Avtor:

Priložnosti in možnosti, ki jih prinaša zeleni vodik, so bile ena osrednjih tem letošnje konference Ženske v energetiki ’23. Prihodnost vodikovih tehnologij je v vzponu, jasna strategija pa še ni začrtana. Govornice na tem področju so zato izpostavile različne možnosti oziroma projekte, ki jih pripravljajo na področju razvoja vodikovih tehnologij.

Nujnost zelenega prehoda, pri čemer je proizvodnja vodika kot nosilca energije neizogibna, je izpostavila dr. Anamarija Bračič, iz podjetja GP sistemi. Proizvodnja vodika, ki se vse bolj kaže kot eden ključnih prihodnjih virov energije, se sooča še z mnogimi izzivi, kot je pridobivanje vodika iz zelenih virov, zagotavljanje zadostnih količin in razvoj infrastrukture. Bračičeva je poudarila, da bomo v letu 2030 potrebovali dvakrat večjo količino vodika kot danes, če želimo narediti proizvodnjo zeleno. Prihodnost vodika pa ni le v gospodarstvu, ampak tudi v prometu. Bračičeva je ob tem še dodala, da ima vodik sicer veliko prihodnost, vendar ga bo treba kombinirati z baterijami, da bo sistem res učinkovit.

Vodikovo zgodbo je s predstavitvijo vodikovih dolin nadaljevala dr. Jerneja Sedlar iz družbe HSE. Izpostavila je, da še vedno manj kot dva odstotka vodika proizvajamo iz zelenih virov, kar predstavlja priložnost za nadaljnji razvoj na tem področju. Potrebe bodo glede na projekcije namreč zrasle za kar 500 odstotkov do leta 2050, ko naj bi Evropska unija prešla v brezogljično družbo.

Da bi lahko zadostili potrebam po vodiku, je treba razviti proizvodne zmogljivosti – na tem področju pa smo šele na začetku. Ena od možnosti za napredek na tem področju so projekti tako imenovane vodikove doline, ki naj bi predstavljale odskočno desko za širitev na vodiku temelječega gospodarstva. Eden od projektov vodikovih dolin se v letošnjem letu začenja tudi v Sloveniji, ki v šestletni projekt severno jadranske vodikove doline vstopa skupaj s Hrvaško in Italijo, s ciljem proizvesti 5000 ton zelenega vodika na leto. Omenjeni projekt vzpostavitve severnojadranske vodikove doline je finančno podprla tudi Evropska komisija, poleg severno jadranske pa se vzpostavlja še ena večja vodikova dolina na območju Baltika ter več manjših po vsej Evropi. 

Vodikova dolina zajema velik obseg, torej večje investicije v vodikove projekte, geografski obseg je jasno opredeljen, ključnega pomena je, da vodikova dolina povzame vso vrednostno verigo od proizvodnje do distribucije do končnega uporabnika; eden večjih izzivov ob tem pa je najti porabnike, da bo proizvodnja sploh smiselna.

Da je prihodnost v vodiku, verjamejo tudi na Ministrstvu za obrambo. Predstavnica ministrstva, Ines Osterc, je v razpravi poudarila, da so na ministrstvu zavezani zelenemu prehodu, med drugim načrtujejo tudi lastno proizvodnjo zelenega vodika, ki ga bodo proizvajali s pomočjo fotovoltaike. Tako denimo v Kranju načrtujejo proizvodnjo, skladišče, polnilnico in transportno infrastrukturo. Dodala je, da trenutno sicer še ne proizvajajo vodika, vendar pa postopki za zagon že tečejo. Na Ministrstvu za obrambo prav tako že pripravljajo strategijo zelenega prehoda, ki bo temeljila na vodiku in naj bi bila zaključena do konca leta 2023.

Dr. Anamarija Bračič je ob tem izpostavila, da so projekti, kot so vodikove doline, pohvalni in izrazila prepričanje, da bo zgodba z zelenim vodikom podobna fotovoltaiki in se bo dinamika razvoja odvila podobno. Tako naj bi čez deset let že imeli polnilnice, infrastruktura naj bi se širila, ključni odjemalec pa naj bi bila industrija. Slednja ga bo sprejela, ko bo cena vodika dovolj ugodna, še dodaja.

Vprašanje, ki se je odprlo med razpravo, pa je pomanjkanje državne strategije na tem področju, ki bi se posledično odražala tudi v gospodarstvu. Brez jasne usmeritve na državni ravni so namreč tudi tovrstna vlaganja zaenkrat še preveč tvegana za naložbe velikega obsega.

VIR: Naš Stik