O njej razglablja priljubljeni pop filozof Alain de Botton, zaradi nje trpi junakinja prvenca Urške Klakočar Zupančič, ljubezen do filmske industrije pa preveva življenje slovite Marilyn Monroe. Roman Anomalija vas bo očaral s svojimi miselnimi akrobacijami, Divji deček Paula Cognettija pa morda navedel, da se iz mestnega življenja podate v samoto gora.

Alain de Botton (1969) je s svojimi knjižnimi uspešnicami, kot so Utehe filozofije, Skrb za status, Kako ti Proust lahko spremeni življenje in Umetnost popotovanja, filozofijo približal širšim množicam. Oprijel se ga je status pop filozofa, saj zna na filozofska vprašanja odgovarjati preprosto in vsakomur razumljivo, v nasprotju s številnimi drugimi filozofskimi eminencami. V Švici rojenega britanskega pisatelja očitno zanimajo zelo raznolika področja človekovega delovanja in udejstvovanja, ki puščajo globoke sledi v družbi. Med njimi so tudi (novičarski) mediji, katerim se je posvetil v knjigi Novice: navodila za uporabo, ki smo jo v slovenskem prevodu leta 2014 izdali pri MM-u. Od takrat de Bottonovo delo skrbno spremljamo; poleg omenjene smo izdali še tri knjige, ki so izšle pod okriljem njegovega inštituta The School of Life, ki ga je ustanovil z namenom razumeti in izboljšati čustveno inteligenco ljudi – to so še ena njegova knjiga Kako še drugače razmišljati o seksu ter Kako zmanjšati denarne skrbi Johna Armstronga in Kako najti polnovredno delo Romana Krznarica.

Zato verjetno ne preseneča, da je našo pozornost vzbudila novica, da je Mladinska knjiga nedavno izdala njegov roman Tok ljubezni (v prevodu Vesne Velkovrh Bukilica), ki je v izvirniku izšel že leta 2016. To je sicer šele drugo de Bottonovo leposlovno delo po romanu On Love (O ljubezni), ki ga je napisal pri rosnih 23-ih letih (v slovenščino ta roman iz leta 1993 ni bil preveden). Po skoraj dvajsetih letih se je torej ponovno lotil romanopisja in nastal je svojevrsten zapis, v katerem se pripoved o povsem običajnem paru, Rabihu, Angležu libanonskih korenin, in Škotinji Kirsten, prepleta z avtorjevimi filozofskimi, predvsem pa zdravorazumskimi pogledi na ljubezen in zakon. »Tok ljubezni je študija o tem, kaj se z ljubeznijo zgodi čas,« pravi de Botton. V knjigi v prvi vrsti pomete z romantično ljubeznijo, na kateri sloni naša kultura; ideja, da bomo nekoč našli tisto posebno osebo, ki nas bo vedno in do potankosti razumela, ki bo naša duša dvojčica, v katero bomo vedno zaljubljeni. »Na nek način romantična ljubezen pomeni konec vseh teh občutkov, ampak to ne pomeni tudi konca ljubezni; pomeni rojstvo odraslega, zrelega razmerja,« meni avtor. Kot je povedal v enem od intervjujev, smo kot družba zelo obsedeni z začetkom ljubezni in vedno menimo, da je vznemirjenje, ki ga prinaša zaljubljenost, začetek vsega. Toda če naj bi ljubezen rasla, bi začetek moral biti vse manj pomemben. Po njegovem je ljubezen veščina, ki se je moramo šele priučiti, ko nas minejo občutki zaljubljenosti. To misel de Botton torej razvija s pomočjo Rabiha in Kirsten, s katerima se poda na pot gradnje dolgotrajnega razmerja, ki jo spremljajo številni vzponi, v še večji meri pa tudi padci. V vsakem obdobju njunega življenja ju namreč čakajo pasti, ki se v največji meri izkazujejo v podobi razočaranj, neuresničenih želja in nezadovoljenih hrepenenj. Ti pa imajo svoje korenine v otroštvu, ko se izoblikuje naša predstava o tem, kako naj bi bil videti ljubezenski odnos. »Zakon se ne začne s snubitvijo, niti s prvim srečanjem ne. Začne se veliko prej, z rojstvom predstave o ljubezni – natančneje, sanj o sorodni duši,« zapiše, ko se Rabih in Kirsten odločita za poroko. »Mislimo si, da v ljubezni iščemo srečo, v resnici pa nam gre za domačnost. V odraslih zvezah bi radi podoživeli občutke, ki so nam tako dobro znani iz otroštva – in med katerimi je bilo pogosto še vse kaj drugega kot zgolj nežnost in pozornost,« dodaja. Ima tudi svojo precej hudomušno, a še kako resnično definicijo poroke: »Upanja polna, velikodušna, neizmerno ljubezniva stava dveh ljudi, ki še ne vesta, kdo sta in kdo bi ta, ki ga jemljeta, utegnil biti, a se zavežeta prihodnosti, ki si je ne znata predstavljati in jo preudarno raje pustita neraziskano.«

Ko mine čarobnost prvih zakonskih mesecev, v paru začne prihajati do nesoglasij, na prvi pogled povsem nepomembnih, ki pa jih spremljajo kujanje in zamere. »Kujanje je poklon prelepemu, nevarnemu idealu, ki izvira iz najzgodnejšega otroštva: obetu razumevanja brez besed. V maternici nam nikoli ni bilo treba ničesar razlagati. Za vse naše potrebe je bilo poskrbljeno. Vse udobje, ki smo ga potrebovali, je prišlo kar samo od sebe. Ta idila se je deloma nadaljevala še v prvih letih življenja. Ni nam bilo treba na vse grlo razglašati vsake svoje potrebe – ljubeznivi ljudje so jih sami uganili. Razumeli so, kaj s skriva za solzami, nerazločnim brbljanjem in našo zmedenostjo; znali so si razlagati tisto, česar sami nismo znali ubesediti. Morda to pojasni, zakaj v zvezah niti tisti med nami, ki jim jezik najbolj gladko teče, raje ne povedo stvari naravnost, kadar se zdi, da jih partner ne zna najbolje razbrati. Le pravilno branje misli, brez besed, daje občutek, da je naš partner vreden zaupanja; le ko nam ni treba ničesar razlagati, smo lahko prepričani, da nas resnično razume,« avtor odlično pojasni izvor kujanja. In takšnih zdravorazumskih razlag, zakaj v odnosu zaškripa, ima na zalogi še ogromno. Njegov fiktivni par bo nato dobil otroka, s tem pa nove izzive za njuno zvezo, moža bo zamikala druga ženska in bo tudi skočil čez plot, česar pa ženi ne bo nikoli zaupal, čeprav ga bo prevara vedno grizla; v želji rešiti že več kot desetletje trajajoči zakon pa se bo par odločil za zakonsko terapijo, ki jima bo pomagala razrešiti gordijski vozel, v katerem sta se znašla.

De Bottonov način pripovedovanja vas bo tudi v tej njegovi knjigi kar posrkal vase, zlahka se boste postavili v čevlje obeh glavnih likov, saj boste ugotovili, da niste edini, ki se v svoji zvezi soočate s povsem enakimi izzivi, sočustvovali boste z njima, ko ne bosta mogla iz svoje kože, in upali na srečen konec zgodbe – prav tako, kot si želite za svoje ljubezensko razmerje. Roman za vse, ki vas zanima, kako graditi dolgotrajen ljubezenski odnos in pri tem ne obupati.

Z Urško Klakočar Zupančič, nekdanjo ljubljansko sodnico, je v slovenski politiki zavel svež veter. Nekonvencionalna pravnica, ki je bila maja letos izvoljena za prvo predsednico Državnega zbora Republike Slovenije, je od takrat pod stalnim drobnogledom medijev in javnosti, ne nazadnje tudi zaradi svojega sloga oblačenja (spomnimo se samo njenih rdečih salonarjev z visoko peto, ki so bili marsikomu trn v peti, češ da to ni v skladu s političnim bontonom), ki odstopa od ustaljenih (birokratskih) norm. Odkar je prevzela tako visoko politično funkcijo, se je močno povečalo tudi zanimanje za njen romaneskni prvenec Gretin greh, ki je aprila 2021 izšel pri založbi Primus. Kot so za MM povedali v založbi, se je prodaja od takrat »drastično povečala«. Do zdaj so natisnili 2500 izvodov knjige, prodanih pa jih je bilo že več kot 2000. Povečano zanimanje zaznavajo tako v spletni prodaji, prodaji v knjigarnah in tudi pri čakalnih vrstah za izposojo v knjižnicah. V letošnjem juniju je bila to celo najbolj prodajana knjige založbe Primus in tudi najbolj prodajana knjiga v sklopu njihovega projekta Avtorji, v katerem slovenskim avtorjem ponujajo možnost, da njihova besedila zaživijo v knjižni obliki. 

In zakaj je Gretin greh tako priljubljen med slovenskimi bralci, če zanemarimo dejstvo o tem, da ga je napisala znana Slovenka? V osnovi gre za ljubezenski roman, ki pa romantično zgodbo prepleta z zgodovinskimi podrobnostmi, pri čemer se je avtorica očitno globoko zakopala v preučevanje enega od najbolj mračnih obdobij na naših tleh. Dogajanje je namreč postavila v leti 1634 in 1635 v kraju Lichtenwald na Spodnjem Štajerskem. To je čas, ko katoliki v Evropi preganjajo protestante, sežigajo njihove knjige in kaznujejo vse, ki se postavljajo na stran »heretikov«, ki se želijo znebiti okov katoliškega enoumja. Tudi podložniki ne želijo biti več podrejeni svojim zemljiškim gospodom, zato netijo številne kmečke upore, ženske, ki kakor koli izstopajo iz množice, bodisi zaradi svojih specifičnih znanj, kot so hebanke, ki pomagajo pri rojstvu otrok, ali zeliščarke, ki z zdravilnimi rastlinami lajšajo tegobe sovaščanov, bodisi zaradi svoje lepote, ki naj bi bila hudičevo sredstvo, ki nič hudega sluteče moške zvabi v skušnjavo, pa so preganjane kot čarovnice.

V takšnem svetu živi Greta, ki jo smrt šestletnega sina zaradi božjasti požene v skrajni obup. Tudi njen mož izgubi življenje v vojni, zato se preseli nazaj k staršem, dneve pa večinoma preživlja na sinovem grobu in pomaga pri gospodinjskih in kmečkih opravilih. Edina svetla točka je njen oče, izjemno inteligenten in razsvetljen kmet, ki ga vleče k protestantizmu, kar pa seveda skrbno skriva. Greto uči nemščino in skupaj prebirata (protestantske) knjige, pri čemer ta izkazuje neusahljivo željo po znanju, kar pa v tistih časih za ženske še zdaleč ni zaželeno. Lichtenwald je sicer dokaj varno okolje, kamor težnja po preganjanju čarovnic še ni prodrla v tolikšni meri kot drugod, tudi zaradi vaškega župnika Jožefa, ki vsakršno praznoverje strogo zavrača, poleg tega pa imajo vaščani srečo, da je tudi njihov zemljiški gospod baron Inocenc Moscon blage narave – tudi on se spogleduje s protestantizmom, na svojem gradu pogosto skriva heretike in srka znanje iz njihovih knjig. A Greti se življenje v trenutku postavi na glavo, ko nekega dne na ježi spozna viteza Johanna Savinška, ki ga z njegovo ženo baronico Moscon gosti na svojem gradu. Zapleteta se v burno ljubezensko razmerje, ki ga Greta zamenja za pravo ljubezen, a, kot se izkaže na koncu, njen izvoljenec, sicer znani zapeljivec žensk, česar se zaveda tudi njegova žena baronica, ne deli njenega prepričanja. Greti se zdi, da brez Johanna ne more živeti, kar pa jo vedno bolj vleče v brezno pogube. Vmes sicer svoje poslanstvo najde kot vajenka pri vaški porodnici in se zaroči z moškim, ki ga ne ljubi, a je vse to ne odvrne od nenehnega razmišljanja o Johannu. Zgodba ima bridek konec – glede na to, da se dogaja v času preganjanja čarovnic, lahko sklepate o njenem zaključku. Njeno bistvo pa najlepše povzamejo misli Gretine prijateljice, muslimanke Lade: »Žensko srce je kot brezno brez dna, ker lahko sprejme neskončne količine žalosti, obupa in trpljenja. Nikoli se ne zapolni, vedno je prostor za več. (...) Ampak močna ženska se ne zlomi. Nobena veja ni dovolj težka, da bi jo upognila ali celo prelomila. Po vsakem padcu, pa naj bo še tako hud in boleč, vstane in gre naprej.«

Marilyn Monroe še 60 let po svoji smrti buri duhove. Filmska ikona je poskrbela za kar nekaj nepozabnih prizorov – verjetno se nam je najbolj vtisnila v spomin, ko v komediji Sedem let skomin stoji nad prezračevalnim jaškom, veter pa ji privzdiguje krilo, ali z vlogo seksapilne pevke v filmu Nekateri so za vroče. S pesmijo Diamonds are Girl's Best Friend je poskrbela, da je fraza, da so »diamanti dekletovi najboljši prijatelji«, dobesedno ponarodela, navdih v njej pa so našli tudi prodajalci prestižnega nakita, ki so jo izkoristili za številne oglaševalske akcije. In ne nazadnje, v zgodovino se je zapisala tudi z zapeljivim rojstnodnevnim napevom tedanjemu ameriškemu predsedniku Johnu F. Kennedyju. Še vedno se pojavljajo tudi ugibanja glede njene prezgodnje smrti (kot pravzaprav pri vsakem zvezdniku, ki je prerano zapustil ta svet) pri zgolj 36-ih letih, ko naj bi uradno naredila samomor s prevelikim odmerkom uspavalnih tablet (oziroma njihovega koktajla, saj naj bi se borila tudi z depresijo). Hollywoodski filmski industriji 50-ih let prejšnjega stoletja je s svojo podobo seks simbola, nekoliko lahkovernega in naivnega dekleta, vtisnila neizbrisen pečat in še danes se o njej govori kot o najslavnejši plavolaski vseh časov. A njena pot do slave je bila precej trnova in prepredena s številnimi ovirami, kot v knjigi Marilyn in zvezde Hollywooda, ki jo je založba Učila izdala ob nedavni 60. obletnici njene smrti, pišeta nemški pisateljici, sestri dvojčici Claudia in Nadja Beinert. V romanu namreč spremljamo njena otroška in najstniška leta, ko je še kot Norma Jeane Baker sanjarila o blišču Hollywooda. Ker se je njena mama borila z duševnimi težavami in bila večinoma priklenjena na postelje ustanov za duševno zdravje, jo je po nekaj letih, ki jih je Marilyn preživela pri rejnikih in nato v sirotišnici, k sebi vzela mamina ekscentrična prijateljica Grace. Z Grace se je Marilyn odprl nov svet, saj jo je »mama«, kot jo je klicala, pogosto peljala v kinematografe, kjer je deklica pozabila na vse svoje tegobe in se vživela v svet takratnih filmskih zvezdnikov; še posebej je bila navdušena nad Jean Harlow. Toda z Grace ni dolgo doživljala srečnih trenutkov, saj se je ta zaradi nove službe njenega moža iz Kalifornije preselila v drugo zvezno ameriško državo, Marilyn pa nista mogla vzeti s seboj, saj je Grace uradno ni posvojila, poleg tega pa takrat še ni bila polnoletna, da bi lahko sama odločala o svoji usodi. Da ji ne bi bilo treba v sirotišnico, ji je Grace uredila poroko s sinom svojih sosedov, tovarniškim delavcem Jimom Doughertyjem. Zaradi tega je Norma pri šestnajstih letih pustila srednja šola in postala to, kar naj bi si želela večina ameriških moških tistega časa – gospodinja in dobra kuharica. Njeno izobraževanje se je takrat omejilo na prebiranje knjige o tem, kako postati dobra žena, čeprav se je v trenutkih, ko je imela vsega dovolj, po uteho zatekla h knjigi, ki ji jo je pred selitvijo podarila Grace – Igralec in njegovo delo slovitega ruskega igralca in gledališkega direktorja Konstantina Stanislavskega. Moža Jima sčasoma sicer vzljubi in resnično se trudi, da bi izpolnila vse njegove želje in bila najboljša žena. Tudi s sosedami vzpostavi dobre odnose, ki pa se skrhajo, ko se postavi na stran Mehičanke, na katero te gledajo kot na tujko, ki vnaša razdor v njihovo sosesko. Avtorici romana pri tem še posebej izpostavljata Normino empatično plat, saj je za pravice ranljivejših skupin ljudi in živali pripravljena premagati svojo sramežljivost in bojazen pred konflikti. Čeprav se zdi, da se je Norma sprijaznila s svojo usodo podeželske gospodinje, pa v njej ves čas tli želja, da bi služila svoj denar. Njena lepota ne ostane neopažena in ko se njen mož na začetku 2. svetovne vojne pridruži mornarici, izkoristi priložnost in naveže stike z modnimi agencijami. Počasi se začenja njen vzpon v svetu fotomodelov in njene fotografije pogosto krasijo naslovnice revij. V tem času jo njena agentka tudi prepriča, naj zamenja naravno barvo svojih las, rjavo, in Norma postane plavolaska, kar je od takrat naprej tudi njen zaščitni znak. Nikakor pa se noče odpovedati še eni svoji izstopajoči lastnosti, ki naj bi bila moteča – izzivalni hoji s poudarjenim zibanjem bokov. Od fotomodela do igralke je potem ne loči več veliko. Takratni producenti velikih filmskih studiov namreč spoznavajo, da imajo gledalci radi pristne, avtentične igralce – in prav to naj bi Norma poosebljala. Norma na koncu zapusti moža in se preimenuje v Marilyn Monroe – in vse ostalo je le še zgodovina. Na tej točki namreč avtorici končata svoj roman, saj sta želeli v prvi vrsti prikazati manj znano stran življenja filmske zvezdnice. Če imate radi čustvene življenjske zgodbe, vas bo roman nedvomno pritegnil.

Predstavljajte si, da se nekega dne kot strela z jasnega pred vami znajde vaš dvojnik. Pa ne klon ali kakšna druga oseba, ki bi vam bila po naključju izjemno podobna, ampak dobesedno vi sami, le da v podvojeni podobi. Do takšne »anomalije« pride v nekonvencionalnem romanu francoskega pisatelja in novinarja Hervéja Le Telliera, ki je v literarnem svetu zagotovo nekaj posebnega. Žanrsko ga je težko opredeliti, saj v njem najdemo tako prvine znanstvene fantastike, trilerja, kriminalke in filozofskega manifesta kot tudi satire, saj kljub navidezni zahtevnosti bralca pogosto nasmeje, največkrat zaradi absurdnosti situacije, pa tudi zaradi domislic in misli njegovih protagonistov. Teh je kar enajst in njihove zgodbe avtor ves čas spretno prepleta. In kje je glavni zaplet? 10. marca 2021 s pariškega letališča vzleti letalo z 243-imi potniki, namenjeno v New York. Na letu pride do tega, česar si noben potnik ne želi – do grozljivih turbulenc, ki pa jih spretnemu pilotu vendarle uspe premagati in letalo varno pristane. Čez tri mesece, junija 2021, se zgodba ponovi. Na istem letu z istim končnim ciljem je istih 243 potnikov, ki prav tako doživljajo mučno premetavanje, a tudi oni pristanejo brez hujših posledic. Ta anomalija v vesoljnem redu je tako nepredstavljiva in nenaravna, da si je nihče ne zna razložiti, predstavniki oblasti se zavedajo le, da gre za vprašanje, ki se mora reševati na najvišji državni ravni. V reševanje zagonetke vključijo znanstvenike, kriminaliste, psihologe in druge strokovnjake, ki se podrobno posvetijo 243-im marčevskim potnikom – in njihovim junijskim dvojnikom. Njihovo življenje je za vedno spremenjeno, vsak pa se z dejstvom, da kar naenkrat ni več sam, temveč se mora soočiti s svojo zrcalno podobo, spopada na svoj način. Perspektivni afriški glasbenik, na primer, dvojnika javnosti predstavi kot davno izgubljenega brata, s čimer se njegova priljubljenost še okrepi, dvojec pa začne skupaj stopati po glasbeni poti. Mama samohranilka v svoji dvojnici vidi le grožnjo, tekmico v prizadevanju za sinovo ljubezen – kako naj ima njen ljubljeni sin kar naenkrat dve mami, ki si obe želita biti z njim? Kaj pa se zgodi z junijskim dvojnikom, katerega »izvirnik« kmalu po marčevskem poletu naredi samomor? Ali z na smrt bolnim potnikom, katerega žena mora njegovo smrt doživeti dvakrat? Ali pa s plačanim morilcem, ki s svojim dvojnikom naredi to, kar v svojem poklicnem življenju najbolj obvlada? Vsekakor gre za svojevrsten literarni podvig, do katerega bralec nikakor ne more ostati ravnodušen, saj dobesedno čuti turbulence, ki pretresajo življenja ljudi, ki jih je odklonsko stanje prisililo, da povsem na novo osmislijo smisel svojega bivanja.

Kot so zapisali pri založbi Mladinska knjiga, kjer je roman izšel v odličnem prevodu Janine Kos, je ta svojevrstna anomalija tudi v literarnem svetu. V izvirniku je izšel leta 2020 in v zgolj letu in pol je bilo prodanih že milijon izvodov. Zanj je de Tellier prejel prestižno literarno nagrado Goncourt, toplo pa so ga sprejeli tudi slovenski študenti francoščine, ki so v okviru projekta Goncourtova nagrada – slovenski izbor (izbor poteka v sodelovanju med Goncourtovo akademijo, Francoskim inštitutom v Ljubljani in založbo Mladinska knjiga) romanu podelili prvo mesto. Anomalija naj bi po nekaterih napovedih s prestola najbolje prodajanega romana z Goncourtovo nagrado celo izrinila roman Ljubimca Marguerite Duras, ki na njem z doslej 1,6 milijona prodanih izvodov kraljuje že od leta 1984.

»Pred leti sem prestajal težko zimo (...) Pri tridesetih sem se počutil izčrpan, izgubljen in potrt kakor ob klavrnem razsulu podjetja, v katerega si stavil vse. Prihodnost se mi je takrat zdela vsaj tako nepredstavljiva, kot so počitnice v bolezni in dežju.« To so besede, s katerimi italijanski pisatelj Paolo Cognetti (1978) bralca uvede v svoj dnevniški zapis Divji deček in pojasni odločitev, zakaj se je iz zavetja udobnega meščanskega življenja v Milanu podal v samoto, med gorske vršace. V obdobju psihičnega nemira je, kot pravi, požiral zgodbe o ljudeh, ki so iz odpora do sveta stremeli po gozdni samoti; še posebej sta ga navduševali knjigi Walden Henryja Davida Thoreauja in Zgodba neke gore Éliséeja Reclusa. »Nisem čutil želje po odhajanju, temveč po prihajanju; ne želje po odkritju neznanega v meni, temveč po najdbi vsega starega in globokega, kar sem spotoma izgubil,« zapiše.

Tako v italijanskih Alpah za nekaj mesecev najame kočo, v katero si prinese kup knjig in zvezkov, saj je upal, da se mu bo po pisateljski blokadi povrnil tudi navdih za pisateljevanje. Toda v samoti ne najde utehe. Čeprav se zaposli s hišnimi opravili, si celo omisli zelenjavni vrt, opazuje živali in najde uteho tudi v preučevanju rastlinskega življa, pa ga že kmalu začne najedati občutek samote. O tem tudi veliko premišljuje, pri čemer se za pojasnilo pogosto zateče k že omenjenemu Thoreauju. Ta je o samoti na primer napisal: »Mislim, da je dobro za zdravje, če smo večji del časa sami. Če smo v družbi, tudi v najboljši, smo kmalu utrujeni in izčrpani. Rad sem sam. Nikoli nisem našel tako družabnega družabnika, kot je samota. Večinoma smo bolj osamljeni, ko gremo ven, med ljudi, kakor pa če ostanemo v svojih prostorih. Človek, ki misli ali dela, je vedno sam, kjer koli že je.« (v prevodu Mojce Dobnikar, Sanje, 2016). A Cognetti bralcu prizna, da ni bil »kaj prida puščavnik: v visokogorje sem šel po samoto in vendar vseskozi iskal družbo. Morda pa je ravno zaradi moje osamljenosti vsako snidenje s človekom zadobilo na zaželenosti in vrednosti.« In še: »Šel sem v gore z namenom, da bi se s časom prelevil v nekoga drugega, in to nepovratno, če bi le dovolj dolgo zdržal; in vendar je moj nekdanji jaz vse močneje vrel na dan. Naučil sem se cepiti drva, zanetiti ogenj v nevihti, okopati in posejati njivo, kuhati z gorskimi zelišči, pomolsti kravo in balirati seno, samotnosti pa se nisem, čeprav je to pravi smoter vsakega puščavništva.« Zato začne plesti prijateljstvo s svojim najemodajalcem in enim od pastirjev, s katerima se občasno dobiva ob kozarčku (ali dveh) vina, kar mu močno lajša občutke samote. Začasna selitev v visokogorsko kočo je tako zanj nekakšen eksperiment, ki mu služi kot orodje za samospoznavanje. Na vse, ki vas kdaj prešine misel, da bi prav tako kot avtor za nekaj časa pobegnili mestnemu kolesju, bo Cognettijevo razmišljanje vplivalo blagodejno; kljub občutku samote, ki ves čas preveva njegovo pisanje, bodo bralca njegovi zapisi ponovno približali naravi, od katere smo se v vsakodnevnem življenju v mestu pretirano oddaljili.

Divji deček, ki je v izvirniku izšel leta 2013 (poslovenitev, za katero je poskrbel Jernej Šček, sledi razširjeni in dopolnjeni različici izvirnega dnevnika), sicer ni prvo prozno delo, s katerim je Cognetti opozoril nase. Leta 2016 je izšel njegov romaneskni prvenec Osem gora, za katero je Šček v pogovoru z avtorjem za Delovo Sobotno prilogo zapisal, da gre za »lirično mojstrovino subtilnega duha, ki se razgleduje po visokogorjih prijateljstva in človekovega odnosa do narave«. Že pred objavo so književne pravice prodali v več kot tridesetih državah, za knjigo pa je leta 2017 dobil tudi cenjeno literarno nagrado Strega, ki ji je sledila še kopica drugih. Osem gora smo leta 2020 dobili tudi v slovenščini v prevodu Luke Novaka.

Čeprav se s samoto ne razumeta najbolje, pa je Cognetti, ki je po besedah Jerneja Ščeka kot strokovnjak in raziskovalec ameriške sodobne literature veliko književnih in dokumentarnih del posvetil svoji Meki, New Yorku, kamor se vedno rad vrača, uspešno združil meščanski in gorski svet. Še vedno ustvarja v Milanu, ko se želi izogniti mestnemu vrvežu, pa se zateče v visokogorsko kočo v zaselku Estoul nad dolino Aoste, kjer prireja festival Klic divjine, obrobno središče sodobne gorske kulture in umetnosti.