Avgustovske knjižne izdaje založbe BeletrinaZ upanjem na vremenske umiritve avgust prinaša vznemirljivo novo bero knjižnih izdaj založbe Beletrina. Brali bomo roman Lipitsch Ane Marwan, ki ga je prevedla Mojca Kranjc, hibridno avtofikcijsko delo TOXIC Eve Mahkovic, pesniško zbirko Jana Krmelja Uho, hibrid med biografijo in priročnikom Zadnja vijoličasta bledivka v sodelovanju pisateljice Ane Schnabl in mikologinje Katarine Grabnar Apostolides, prihaja pa tudi ponatis kultnega romana Vitomila Zupana Menuet za kitaro.

Prav tako bosta izšli obe knjigi častnih gostov 27. edicije festivala Dnevi poezije in vina, ki bo med 21. in 26. avgustom potekal na Ptuju in v številnih drugih krajih po Sloveniji. Izbor poezije litovskega pesnika Eugenijusa Ališanke z naslovom Če je prevedel Klemen Pisk, izbor iz zadnjih dveh pesniških zbirk švicarske pesnice Ilme Rakusa z naslovom Impressum: Upočasnjena svetloba pa je prevedla Amalija Maček.

Ana Marwan: LipitschAno Marwan smo najprej spoznali z njenim drugim romanom, Zabubljena, za katerega je prejela tudi nagrado kritiško sito, saj je bil prvi, ki ga je napisala v slovenščini. Tokrat pa smo dobili prevod njenega literarnega prvenca v nemščini, roman Lipitsch je prevedla Mojca Kranjc. Izvirni naslov romana Der Kreis des Weberknechts sicer omenja suho južino, pri čemer avtorica Ana Marwan pojasni: »Suha južina ne zna plesti mrež, le nit lahko proizvede. Tako tudi glavni (anti)junak ne zna spletati družabnih mrež. Najbrž bi jih rad, a trmasto ljubi svojo nit. Suha južina v slovenskem jeziku vseh teh konotacij nima, zato sem pozdravila prevajalkino odločitev, da poimenuje knjigo po protagonistu, kot se je to počelo včasih, ko se od naslova ni nujno pričakovalo, da bo poveden. Pa saj tudi Lipitsch sam pripada bolj tej pretekli dobi, ki so mu jo približale knjige.«

Roman spremlja namrgodenega in mizantropskega gospoda Karla Lipitscha, ki čas najraje preživlja sam ob posedanju na vrtu in pisanju svojih bistroumnih filozofski zapisov. Največjo srečo vidi v tem, da človek živi sam in ima svoj mir. Nato pa nekega dne spozna sosedo Mathilde in stvari se začnejo odvijati v njemu neljubo smer, saj ga Mathilde vedno bolj zanima in privlači, kar ga razburja in spravlja iz tira: »Na obeh straneh je nekaj, čemur bi se lahko reklo zanimanje s pridržkom – dva pola, ki nehote proizvajata krogotok očaranosti.«Avtorica Ana Marwan ob tem dodaja: »V Lipitschu sem (ja, tudi s samoopazovanjem) želela zbrati vse naše drobne zlobice in človeške neprijetnosti, od nečimrnosti preko jezice do lenobe na način, da se vsak hočeš nočeš vedno znova prepozna v njem. Ta rahlo neprijetna identifikacija se mi zdi zabavna. Zdaj vidim, da sem omenila ravno naglavne grehe, a junak je tako inerten, da je skoraj neškodljiv. Zanimal me je tudi proces, ki se mu podvrže ljudomrznež, ko sklene, da bo pretrgal stike, ki ga dušijo, in začel na novo, kot eremit v samoti; pa počasi, a zanesljivo začne spletati nove vezi, ker drugače ne zna.« Roman Lipitsch je tako kot Zabubljena poln sladke ironije in spretnih bodic, obenem pa je fascinantna študija človeških značajev in zbližanj.Eva Mahkovic: TOXICDramaturginja in pisateljica Eva Mahkovic je pred štirimi leti razburkala sceno že s svojima prvima knjižnima izdajama, literarno-vizualno zbirko grotesk Vinjete straholjubca skupaj z Evo Mlinar in literarizirano zbirko Facebook zapisov Na tak dan najbolj trpi mastercard. Tudi tokrat ostaja zvesta hibridnemu, neulovljivemu, svobodnemu načinu izražanja, kar s seboj prinaša dobro mero divje energije, občutek vrtoglavice in vznesenosti ob branju.

Knjiga TOXIC je po avtoričinih besedah »avtofikcija, dnevnik, koledar, glitter, tema, roza, kri, veliko resnice, veliko laži, jaz, prava in izmišljena čustva, fantazije, tesnoba, sanje in umor«. Sestavljena je iz prologa in osmih delov, ki vsak zase, predvsem pa skupaj, pokažejo »performiranje osebe Eva Mahkovic«, ki ves čas kot refren ponavlja, da je lahko oseba hkrati toliko različnih stvari. Posamezni deli med drugim prinašajo portrete in avtoportrete, mite, analizo serij, razgradnjo konceptov, in se iztečejo v Vertigo, ki je nekakšen divji seznam, vrtinec, ki nas posrka v samo srčiko dela.Avtorica Eva Mahkovic ob tem dodaja: »TOXIC sem začela z mislijo na roman in ga zaključila kot žanrsko hibridno avtofikcijo, moj najljubši način pisanja, ki je zame predvsem soočanje s sabo. Knjiga obravnava osebno zgodovino, ob njej pa mitologijo, popkulturo, čas, travme, odnose, ki so me naredili. V formi v vsakem novem poskusu pisanja poskušam najti novo optimalno obliko izraza, tako da so si poglavja med seboj precej različna. Čeprav je vsaka avtofikcija fikcija, poskušam biti čim bolj iskrena: že zdavnaj sem se naučila, da je to sicer zelo težko, ampak hkrati zame edina etična pozicija, da mi izraz prinese kakršno koli odrešitev.« Kot na nekem mestu preberemo, »TOXIC visi na kopanju po možganih in preteklih jazih«, zato gre za izjemno boleče in surovo pisanje, ki temelji na popolnoma intimni izkušnji, obenem pa zaradi svoje neukročenosti in iztrganosti iz okvirjev lahko naslavlja kogarkoli. TOXIC ne pozna leporečenja, tabujev, avtorica je predvsem do sebe neizprosna – kot o njej zapiše Manca G. Renko v spremni besedi, je »izmojstrila umetnost trpljenja kot svojo najbolj lastno umetniško formo«. Nepozabno in prelomno.Jan Krmelj: UhoGledališki režiser, pesnik in avdiovizualni ustvarjalec Jan Krmelj je svoj pesniški prvenec Relikvije dihanja, ki je bil nominiran za Jenkovo in Veronikino nagrado, izdal pred skoraj desetimi leti. V vmesnem času se je utrdil kot fascinanten gledališki režiser, režiral in vizualno zasnoval predstave za razna slovenska gledališka, kot so MGL; SNG Drama Ljubljana in SNG Maribor, med drugim Žabe, Izredne razmere, Požigalce, Proslavo, Življenje drugih, Žalostinke itd. Zdaj se predstavlja z drugo knjigo poezije, naslovljeno Uho.

Gre za konceptualno zastavljeno zbirko. Že njen prolog nas popelje skozi dolgo časovno obdobje, saj zajema čas od leta 21.500 pr. n. št. do leta 3045, a ohranja isti prostor. S tem napove namero knjige, ki bo prisluškovala med zarezami časa in se odpirala v prostore, napolnjene z zgodovino – četudi le tako, v kateri nekdo kihne ali si odpre pivo. Knjiga prav tako nakazuje nenehno vračanje enakega – voda vsako noč pada na stol, ki je vsak dan nov. Gre za metaforično, filozofsko in eksistencialno poezijo, ki se ne boji neznanega: »vsaka tema začne / žareti z notranjo / svetlobo, ki šele / napaja / svet«.Z odpiranjem prostorov se odpirajo rane, čutila pa se povežejo v želji začutiti vse in vedno, da se zdi, kot da se potapljamo v materijo samo: Kosovel na primer leta 1920 zasliši klavir, ki ga lirski subjekt igra ob odprtem oknu leta 2015. Avtor Jan Krmelj ob tem dodaja: »Uho je poziv k poslušanju vsega, kar se ušesu izmika. Je obrat navznoter, potovanje po paradoksih želje, potovanje po generacijah nasilja, po neulovljivi zgodovini in nemogoči svobodi. Uho je uho, ki posluša, kar oči berejo. Uho lahko sanja novi jezik: uho čuti užitek, ko ti bereš to knjigo. Uho je vstop v algoritem resničnosti: sluh se rodi prvi in ugasne zadnji. Uho osvobaja in spreminja telo tam, kjer je prej zevala rana. Uho je ranljivost. Uho so stoletja, ki pihajo mimo. Nikogaršnje uho: nikogaršnje in prazno zato, da lahko postane tvoje. Zapri oči, odpri usta, poslušaj: besede molčijo in glas govori. Samo to je: in ušesa kmalu več ni.« Prislonite uho na Uho, ne bo vam žal.Eugenijus Ališanka: Če

Na Dnevih poezije in vina se bo predstavil eden najpomembnejših in največkrat prevajanih sodobnih litovskih pesnikov, Eugenijus Ališanka (1960). Izbor poezije v prevodu Klemna Piska z naslovom Če je že druga avtorjeva zbirka pesmi v slovenščini po Iz nenapisanih zgodb iz leta 2008. Tokratni izbor, ki obsega 44 pesmi iz zadnjih treh avtorjevih zbirk, je pripravil avtor sam. Njegova poezija je dovršena in prepoznavna, saj je pesniški govorec hudomušen in se pogosto norčuje iz sebe, ob tem pa se pogosto sprašuje o ljubezni in smislu pisanja poezije.Prevajalec ob tem pojasni: »Knjiga Če nam ponuja avtorjevo izvirno in kompleksno postmodernistično poezijo. S svojim individualnim pristopom k jeziku in univerzalnimi temami, obogatenimi z osebnimi izkušnjami, pesnik ustvarja inovativen pesniški izraz, ki presega tradicionalne in nacionalne okvirje. V pesmih se odraža avtorjeva avtoironična narava, ki z duhovitimi aforizmi ter dekonstrukcijo jezika in samega sebe razkriva svoj umetniški in razmišljujoči jaz. Pesmi nas spodbujajo k razmišljanju o človekovi eksistenci, času, identiteti in življenjskih paradoksih. Ališanka, čigar jezik je okleščen globokih, težkih metafor, nas popelje v svoj notranji svet in nas kliče k razmisleku o našem lastnem bivanju in dojemanju sveta. Zbirka Če nudi odličen vpogled v ustvarjalnost tega izjemnega pesnika, ki s svojo poezijo navdušuje bralce po vsem svetu.« Pesnik se ves čas spogleduje z zdravim absurdizmom in se preprosto ne jemlje resno, zato deluje odprto in toplo. Tudi takrat, ko se ukvarja z motivom smrti, mrtvim v roke potisne majhne zemljevide, s katerimi se sprehajajo okrog. Poezija je lahko brenčanje čebel, vrvež v kavarni ali mazanje masla na kruhek. Ne nazadnje pa nam pesnik tudi sam riše zemljevid, ki kaže, kaj pomeni biti nekdo, kaj te sestavlja in kaj naredi kot osebo in kaj pomeni živeti »nemogoče življenje«. Tudi sami ga lahko izkusite, če …Ilma Rakusa: Impressum: Upočasnjena svetloba

Na Dnevih poezije in vina bo nastopila tudi švicarska pesnica in pisateljica, literarna kritičarka in esejistka, odlična prevajalka iz francoščine, madžarščine in ruščine v nemščino Ilma Rakusa (1946), ki je po materi madžarskega in po očetu slovenskega rodu. V njenem otroštvu so se večkrat selili in se po bivanjih v Ljubljani in Trstu dokončno nastanili v Zürichu, kjer avtorica živi še danes. Ilma Rakusa je pomembna posrednica slovenske književnosti v nemškem prostoru, pri nas smo jo spoznali že s poetično avtobiografijo Morje modro moje in pesniških zbirkah Črta čez vse in Proti strahu.Za svoje delo je leta 2005 prejela nagrado Vilenica, leta 2009 najvišje švicarsko odlikovanje, leta 2017 pa še berlinsko literarno nagrado za svoj književni opus. Tokrat se v prevodu Amalije Maček predstavlja s knjigo Impressum: Upočasnjena svetloba. Izbor vključuje pesmi iz njenih dveh najnovejših pesniških zbirk in je obogaten z avtoričino spremno besedo k slovenski izdaji, v kateri med drugim zapiše čudovito misel: »Pesmi nastanejo, ko same tako želijo«. Knjigo povezuje motiv svetlobe, ki spremlja melanholijo, stvarjenje, kraje, čase, sanje, želje, obenem pa priklicuje sence – te se pojavijo v drugi zbirki, ki tematizira obdobje epidemije in »otrplega srca«. Avtorica je namreč popotnica, pesmi se premikajo od Prage do Teherana in Pekinga, a v času zaprtja se na kovčku nabira prah. Njena poezija je tenkočutna, v domišljena pesemska tihožitja lovi esence poletja in decembrskega mraka. Prevajalka Amalija Maček ob tem dodaja še: »Prevajanja pesmi Ilme Rakusa sem se lotila z velikim strahospoštovanjem, saj je bil njen prevajalec v preteklosti Kajetan Kovič, poleg tega pesnica sama odlično zna slovensko in je tudi književna prevajalka. Prevodi so tako nastajali v tesnem sodelovanju, z veliko mero medsebojnega spoštovanja, poslušanja. In poslušanja melodije njene poezije. Nenazadnje je avtorica tudi pianistka in velika ljubiteljica glasbe.« Prisluhnite ji.Vitomil Zupan: Menuet za kitaroIzšel je tudi ponatis enega izmed najpomembnejših slovenskih romanov, Menuet za kitaro Vitomila Zupana.

Dvodelna avtobiografska pripoved govori o oboroženem partizanskem odporu Slovencev proti italijanskemu in nemškemu okupatorju, v kateri se prvoosebni pripovedovalec Jakob Bergant - Berk poda v boj, ki ga vse bolj doživlja kot kaotičen boj za preživetje v nepregledni in nikoli končani vojni. Roman s svojo razdrobljenostjo in večplastnostjo preslikava človekovo dojemanje v času vojne – in postane labodji spev lažnemu blišču boja in junaštva. Kultni roman je prvič izšel leta 1975 in bil doslej preveden v nemščino, italijanščino, španščino, angleščino, albanščino, madžarščino in srbohrvaščino.Avtor spremne besede Matevž Kos ob tem dodaja: »Menuet za kitaro dandanes velja za najpomembnejše Zupanovo delo. Po moji presoji mu konkurirata vsaj še romana Potovanje na konec pomladi in Komedija človeškega tkiva. Pisateljev – po večini avtobiografski – opus je sicer obsežen in raznovrsten; kronologija nastajanja njegovih del, ki ni enaka časovnici njihovega izhajanja, je precej zapletena, predvsem pa so ta še zdaj, več kot petintrideset let po pisateljevi smrti, težko ulovljiva v nekaj priročnih literarnozgodovinskih oznak. Na nesrečo učbeniškega arhiviranja in na srečo radovednega bralca, kajpada. Zupanov protagonist, nekakšen avtorjev dvojnik, je ves čas zasledovalec samega sebe: v predvojnem meglenem mestu, vojnem pragozdu – Berk, glavni junak Menueta, svojemu odhodu v partizane pravi »ekspedicija v pragozd« –, v povojni zaporniški celici ali, potem ko je spet postal svoboden človek, v apokalipsi vsakdanjosti. To so tudi pota romanov, ki jih izrisuje pustolovsko pero Vitomila Zupana. In na tej poti pripada Menuetu za kitaro prav posebno mesto. Če zraven dodamo še Pavlovićevo ekranizacijo romana, tj. film Na svidenje v naslednji vojni, toliko bolje.« Roman, h kateremu se je vredno vedno znova in znova vzpenjati – saj veste, zelo važno je priti na grič.Katarina Grabnar Apostolides in Ana Schnabl: Zadnja vijoličasta bledivka V nepričakovanem sodelovanju priznane avtorice in zaljubljenke v glive je nastala prav posebna knjiga, ki nosi naslov po čudoviti vijoličasti glivi. Zakaj ravno tak naslov, izvemo v predgovoru, precej pa ima opraviti z Aninim najljubšim komadom benda Coil in naključnemu pogovoru, ki razreši skrivnost.

Soavtorica, determinatorka gliv in amaterska mikologinja, Katarina Grabnar Apostolides takoj pojasni: »Ta knjiga ni gobarski priročnik, ampak je biografija, prepletena z nekaj mojimi najljubšimi gobami in čarom mikologije. Njen namen je spodbuditi dobre odnose med ljudmi in glivami. Knjiga je v bistvu umetnina sama po sebi, saj sva jo z Ano ustvarili skupaj in pokaže, kako je sodelovanje dveh precej različnih oseb lahko zelo produktivno. Sama česa takega brez Ane nikoli ne bi uspela narediti. Morda je celo simpatično naključje, da knjiga izide avgusta 2023, ravno v mesecu leta, ko jaz praznujem 18. obletnico osebne osvoboditve okov odvisnosti.«Zadnja vijoličasta bledivka v svojem osrednjem »zgodbenem« delu namreč skozi doživeto in iskrivo pisanje Ane Schnabl predstavi življenje portretiranke z vsemi bolečinami in ovirami vred. Gre za edinstveno delo, ki skozi spoznavanje in razkrivanje izvirov ljubezni do gliv zbližuje obe avtorici in v čudoviti svet micelijev in biofluorescenci vabi tudi bralca. Sestavljena je iz osrednjega biografskega dela, ki ponuja nešteto anekdot in doživetij z glivami, od nabiranj in zastrupitev dalje, in dodatka, ki predstavlja nekaj Katarininih najljubših gliv in tudi receptov. Dodatek krasijo še magične ilustracije Ane Jakob Jerčič. Ana Schnabl ob tem dodaja: »Ker pred Zadnjo vijoličasto bledivko nisem napisala nobene knjige, ki bi obravnavala resnična bitja, me je proces izzval na povsem nove načine. Na eni strani sem morala ob potrpežljivi uredniški podpori ugotoviti, kako kompleksno znanstveno snov prevesti v dostopen in dinamičen jezik, na drugi pa me je pričakala Katarina – kako s pripovedjo zadostiti njeni kompleksni, mestoma boleči življenjski zgodbi? Kako zadostiti njenemu značaju? Kako ohraniti integriteto resničnega človeka? Ni bilo lahko, a mislim, da mi je uspelo.« Knjiga, ki vas bo navdihnila vsaj za kak nočni potep po gozdu, če ne že kar za radovedno vohljanje med podrastjo.