Hiromu Naruse je kot razvojni inženir, testni voznik, mentor in dirkač pomembno zaznamoval filozofijo, na kateri danes temelji Gazoo Racing. S svojim znanjem, izjemnim občutkom za avtomobile in predanostjo je dokazoval, da razvoj najboljših avtomobilov zahteva vožnjo, izkušnje in stalno prizadevanje za izboljšave. Njegova vizija živi naprej v športnih modelih GR ter med inženirji in vozniki, ki sledijo njegovemu pristopu.

• Hiromu Naruse je leta 1963 začel delati pri Toyoti, kjer je vse do svoje smrti leta 2010 sodeloval pri razvoju in preizkušanju vozil.
• Z izjemnim občutkom za vozne značilnosti avtomobilov in prepoznavanjem tudi najmanjših sprememb v njihovem obnašanju si je prislužil vzdevke, kot sta “Meister” in “Top Gun”.
• Nemški Nürburgring je postal njegov drugi dom in prizorišče številnih testnih kilometrov.
• Naruse je bil mentor Akia Toyode, ki ga je naučil, da se pravo razumevanje avtomobilov začne za volanom, ne zgolj pri preučevanju tehničnih podatkov.
• Sodeloval je pri oblikovanju temeljev Gazoo Racinga in bil del prvega nastopa Toyotine ekipe na dirki 24 ur Nürburgringa leta 2007.
• Njegova zapuščina ostaja živa skozi filozofijo, da najboljši avtomobili nastajajo na podlagi izkušenj iz resničnih voznih razmer in avtomobilskega športa.

Hiromu Naruse ni bil samo Toyotin glavni testni voznik in razvojni inženir. Njegova posebnost je bila sposobnost, da je avtomobil razumel skozi občutke med vožnjo, prepoznal najmanjše pomanjkljivosti in jih skupaj z inženirji spremenil v izboljšane tehnične rešitve.

Svoje izkušnje je delil tudi z Akiom Toyodo, ki je pod njegovim vodstvom iz avtomobilskega navdušenca postal voznik z izrazito dirkaškim načinom razmišljanja. S tem je Naruse pomagal oblikovati temelje Gazoo Racinga in njegovega prizadevanja za razvoj vedno boljših avtomobilov skozi avtomobilski šport.

Človek, ki je avtomobile občutil drugače

Ko je Hiromu Naruse leta 1963 začel svojo pot pri Toyoti, si verjetno ni predstavljal, da bo tako pomembno vplival na razvoj japonskih športnih avtomobilov in prihodnjo filozofijo Gazoo Racing. Začel je kot začasni sodelavec oddelka za pregled vozil, a ga je strast do avtomobilov kmalu pripeljala v razvojni oddelek. Tam je sodeloval pri ustvarjanju avtomobilov, ki so pozneje postali pomembni za zgodovino znamke.

Narusejeva poklicna pot se je razlikovala od običajne kariere razvojnega inženirja. Tehnični podatki, meritve in konstrukcijske rešitve zanj niso bili edino merilo kakovosti avtomobila. Veliko pomembnejše je bilo, kaj voznik občuti med vožnjo – kako se avtomobil odziva, kako se obnaša na različnih površinah, kako se spreminja njegova vodljivost na meji oprijema in ali vozniku omogoča občutek povezanosti.

Zaradi takšnega razumevanja avtomobilov je med sodelavci dobil vzdevek “Meister” oziroma mojster. Imel je sposobnost zaznati tudi najmanjše spremembe v obnašanju avtomobila, jih opisati in skupaj z inženirji poiskati konkretne možnosti za izboljšave. Njegovo razumevanje avtomobilov je pogosto delovalo skoraj instinktivno.

Temelj njegove filozofije je bilo prepričanje: “Ceste ustvarjajo avtomobile”. Menil je, da najboljše rešitve nastanejo z resničnimi voznimi izkušnjami na cestah in dirkališčih, kjer avtomobili pokažejo tako svoje prednosti kot tudi slabosti, ne pa zgolj v razvojnih laboratorijih.

Od Toyote 2000GT do športnih legend

Naruse je v svoji dolgi karieri sodeloval pri nastajanju številnih Toyotinih modelov. Med prvimi sta bila športni Sports 800 in 1600GT, pomembno vlogo pa je imel tudi pri razvoju Toyote 2000GT, ki velja za enega najpomembnejših japonskih športnih avtomobilov svojega obdobja.

Njegova kariera se je pozneje vse bolj povezovala z avtomobilskim športom. Kot glavni mehanik je sodeloval pri razvoju dirkalnika Toyota 7, nato pa je prevzemal pomembnejše naloge pri razvoju in testiranju športnih modelov. Njegovo znanje je vplivalo na različne generacije avtomobilov Celica, MR2 in Supra ter na številne druge Toyotine modele.

Do konca devetdesetih let je napredoval do položaja glavnega testnega voznika in prevzel odgovornost za širšo skupino razvojnih voznikov. Pri svojem delu se ni posvečal le športnim avtomobilom, temveč tudi modelom za vsakodnevno uporabo. Prepričan je bil, da mora kakovostna vozniška izkušnja zaznamovati vsak avtomobil, ne glede na njegovo športno usmerjenost.

Poseben pomen je imel v njegovem življenju Nürburgring. Nemško dirkališče je prvič obiskal leta 1973, ko je v Evropo pripotoval na šesturno vzdržljivostno dirko. Zahtevna steza z nepreglednimi ovinki, velikimi višinskimi razlikami in nepredvidljivim asfaltom ga je nemudoma navdušila. V naslednjih desetletjih je tam pridobil ogromno izkušenj in odpeljal več krogov kot skoraj kateri koli drug japonski testni voznik.

Nürburgring je bil zanj mnogo več kot prostor za dirkanje. Predstavljal je zahtevno razvojno okolje, kjer je bilo mogoče prepoznati lastnosti avtomobilov, ki jih običajna cesta ali nadzorovani testi niso mogli razkriti na enak način. Avtomobil je moral poleg hitrosti zagotavljati stabilnost, predvidljivost, vzdržljivost in intuitivno vodljivost, da je vozniku omogočal zanesljivo vožnjo tudi na meji zmogljivosti. 

VIR: https://www.toyota.si/