR: portal navdihni.me