Energetska samooskrba iz prve roke: konkreten primer družine Milač

"Matematika je preprosta. 12-kilovatna sončna elektrarna z mesečnim obrokom lizinga in vsemi prispevki nas stane 135 evrov na mesec. V letu 2022 bomo v njej proizvedli 15,3 megavatne ure elektrike, kar pomeni, da nas bo kilovatna ura stala le 9 centov," piše Miloš Milač. 

 

V luči aktualnih razmer najpogosteje govorimo o energetski samooskrbi in neodvisnosti, ki si ju lahko zagotovimo s sončno elektrarno, sploh v kombinaciji s hranilnikom in sistemom za upravljanje električne energije. A prehranska samooskrba je prav tako izjemno pomembna. Tudi v Sloveniji najdemo samooskrbne kmetije, ki v največji meri skrbijo za svoje potrebe v tesnem sožitju z naravo. In še več, iz sodobnega individualizma vse bolj prehajajo v povezovanje in sobivanje ter nas vračajo k razmisleku o vrednosti življenja v skupnosti. 

Da lahko živiš samooskrbno, moraš naravo razumeti in poznati njene zakonitosti oziroma cikle ter jim slediti. Obenem pa s takšnim spoštljivim odnosom zanjo tudi skrbimo in prispevamo svoj drobec v mozaik trajnostnega razvoja. Maruška Planko in Skaš Kleh sta se pred malo več kot desetletjem odločila za ekološko kmetovanje, to dejavnost pa sta spremenila v svojo službo in poslanstvo. Na ekološki kmetiji Planko & Kleh v Lekmarju, naselju v občini Šmarje pri Jelšah, sta danes samooskrbna z zelenjavo in sadjem ter mlečnimi izdelki. Njuni glavni dejavnosti sta kozjereja ter prodaja kozjega mleka, sira in jogurtov, pa tudi jajc in oreščkov. Meso kupita pri drugih kmetih v bližini, kozmetiko pa Maruška izdeluje sama.  

»Ko hrano, na primer sir, maslo ali jogurt, ustvariš sam, imaš do teh izdelkov povsem drugačno spoštovanje. Veš, koliko časa in truda moraš vložiti v to, da jih dobiš. Ne čakajo kar na policah v neomejenih količinah.« V trgovino, najbližja je oddaljena približno osem kilometrov, se Maruška in Skaš odpravita le enkrat mesečno, občasno tudi le enkrat na tri mesece. Uživata seveda tudi divjo hrano, gobe in zelišča. Na hiši imata nameščeno sončno elektrarno.  

Njun dan se začne zgodaj zjutraj, sploh v sezoni molže. »Vedno je najprej treba poskrbeti za živali, šele nato je na vrsti zajtrk,« razloži Maruška. Ves dan je dovolj raznovrstnega dela in šele okoli sedme ure zvečer se delovnik konča. »Veliko je fizičnega napora, za katerega človek potrebuje kondicijo. To je kot osem, devet ur fitnesa. A ko se navadiš, je enostavno,« se nasmehne Skaš.  

Vsaka sprememba in nov začetek pa sta seveda zahtevna, sploh če življenje korenito obrneš na glavo. »Pred kmetijo sem živela v Ljubljani in opravljala pisarniško delo, a to življenje me nikakor ni osrečevalo,« pripoveduje Maruška. »Vedela sem, da moram nekaj spremeniti, ne pa tudi, kaj točno. Seveda si nisem znala predstavljati, kaj kmečko delo zares pomeni in kakšno je.«  

Marsikaj pa je mogoče, ko je spodbuda za spremembo tudi ljubezen. »S Skašem sva se spoznala v petek, v ponedeljek sva že živela skupaj in po treh mesecih sem zanosila. Ko mi je pokazal posest, sem se preprosto zaljubila v kraj, zemljo in umaknjenost. Še preden sva dobila dojenčka, sva se že preselila.«  

 

 

»Občutek pripadnosti je osnovna človeška potreba. Tako osnovna je kot hrana in zavetje. Družbena podpora je eden od ključnih elementov, ki ločujejo tiste, ki ostanejo zdravi, od tistih, ki zbolijo.«

Dr. Kenneth Pelletier, Stanford 

 

Zdaj sta Maruška in Skaš skupaj že petnajst let. V vsem tem času sta kmetijo urejala in dograjevala, obenem pa je rasla tudi njuna vizija, da bi na njej ustvarila ekološko skupnost. Želita zgraditi življenjski model večgeneracijskega in multikulturnega sodelovanja, ki bo postal samozadosten, trajnosten in neodvisen.  

»Za začetek bi pod svojo streho sprejela nekaj oseb, ko bi se naučili sobivati ter bi postavili jasne cilje in vrednote, pa bi vrata odprli še drugim, ki bi želeli živeti z nami. V tujini je takih skupnosti že ogromno in imajo različne oblike, na primer skupno bivanje, priprava obrokov, delitev avtomobilov. Tudi v Sloveniji potrebujemo prvi primer dobre prakse,« sta odločna sogovornika. »Pripravljena sva deliti del hiše in življenja, morda bo s tem še kdo lažje našel sebe. Iz samooskrbe bi tako prešli v sooskrbo, kjer bi nas več prispevalo k skupnemu cilju. Takšna povezanost je zares popolna samooskrba.«  

»Ključna pri takšnih skupnostih je seveda komunikacija, saj se je treba ogromno dogovarjati, da model lahko deluje. A ravno tu raste duhovni del človeka - da si se sposoben poglobiti vase, razumeti svoje reakcije in stališča drugih, vse za to, da se doseže dogovor,« pove Maruška in Skaš se strinja: »Od vsakogar se lahko česa naučiš. Hkrati pa velja, da več ogledal ko imaš okoli sebe, bolj rasteš.« 

Kmetija Planko & Kleh poleg povezovanja v ekološko skupnost ponuja tudi možnost obiska prostovoljcem, ki želijo takšen način življenja izkusiti za krajši čas. Navadno ostanejo dva do tri tedne in sobivajo z lastnikoma ter z njima tudi opravljajo vsa potrebna dela. V zameno dobijo prenočišče in odlično domačo hrano. Naša gostitelja najdejo na spletni strani wwoofindependents.org, kjer so predstavljene kmetije z vseh koncev sveta, ki imajo svoja vrata odprta za obiskovalce.  

»Zanimanje je veliko, sploh med tujci, Slovenci pa gredo radi v tujino,« povesta Maruška in Skaš, ki sta že gostila Nemce, Italijane, Francoze ter celo Indijca in Američana. Zelo močno pa se jima je vtisnila v spomin zgodba španske družine. »Oče je doma opravljal zahtevno menedžersko delo in na tej poti izgorel, zaradi česar je dobil tudi diabetes tipa 1. Da bi okreval, so se vsi člani družine odpravili na potovanje po svetu in obiskali tudi naju. Brez stresa, ob zdravi domači prehrani in v naravi si je oče po nekaj tednih odmerek inzulina zmanjšal kar za polovico.« Bil je tako navdušen, da je ob prihodu domov sklenil urediti tri stvari: odpovedati se televiziji (tudi Maruška in Skaš je nimata) in kruhomatu (saj bodo kruh pekli sami) ter postaviti domači vrt. 

In kaj človeka še nauči takšna izkušnja? Skaš je jasen: »Ko se umakneš iz sistema in svoje cone udobja, spoznaš, da ti narava ponuja čisto vse, kar potrebuješ za življenje. Ljudje pa se od nje z vsemi možnimi koraki umikamo in mislimo, da smo napredni.«  

 

 

Kako samooskrbna s hrano je Slovenija? 

V letu 2020 je bila Slovenija 88-odstotno samooskrbna z žiti, 84-odstotno z mesom in 48-odstotno z zelenjavo. Leta 2021 smo uvozili 2,3 milijona ton hrane in pijač, kar je bilo skoraj trikrat toliko kot v letu 2000, navaja Statistični urad Republike Slovenije. V letu 2020 so sicer gospodinjstva za hrano namenila 14,3 odstotka vseh svojih izdatkov. V zadnjih petih letih (od začetka marca 2017 do konca februarja 2022) se je hrana podražila za skoraj 14 odstotkov.  

VIR: ŠKODA