Spat sem šla z mislijo sina: »Joj, mami, kok si ti pametna!«

Besede so me ostro kot nož zadele v srce, ker sem jih sprejela kot sarkastično pripombo in ne kot kreativno igrivo, ali pohvalo.
»Le kako ne razume, da mu želim le dobro?«, me spreleti misel in prebudi del mene, glas, ki se boji, da ga ne bodo razumeli.
Razmišljanje o sinu mi je kot nevidna magnetne sila odprlo oči, da sem končno videla. Ne samo videla. Spregledala. Nekaj svetlega je tam. Daniti se je začelo. Vstala sem pokonci kot perešček in zanihala v dan v pravem ritmu.

»Ooooo, zavedam se, nič več ne spim,« mi prešine skozi misli.


Uvidi modrosti: Z radovednim veseljem do srčnega življenja,

VIR: Insights