»Vsako življenje je vredno zgodbe.« S to mislijo, trdno zasidrano v sebi, sta se Zvezdana Mlakar, ki jo je do vloge televizijske voditeljice večina Slovencev poznala kot gledališko igralko, in Rok Smolej, televizijski urednik, novinar in voditelj na RTV Slovenija, lotila snovanja pogovorne oddaje Zvezdana. V šestih letih sta pripravila več kot sto oddaj s prav toliko raznolikimi gosti, ki so s svojimi zgodbami naleteli na izjemen odziv gledalcev. Nemalo je bilo takšnih, ki so odstirali različne tabuje, za katere smo mislili, da smo v razviti družbi z njimi vendarle že pometli, od menopavze (Rok Smolej je Mlakarjevo k sodelovanju povabil ravno v obdobju, ko se je tudi sama soočala z njenimi posledicami) do poligamnih razmerij, od staranja in z njim povezanega starizma do mejnih, že skorajda ezoteričnih dognanj, od samozdravljenja do družinskih dram, ki v otrocih in pozneje odraslih povzročajo brazgotine, ki se nikoli ne zacelijo prav dobro. »Zakaj z Rokom tako dobro sodelujeva, čeprav naju ločuje generacijski prepad? Ker ima nos za zamolčane teme in tabuje; ve, kje so nevralgične točke skupnih bolečin, kje pademo kot družba, kje se spotikamo ob dvojno moralo,« o sodelovanju z urednikom pravi Mlakarjeva in dodaja, da zaradi dela v gledališču »ne poznam prepovedanih tem, zamolčanih občutkov, ne poznam strahu pred obsojanjem; v teatru se javne morale vedno lotevamo kritično«. Takšen format oddaje na javni televiziji je dvignil precej prahu, a si je sčasoma pridobil številne naklonjene gledalce. Na oddajo – in voditeljico, ki so jo spoznali kot izjemno strastno, čustveno in pristno – so se navezali celo tako močno, da so, ko je bila leta 2022 ukinjena, na Ilinko Todorovski, varuhinjo pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija, naslovili več kot 340 pritožb, kar je bila v njenem petletnem mandatu najbolj množična oblika protesta občinstva.


Čeprav bi lahko sklepali, da je tudi knjiga Pogovori, ki so mi spremenili življenje, v katerih Zvezdana Mlakar prepleta najodmevnejše izjave in poglede gostov s svojimi življenjskimi spoznanji, svojevrstna oblika upora proti odločitvi vodstva o ukinitvi oddaje, pa je igralka tovrstne pomisleke v pogovoru, ki ga je založba Mladinska knjiga organizirala na novembrskem knjižnem sejmu, to odločno zavrnila. »Knjigo sem napisala, ker se mi je zdelo škoda, da bi misli mojih gostov utonile v pozabo. Tudi sama sem z oddajo osebnostno rasla in mi je v marsičem spremenila življenje. Je pa res, da če oddaje ne bi ukinili, tudi te knjige verjetno ne bi bilo, saj ne bi bilo časa zanjo,« je povedala igralka.

Iz svojih gostov, v katerih  zgodbe se je znala resnično empatično vživeti – tudi solza ni manjkalo –, je izvabljala dragocena spoznanja, ki bodo koristila tudi marsikateremu bralcu. In prav zato je knjiga navdihujoče branje ne le za oboževalce oddaje Zvezdana, temveč tudi za tiste, ki oddaje morda niso spremljali, pa občasno potrebujejo kanček spodbude in motivacije, da v življenju naredijo korak naprej. Predvsem pa bodo spoznali, da pogovor lajša duševne stiske. »Človek svoje stiske ne sme držati zaklenjene v duši, ker lahko zaradi nje zboli,« voditeljici pove ena od gostij. Dokazov o tem, da psihične tegobe vplivajo na fizično telo, v teh časih ne manjka več, zato, kot so verjeli že stari Grki, si velja prizadevati za zdrav duh v zdravem telesu. »Vsaka telesna bolečina je bila nekoč bolečina duše, ki se ni mogla transformirati,« je misel znane fizioterapevtke Nežke Poljanšek, ki je sodelovala tudi v ekipi Tine Maze, najboljše slovenske smučarke vseh časov. »Če živimo v ravnovesju, je naše telo najboljši zdravnik in terapevt. Po drugi strani pa z različnimi odvisnostmi, kot so ekstremni športi, kajenje, alkohol, deloholizem, poskušamo telo 'utišati'. Čustva čutimo v telesu, z umom jih analiziramo, in ko telo izmučimo, to utihne in potihnejo tudi čustva. Odvisnosti niso nič drugega kot beg pred čustvi,« razmišlja avtorica. Predvsem pa se moramo zavedati, kot so ugotavljali številni njeni sogovorniki, da je vsak od nas odgovoren za svoje življenje. »Samo mi smo tisti, ki si lahko dajemo dovoljenje za življenje, dovoljenje za smrt, dovoljenje za srečo, za kar koli.« Po Pogovorih boste zagotovo večkrat posegli, saj vključuje zvrhan koš navdihujočih misli izjemnih ljudi, med katerimi so tudi svetovno znani motivacijski govorci, kot so Nick Vujicic, Neale Donald Walsch in Byron Katie.

Dr. Veronika Podgoršek je znana slovenska psihoterapevtka, specializirana za družinsko in zakonsko terapijo. Veliko Slovencev jo pozna po kolumnah, ki jih je pred leti prispevala za različne slovenske medije, in petih knjigah, med katerimi je tudi uspešnica Ljubezen na terapiji. Pred nekaj leti se je odločila, da se ne bo več pojavljala v javnosti, zato tudi ob izidu njene najnovejše knjige Dama v medijih niste mogli zaslediti nobenega intervjuja z njo, kar je sicer bistven del promocije novih knjig. So se pa njeni oboževalci lahko srečali z avtorico na nedavnem knjižnem sejmu, kjer je na stojnici Mladinske knjige podpisovala izvode Dame.

Čeprav v medijih ne dviguje več prahu, kot ga je včasih, pa njena osebna blagovna znamka, če ji lahko tako rečemo, ne izgublja svoje moči; ne nazadnje pozornost še vedno vzbuja s svojimi knjigami, kjer bralcem oziroma predvsem bralkam naliva dobre doze čistega vina. Tudi v Dami namreč brez dlake na jeziku spregovori o različnih vidikih življenja sodobne ženske oziroma kot zapiše sama: »Odločila sem se napisati knjigo za ženske. Z njo bi rada spodbudila razmislek o tem, kako je biti ženska v enaindvajsetem stoletju, in pojasnila, kako v prepletu vlog ženske, žene, mame, karieristke ipd. opredelimo sebe. Izbrala sem teme, ki smo jih s pacientkami na terapijah največ obravnavale.«

Vodnik razdeli na tri dele, posvečene različnim generacijam žensk, in sicer mladim ženskam, ki šele stopajo na svojo pot samouresničevanja, ženskam na vrhuncu moči, torej v zgodnjih srednjih letih, in ženskam v zrelih letih, ki lahko prav v tem obdobju, ko so njihovi otroci že odrasli, najdejo nov življenjski smisel. Strokovno se loteva različnih vprašanj, s katerimi se soočamo sodobne ženske, od tega, kako si zagotoviti finančno neodvisnost in zakaj je ta nujna za ženske, če želijo zaživeti celostno, brez odvisnosti od svojih partnerjev, preko tega, ali je prijateljstvo med žensko in moškim, ki ni njen partner, sploh možno, do zavisti, ki jo v nas morda vzbujajo druge ženske, za katere se nam zdi, da so lepše, uspešnejše, pametnejše ... od nas, izzivov, s katerimi se ženske srečujemo v dolgoletnih partnerskih zvezah, poznega materinstva do menopavze in tega, kako ohraniti lepoto v zrelih letih. Pri tem je tudi malce kontroverzna, saj odkrito priznava, da nima nič proti lepotnim popravkom in kozmetičnim operacijam, če se bo ženska zaradi tega počutila bolj samozavestno. V knjigi da besedo tudi moškim, saj ženske vedno zanima, kako nas vidi (tradicionalno) močnejši spol. Tako plastični kirurg dr. Uroš Ahčan v intervjuju med drugim pove, da je estetski poseg lahko dragocen, če izboljša kakovost življenja, samozavest, sproščenost in vpliva na boljše počutje. Med moškimi, ki jih je povabila k razmisleku o ženstvenosti, je tudi Branko Čakarmiš, generalni direktor medijske hiše Pro Plus, ki pravi, da ga pri ženski najbolj privlači njena življenjska energija. Kot tradicionalni moški, kot se opiše, ne verjame v prijateljstvo med žensko in moškim, tradicionalen pa je tudi njegov pogled na varanje, saj meni, da vara tisti moški, ki še ni ugotovil, kdo je in kaj bi rad v življenju: »Ker je izgubljen pod pritiskom velikih pričakovanj. Ker je beg v prevaro na videz lažji kot pogovor in razčiščevanje odnosov.« Tudi sicer avtorica varanju, ki je očitno ena od stvari, s katero se ženske najtežje soočajo v partnerskem odnosu, posveti veliko pozornosti, tako ženskam, ki postanejo ljubice, kot tudi prevaranim ženam. Posamezna poglavja v knjigi prekinja tudi z intervjuji z ženskami različnih starosti, za mnenje pa povpraša tudi različne zdravstvene strokovnjake. Skratka, dr. Podgorškova se je obravnavanih tematik lotila resnično celostno, pri čemer bi njene uvide lahko opisali predvsem kot zdravorazumske – kar nam ženskam, ki nas tako rado preplavijo čustva, pogosto umanjka. In za konec še ena od avtoričinih navdihujočih misli: »Osebnostna rast je v vsem, kar počnemo. Kako se sprejemamo, kako popravimo, kar nam pri sebi ni všeč, kako komuniciramo, kako se vedemo, kako se oblačimo, kako se uredimo zase in za okolico, kako vzgajamo otroke, s kakšno kariero se zadovoljimo in kako uresničujemo svoje potrebe ter želje na družbenem področju. Dama je knjiga za odpiranje in podpiranje te osebnostne širine. Ne dovolimo, da nam kdo poreže krila. Še posebej pa jih ne porežimo same sebi! Letimo! Postanimo in ostanimo DAME.«

Za Mel Robbins, ameriško motivacijsko govornico, sem prvič slišala, ko je gostovala na enem od ameriških podkastov o zdravem življenjskem slogu. Pritegnila me je z zgodbo o moči manifestacije, ki jo vse več uspešnih posameznikov izpostavlja kot ključno za doseganje zastavljenih ciljev. Kot študentka je v neki restavraciji, v katero sta jo povabila starša, opazila sliko, ki jo je neznansko pritegnila. Bila je naprodaj za 3000 dolarjev, kar je bil zanjo nepredstavljiv znesek. Toda slike si je močno želela in si je začela predstavljati, kako visi na steni v njeni veliki hiši (tudi ta je bila zanjo takrat še nedosegljiv cilj). Slika ji ni dala miru in ko je po desetih letih ponovno obiskala restavracijo, je seveda ni bilo več tam. Toda lastnik restavracije je poznal slikarko in dal Mel njeno telefonsko številko. V pogovoru s slikarko je izvedela, da je ta ustvarila dve sliki z enakim motivom in ker jo je Melina zgodba o tem, kako močno si želi slike, ganila, ji je zaupala, da drugo sliko še vedno hrani v svojem skladišču, saj je ni hotela prodati, medtem ko jo je Mel ponudila za zgolj 500 dolarjev. Vse ostalo je zgodovina, bi rekla avtorica knjige Daj si petko, v kateri prav tako opisuje to zgodbo. V knjigi, ki je v slovenskem prevodu nedavno izšla pri založbi Primus, se manifestacije sicer zgolj dotakne za ponazoritev, kako pomembna je moč vere pri doseganju ciljev. Največji del knjige namreč posveti svoji »metodi«, ki jo poimenuje »Daj si petko«. Avtorica je sicer še bolj znana po še eni svoji metodi, pravilu 5 sekund (prevod knjige 5 sekund so leta 2019 prav tako izdali pri založbi Primus), katere bistvo ponazarja stavek: »Če vas prime, da bi ukrepali v zvezi z nekim ciljem, se morate zganiti v petih sekundah, drugače bodo vaši možgani pokopali zamisel.« Tudi ideja, na katera sloni metoda »daj si petko«, je povsem preprosta. Pomislite na to, kako se ob tem, ko nekomu drugemu daste petko, vedno nasmejete. Zakaj petke ne bi podarili sebi in sami sebe s tem dejanjem spravili v dobro voljo? Morda se ideja na prvi pogled zdi privlečena za lase, celo nekoliko bizarna, a Mel Robbins bralcu v knjigi izčrpno pojasnjuje – tudi s pomočjo znanstvenih dognanj –, kako mu lahko ta preprosta navada spremeni življenje. »Občutje lastne vrednosti, samospoštovanje, ljubezen do sebe in samozavest se začnejo tako, da vzpostavite te lastnosti v sebi. Zato bi rada, da vsak dan začnete s petko pred ogledalom. Gre za navado, ki bi se je morali naučiti, jo razumeti in vaditi prav vsak dan,« zapiše avtorica. Po njenih besedah dajanje petk samemu sebi ni samo opravek, temveč celovit odnos do življenja, miselnost, filozofija in strategija, ki reprogramira podzavestne vzorce v glavi. »Z raziskavami, znanstvenimi podatki, globokimi osebnimi zgodbami in rezultati iz resničnega življenja, ki jih ta navada ustvarja v življenju ljudi po vsem svetu, vas bom spodbudila, da boste vzeli vajeti v svoje roke – tako, da si boste dajali petke na najrazličnejše fine načine, prav vsak dan,« pravi in dodaja, da bo bralce naučila, kako prepoznavati misli in prepričanja, ki jih spodnašajo, kot so krivda, ljubosumje, strah, tesnoba in negotovost. »Še pomembnejše pa je, da se jih boste naučili preoblikovati v nove miselne in vedenjske vzorce, ki vas bodo spravljali v boljšo voljo in gnali naprej,« je prepričana.

Ko si je sama začela dajati petke pred ogledalom, tik za tem, ko je vstala s postelje, še vsa skuštrana in nenaličena, je to objavljala tudi na družbenih omrežjih in si na ta način pridobila številne sledilce, ki so prav tako začeli objavljati fotografije svojih petk. Prav to ji je dalo zagon, da je začela preučevati »znanost« za dajanjem petk. Ugotovila je, da se to dobro obnese tudi na delovnem mestu. »Raziskave kažejo, da je daleč najbolj odločilen dejavnik pri tem, ali v službi uživate oziroma ali se vam ta zdi smiselna, ni kakovost tega, kar dajete od sebe, število dni dopusta, do katerih ste upravičeni, niti plača. Bistvo vašega zadovoljstva v službi je to, da imate nadrejenega, ki mu je mar za vas. Vodja, s katerim si izmenjujete petke, vam stoji ob strani in je človek, ki mu lahko zaupate – ter ki zaupa vam. Ob prihodu v službo želite imeti občutek, da ste pomembni. Občutek, da ste opaženi in cenjeni,« med drugim navaja avtorica, kar prenese tudi na dajanje petk samemu sebi: »Če je bistvo dobrega dne v službi to, da vas cenijo, ali ni smiselno, da vsak dan začnete tako, da cenite sebe?«

Vsekakor gre za neobičajno metodo, a ker je tako preprosta, ne bo škodilo, če jo preizkusite. Morda bo pa vendarle delovala. 

Ko se je Iza Lucija Korošec, urednica pri založbi Vida, soočala z osebnimi težavami, je začela raziskovati, kako ji lahko pomaga kozmetika. Kmalu je ugotovila, da na slovenskem trgu ni niti ene knjige o sodobni kozmetiki, kljub vsej »znanosti«, ki jo ponujajo in prodajajo kozmetična podjetja. Zamisel, da bi izdali prvi celostni vodič po sodobni kozmetiki in negi kože, je predstavila glavni urednici založbe Valentini Smej Novak, ki jo je z veseljem sprejela, čeprav predstavlja precejšen odmik od siceršnjega knjižnega programa založbe. »Že takoj sem tudi vedela, kdo bosta avtorici knjige,« je na predstavitvi knjige Živjo, lepa koža v klubu Lili Novy v Cankarjevem domu pripovedovala Koroščeva. Ko je preučevala trg kozmetike v Sloveniji, namreč ni mogla spregledati zapisov spletnih vplivnic Tike Hribar in Tajke Selan, ki 30.000 skupnim sledilcem svetujeta, kako negovati kožo in katerih kozmetičnih izdelkov se je vredno posluževati. »Želela sem, da pristnost in iskrenost, ki jo odsevata na družbenih omrežjih, preneseta tudi v knjigo, seveda z vsem znanjem in izkušnjami, ki jih premoreta,« pravi urednica, ki dodaja, da je šlo za izjemno zahteven in kompleksen projekt.

»Kot potrošnik lahko v poplavi kozmetičnih izdelkov pogosto ustreliš mimo, zato sva želeli ustvariti uporaben vodič po objektivnih informacijah. Če kozmetiko namreč izbiraš le zaradi marketinških sporočil, je namreč to zelo subjektivne narave,« pravi Tajka Selan, kozmetologinja ter ustanoviteljica in avtorica prvega slovenskega strokovnega bloga o kozmetiki Cosmedoc.si. Kot lahko preberemo na zavihku knjige, je njeno poslanstvo »razbijati zakoreninjene mite o kozmetiki, znanstvena dejstva predstavljati na poljuden način in delovati kot protiutež številnim nepravilnim informacijam kozmetičnih marketinških lobijev«. »Ni absolutne resnice, ko gre za kozmetiko,« dodaja Tika Hribar, ki sicer izhaja iz marketinških voda; po izobrazbi je specialistka menedžmenta, a se na področju nege kože intenzivno izobražuje že 18 let. Svoje poslanstvo je našla v predajanju pridobljenega znanja in s tem namenom je leta 2018 vzpostavila svojo lastno platformo Tixiebeauty.com, kjer sledilcem pomaga do sprejemanja boljših odločitev v zvezi z nego kože.

In kakšen je dober kozmetični izdelek, ki mu lahko zaupamo? Avtorici odgovarjata, da zgolj navedba sestavin še ne prinaša celotne slike. »Pomembno je, da poskrbimo za celostno zdravje. Koža je odraz sistemskih obolenj, dobrega počutja, prehrane in zdravega življenjskega sloga,« pravi Hribarjeva, ki v prvi vrsti sicer stavi na uporabo zaščitne kreme, kar v knjigi večkrat izpostavljata. »UV-sevanje je namreč prisotno vsak dan in če želimo preprečiti njegov negativen vpliv na koži, je vsakodnevna uporaba zaščitne kreme neizogibna. Je glavno sredstvo proti vnetnim procesom in staranju kože,« zapišeta avtorici. »Najin cilj je informiran in opolnomočen potrošnik,« trdita vplivnici, ki pri negi kože sicer sledita motu: »Potrpežljivo. Nežno. Manj je več.«

Vodnik začneta »pod površjem« in se posvetita zgradbi in nalogam kože ter različnim tipom kože, nadaljujeta z osnovno nego kože, od čiščenja in vlaženja do zaščite pred UV-sevanjem, nato se posvetita napredni negi kože, kjer strokovno opredelita različne kozmetične sestavine, se posvetita dnevni in večerni rutini nege kože, zatem pa bralcem svetujeta še, kako nego prilagoditi specifičnim potrebam kože. Za »opolnomočenje« potrošnikov pa je najbolj dragocen zadnji del knjige, kjer vsaka po svoji plati opravita z največjimi miti in marketinškimi pastmi. Tika Hribar na primer razblini mite, da kozmetika in lepotna dopolnila brišejo gube, da so posledice uporabe določenega kozmetičnega izdelka vidne »že po dveh tednih«, da se koža navadi določene kozmetike, zato po določenem času ne deluje več, da je naravno boljše in da je tisto, kar lahko pojemo, dobro tudi za kožo. Tajka Selan pa na primer ovrže mit, da naenkrat ne smemo uporabljati več izdelkov različnih blagovnih znamk, ampak morajo biti vsi iste znamke, da je kozmetika višjega cenovnega razreda kakovostnejša od cenejših izdelkov, da je kozmetika, ki ni testirana na živalih, boljša, in da alkohol v kozmetiki izsuši kožo. Njuna knjiga je tako resnično celovit vodnik, ki bo bralce popeljal po svetu kozmetike in nege kože, da se bo uspešno upirala okoljskim vplivom in upočasnila učinke staranja. In, kot je uvodoma še izpostavila njena urednica, knjiga ni samo poučna in informativna, temveč tudi lepa. Za njeno zunanjo podobo in pripadajoče ilustracije je namreč poskrbela izvrstna grafična oblikovalka Vida Igličar, ki je poskrbela tudi za sijoč videz marsikatere blagovne znamke. Zagotovo boste knjigo tudi zaradi tega listali še z večjim užitkom.

Elena Ferrante, italijanska pisateljica, katere identitete medijem še ni uspelo razkriti, saj piše pod psevdonimom, tudi z novim romanom Izgubljena hči ostaja zvesta sama sebi. Njene zgodbe se običajno dogajajo v njenem rodnem Neaplju, od koder si želijo njeni liki, močne, samosvoje in čustveno zapletene junakinje, največkrat pobegniti, predvsem zaradi zadušljivega malomeščanskega okolja, ki jim zaradi zakoreninjenih družbenih vzorcev ne pusti dihati. Takšna je tudi glavna junakinja romana Izgubljena hči Leda, 48-letna ločenka in profesorica angleške književnosti. Prvoosebna pripovedovalka o svojem otroštvu, preživetem v Neaplju, pravi takole (v prevodu Daše Perme Jurjavčič): »Življenje ima včasih porogljivo logiko. Od trinajstega ali štirinajstega leta sem se začela nagibati k meščanskemu vedenju, lepi italijanščini, kakovostnemu izobraženskemu in razmišljujočemu življenju. Neapelj se mi je zdel kakor val, ki me bo vsak čas pogoltnil. Nisem verjela, da bi mesto lahko kdaj imelo drugačne oblike življenja kakor tiste, ki sem jih spoznala kot otrok, nasilne in polne čutne ravnodušnosti, ali osladne neotesanosti, ali pa trmasto zaprte v bran lastnemu bednemu propadanju. Sploh jih nisem iskala, tistih oblik, ne v preteklosti ne v morebitni prihodnosti. Odšla sem kakor ranjenec z opeklinami, ki kriče trga s sebe opečeno kožo, misleč, da tako s sebe trga samo ožganine.« Neapelj zapusti pri osemnajstih letih in odide na študij v Firence, kjer si z možem Giannijem ustvari družino in predava na univerzi. Skozi roman Leda bralcu razkriva svojo zgodbo: akademska kariera ji zelo veliko pomeni, rada obiskuje konference po svetu in na eni od njej spozna uglednega angleškega profesorja, s katerim se zaplete v razmerje. Ker jo družinsko življenje utesnjuje, se čez noč odloči, da zapusti moža in hčerki Marto in Bianco (to se sicer ni zgodilo prvič), vrne pa se čez tri leta, ne da bi v tem času sploh imela stik vsaj s hčerkama. »V mladosti sem imela izdelano podobo o sebi, bila sem ambiciozna, od svoje družine sem se odtrgala z enako drzno močjo, s kakršno se iztrgamo iz rok nekoga, ki nas vleče. Moža in hčeri sem zapustila v trenutku prepričanosti, da imam do tega pravico, da imam prav,« pripoveduje, toda »teža na dnu drobovja je postala nevzdržna«, zato se vrne v Firence in poskuša biti deklicama vzorna mama, kar pa ji ne uspeva najbolje.

Hčerki se na začetku svojih dvajsetih let preselita v Toronto, kjer prebiva njun oče Gianni, s čimer se roman tudi začne. Leda ostane sama, a se svoje nenadoma pridobljene svobode neznansko razveseli. Odloči se, da bo poletne mesece preživela na jonski obali, kjer najame hišo. Dneve preživlja na plaži, vmes pa poglablja svoje akademsko znanje in pripravlja predavanja za svoje študente. Nekega dne njeno pozornost na plaži zbudi glasna neapeljska družina, še posebej mlada, le nekaj več kot dvajsetletna Nina s hčerko Eleno, ki se ji pozorno posveča. Nina je namreč povsem drugačna od drugih članov družine in čez nekaj dni se razkrije, da je vanjo primožena. Leda naveže stik z Nino in v njej vidi »izgubljeno hči«, zato si želi, da bi jo Nina videla kot svetovljanko in intelektualko, s katero bi se lahko pogovarjala. A Leda nekega dne naredi nekaj nerazumnega, pri čemer si še sama ne zna pojasniti svojih vzgibov za precej čudaško dejanje. To jo hromi, saj ne ve, kako naj se izvleče iz zanke. Na koncu je njeno ravnanje razkrito, s tem pa se konča tudi prijateljstvo z Nino, ki se je šele dobro začelo spletati.

Ferrantejeva je tudi v romanu Izgubljena hči odlično naslikala svojo »junakinjo«, žensko, ki se navzven zdi močna, a jo težijo njena preteklost kot tudi nerazčiščeni konflikti s samo seboj, zaradi katerih se bralcu zdi zmedena, celo čustveno neuravnovešena. Bralec težko sočustvuje z njo, saj z razpletanjem zgodbe postaja čedalje bolj nesimpatična in težavna.

Če vas zanimajo »težki« ženski značaji in psihološke stiske, v katere ženske potiskajo same sebe, vas bo roman zagotovo posrkal vase.

Tudi za ilustracijo naslovnice te knjige je poskrbela grafična oblikovalka Vida Igličar, ki smo jo omenili že pri vodniku Živjo, lepa koža.

VIR: MM Marketing Magazin