avtor Rok Kralj 31. oktobra, 2023

“Ko si žalosten in osamljen in nimaš prijateljev
Si zapomni, da smrt ni konec
In vse, kar si imel za sveto, pade in se ne popravi
Zapomni si, da smrt ni konec
Ni konec, ni konec
Zapomni si, da smrt ni konec”
(Bob Dylan: Death Is Not the End, 1988)

Pogled onkraj … odsev resničnosti ali resnica odseva?

Razprava o smrti je tematika, ki se ji tako posamezniki kot družba najrajši izognemo. Zavedamo se, da ljudje umirajo, a razmišljanje o tem nas preveč obremenjuje. Tudi različna verovanja nas pogosto ne pomirijo povsem, saj se nam zdijo stoletja stari koncepti nekoliko zastareli in ne vedno ustrezni. Mnogi jih zato upoštevajo “za vsak slučaj”. Nekaterim pa se zdijo bolj prepričljiva številna pričevanja o obsmrtnih izkušnjah, ki so zabeležena v knjigah, kot je na primer Z roba smrti v pravi jaz avtorice Anite Moorjani. Kljub temu pa je razmišljanje o smrti izjemno pomembno, in to ne le v času okoli 1. novembra.

Za naš razmislek o smrti se bomo oprli na tako imenovani Nauk večne modrosti oziroma ezoteriko. Človeštvo iz tega bogatega vira znanja sicer črpa že stoletja, vendar šele v zadnjem času, predvsem zaradi hitrega razvoja človeškega razuma, na celovit in sistematičen način. To predstavlja bistveno razliko v primerjavi s starimi (svetimi) spisi, ki so bili prilagojeni razvojni stopnji človeštva tistega časa in so bili pogosto predstavljeni v obliki zgodb, prilik in prispodob.

Danes ezoterično, nekoč skrito znanje postaja vse bolj odprto in dostopno človeštvu v svoji izvorni obliki. Za naš premislek o smrti je treba najprej na kratko predstaviti nekatere osnovne predpostavke nauka večne modrosti oziroma ezoterike:

– Človek ni zgolj fizično telo, ki ga zaznavamo z očmi. Človeško bitje poleg fizičnega sestavlja še etrsko telo (ki se imenuje tudi energijsko telo), astralno telo (čustva, želje) ter mentalno telo (ki predstavlja razum). Ta telesa skupaj tvorijo človekovo osebnost, ki jo moramo dojeti kot celoto.

– Vsako od opisanih teles je sestavljeno iz subtilnejše oziroma finejše materije, ki gradi določeno raven bivanja. Tako kot je naše fizično telo sestavljeno iz trdne, tekoče in plinaste materije, so tudi telesa na višjih ravneh sestavljena iz etrske, astralne in mentalne materije ter ustrezne energije. Vendar telesa niso postavljena drugo nad drugim, temveč so medsebojno prepletena oziroma se prežemajo.

– Struktura človeka se tu še ne zaključi. S pojmom “duša” označujemo notranjega ali duhovnega človeka, ki predstavlja njegov neumrljivi del in se izraža prek teles osebnosti na fizično-etrski ravni (fizična in etrska raven predstavljata skupno raven bivanja), astralni in mentalni ravni bivanja (kot smo že omenili, ima vsaka raven značilno vrsto materije in energije, ki postaja z vsako “višjo” ravnjo bolj prefinjena oziroma subtilna). Čeprav je, v skladu z naukom večne modrosti, struktura človeka še bolj kompleksna, pa omenjeno zadostuje za našo nadaljnjo razpravo.

– Razvoj človeka je predvsem razvoj zavesti. Naša zavest pravzaprav izvira iz duše, ki pa se na “gostejših” materialnih ravneh lahko izraža le omejeno. Človek se skozi inkarnacije uči zavestnega delovanja na različnih ravneh bivanja – sprva na fizični in etrski, kasneje pa na astralni in mentalni ravni (vsaka raven ima sedem podravni; tako fizično raven sestavljajo trda, tekoča in plinasta ter štiri etrske podravni, sledi sedem podravni astralne ravni itd.). V današnjem času je večina človeštva zavestno osredotočena predvsem na astralni ravni, vendar se vse bolj razvija tudi mentalna raven. Ko opazujemo človeka, nam hitro postane jasno, na kateri ravni je njegov glavni fokus izražanja in razvoja.

– Pravi, notranji, neumrljivi, duhovni človek (duša) je v resnici tisti, ki se prek teles osebnosti uči izražanja na fizični, etrski in mentalni ravni. Cilj tega procesa je “prežemanje” materije na teh ravneh s kvalitetami duše, predvsem z modrostjo in ljubeznijo (ljubezen, kakršno poznamo v partnerskih odnosih, je zgolj bled odsev te mogočne združevalne energije, energije sinteze). Vsaka inkarnacija predstavlja manjši ali večji razvojni napredek na tej poti, katere cilj je doseči mojstrstvo oziroma popolno obvladovanje omenjenih ravni. Ko je to doseženo, ni več potrebe po “krogu rojstev in smrti”.

V starogrški mitologiji sta bog spanja Hipnos in bog smrti Tanatos dvojčka, ki živita v podzemlju, kjer vlada bog Had. Podobno ezoterika vzporeja spanje in smrt. Vsako noč naša zavest “zapusti” fizično telo in deluje na drugih ravneh, predvsem na astralni. V fizičnih možganih se običajno zabeležijo le drobci te nočne “odsotnosti”. Smrt pa predstavlja daljši časovni interval, s to razliko, da povratek v fizično telo ni več mogoč. Spanje je zato “mala smrt”. Zakaj bi se potemtakem morali bati smrti?

Anita Moorjani, avtorica knjige “Z roba smrti v pravi jaz” in številnih drugih del ter predavanj, je podrobno opisala svojo obsmrtno izkušnjo (Near Death Experience). Med drugim je uporabila zanimivo metaforo skladišča, katere povzetek se glasi:

Zamislite si, da ste v velikem, popolnoma temnem skladišču. V roki držite majhno svetilko. Ko jo prižgete, z ozkim snopom svetlobe osvetlite prostor pred seboj. Vse, kar vidite, je tisto, kar osvetljuje ta snop svetlobe, vse ostalo pa ostaja v temi. Nekega dne pa se prižge reflektor in razsvetli celotno skladišče. Takrat se nenadoma zaveste, da je skladišče ogromno, polno polic, na katerih so različni predmeti – poznani in nepoznani, nepredstavljivi, v čudovitih barvah, mnoge od njih ste videli prvič. (TEDx, YouTube)

Anita Moorjani je s to metaforo nazorno opisala svojo obsmrtno izkušnjo. V fizičnem telesu je naša zavest omejena na “snop svetlobe”, ki ga usmerjamo na posamezne stvari, dogodke, misli in čustva. Ko pa zavest zapusti fizično telo, se “prižge reflektor” in nenadoma se lahko zavemo vsega okoli sebe: drugih ljudi, njihovih čustev, misli, medsebojne povezanosti in tako naprej. V fizičnem telesu je človek z zavestnega vidika dejansko najbolj omejen, saj je njegova zavest “potopljena” v najbolj grobo materijo.

Po ezoteriki je smrt postopen proces. Ko smo govorili o strukturi človeka, smo omenili, da je najnižja raven človekovega bivanja fizična raven, ki jo sestavljata nam dobro znano fizično in manj znano etrsko telo. Verjetno smo že vsi slišali za čakre, meridiane, nadije, či, življenjsko energijo, prano in podobne pojme. Vsi ti pojmi se nanašajo na etrsko telo. Najbolj primeren izraz za razumevanje etrskega telesa je pojem energijsko telo. Čakre so v resnici “organi” tega telesa in njihova (energijska) aktivnost se odraža v fizičnem telesu. Po ezoteriki je etrsko telo pravzaprav kalup fizičnega telesa. Ko rečemo, da smo “polni energije” ali “povsem brez energije”, v bistvu opisujemo stanje etrskega telesa, ki ga zelo dobro občutimo, ne pa tudi vidimo.

Po smrti fizičnega telesa, ki se lahko zgodi zaradi starosti, bolezni, nesreče ali karmičnih vzrokov, se človek za krajši čas znajde v etrskem telesu. Sploh tisti, ki umrejo zaradi nenadne nesreče, sploh ne dojamejo, da so “mrtvi”. Iz svojega etrskega telesa opazujejo svoje negibno fizično telo. V kratkem času po smrti fizičnega telesa (nekaj dni) se zavest dvigne na astralno raven (etrsko telo se razgradi), kjer človek preživi večji del obdobja med dvema inkarnacijama. To je raven, na kateri poteka čustvovanje, ki je danes pri človeštvu zelo razvito. Na tej ravni so doma tudi človekove želje, aspiracije, hrepenenja, pa tudi sovraštvo, predsodki, jeza itd. Ne samo na osebni ravni, čustveno-željna astralna narava ljudi je danes še kako vidna tudi na širši družbeni, politični in ekonomski ravni.

Zavest človeka po smrti ni nič drugačna kot v času bivanja na fizični ravni, le da omejitev “grobega” fizičnega telesa ni več (spomnimo se, da je vsaka “višja” raven sestavljena iz bolj prefinjene materije). Dejansko si človek že v fizični inkarnaciji gradi svoje “posmrtno” življenje. Ljudje, ki gojijo močna čustva sovraštva, zamere in jeze ter tisti, ki so močno navezani na materialni vidik bivanja (kopičenje bogastva, denarja, moči), vključno z nasilneži, morilci itn., se tudi po smrti sprva znajdejo v takšnem okolju (oziroma na nižjih podravneh astralne ravni). Medtem pa se bolj altruistični, duhovno usmerjeni in kultivirani ljudje takoj znajdejo v ustreznem okolju oziroma na višjih podravneh astralne ravni. Na neki način bi to fazo “posmrtnega” življenja lahko primerjali s krščanskim konceptom pekla in vic.

Na astralni ravni se človek po smrti sreča z ljudmi, s katerimi je imel na fizični ravni tesne sorodstvene ali karmične vezi. Zaveda se tudi svojih bližnjih, ki jih je “zapustil” na fizični ravni, saj ga ne omejujejo spone fizičnega telesa. Ob tem bi morda kdo pomislil, da se torej ne splača vztrajati v fizičnem telesu, če pa je bivanje na višjih ravneh veliko svobodnejše in večinoma prijetnejše. A ezoterično dejstvo je, da je bivanje na fizični ravni ključno za človekov razvoj. Bivanje med dvema inkarnacijama pa je neke vrste počitek, analiza izkušenj in priprava na novo inkarnacijo; v tem obdobju se človek lahko sicer veliko nauči, saj je njegova zavest svobodnejša, vendar mora svoje znanje vselej “dokazati” še na fizični ravni, saj le na tej ravni poteka človekov razvoj, kot smo že omenili.

Po določenem obdobju “umre” tudi človekovo astralno telo, vendar je ta proces neboleč v primerjavi s smrtjo fizičnega telesa. Nato človek nekaj časa preživi še na mentalni ravni, ki je zgrajena iz še bolj prefinjene materije, zato bi to bivanje lahko primerjali s krščansko predstavo o nebesih. Temu sledi “smrt” mentalnega telesa, ko osebnost za kratek čas postane eno s svojim pravim jedrom – dušo, kar prinaša občutek neizrekljive radosti.

Duša je tista, ki sproži in vodi proces ponovnega utelešanja (re-inkarnacija). Začetek inkarnacije je proces izgradnje novega mentalnega, astralnega in etrskega telesa. Ta telesa se izgradijo iz takšne materije, kakršna je bila ob koncu prejšnje inkarnacije (prefinjenost, vibracija, kvaliteta). Tako se nova inkarnacija začne tam, kjer se je končala prejšnja, čeprav je za izražanje kvalitet teh teles potrebno še kar nekaj zemeljskih let razvoja fizičnega telesa po rojstvu.

V fizični inkarnaciji s svojimi mislimi, čustvi in dejanji vplivamo tudi na samo materijo in energijo naših “notranjih” teles. Zato je potrebna kultivacija naših čustev in misli (umetnost, kultura, čuječnost, meditacija, kreativnost…) in dejanj (altruizem, pomoč drugim, prizadevanja za boljši svet…). Izkušnje iz vseh inkarnacij so shranjene v “telesu” duše, kar omogoča izgradnjo ustreznih teles in zagotavlja človekov postopen razvoj.

Za ponovno utelešenje je seveda potrebno tudi fizično telo, ki pa je odvisno od spočetja. Praviloma se ljudje rodijo v družinah, s katerimi imajo pretekle karmične povezave, vendar se vloge običajno zamenjajo. Čeprav morda ne razumemo popolnoma teh procesov, pa jih na neki način občutimo, še posebej močno povezanost s svojimi družinskimi člani, ki izvira iz preteklih inkarnacij.

Tema smrti, o kateri smo razmišljali, je izjemno kompleksna in zagotovo zahteva nadaljnji študij. Nauk večne modrosti, znan tudi kot ezoterika, predstavlja vir, ki nam omogoča razmišljanje o smrti z vidikov, ki smo jih doslej poznali le po delih. To znanje so nam posredovali t.i. mojstri modrosti – ljudje, ki so zaključili svoj razvoj na Zemlji, saj popolnoma obvladajo fizično-etrsko, astralno in mentalno raven bivanja, oziroma energije teh ravni (odtod tudi izraz “mojstri”). Mi se tega še vedno učimo. Naše bivanje temelji na določenih zakonih, kot sta na primer zakon rojstva in smrti (reinkarnacija) ter zakon vzroka in posledice (karma). Danes smo te zakone skorajda pozabili in zato smo tudi ustvarili kaotičen svet, ki propada pred našimi očmi.

Če smo pripravljeni vsaj premisliti o omenjenih zakonih, bomo morda postali odgovornejši, saj bomo ozavestili, da nas uničenje okolja lahko doleti, če ne v tem, pa v prihodnjem življenju. Prav tako bomo pazljivejši do svojih misli, čustev in dejanj, ki vplivajo tako na druge kot tudi na nas same. Iz teh “gradnikov” neprestano ustvarjamo svojo prihodnost in prihodnost vseh ostalih. Med seboj in z okoljem smo ljudje bolj povezani, kot si morda mislimo, saj občutka izoliranosti in ločenosti, ki ga doživljamo na fizični ravni, na drugih ravneh ne obstajata v enaki meri. Za etrsko raven pravijo, da je pravzaprav ocean energij, v katerem živimo, se gibamo in s tem vplivamo na celoto.

Če smrti ni, potem iz naših življenj izginja velikanski strah, ki nas hromi in ovira. Hkrati pa moramo s tem razumevanjem postati odgovornejši do sebe, do drugih ljudi in živih bitij ter do sveta kot celote. Poskrbeti moramo, da imajo vsi ljudje primerne pogoje za bivanje – kakovostna hrana in voda, zdravstveno varstvo, primerno bivališče, šolanje, zdravo okolje, varnost in mir – kajti le tako lahko izražajo svojo notranjo naravo in potenciale ter se razvijajo kot človeška bitja. To je naša skupna odgovornost.

*Vsi citati, ki niso posebej navedeni, so del obsežne zakladnice Nauka večne modrosti (predvsem Alice Bailey Books).

Posvečeno moji pokojni materi.

Spletni portal Navdihni.me  in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Tiskano revijo lahko kupite tukaj in s tem podprete navdihujoče zgodbe tudi v prihodnje. Lahko si pa izberete tudi e različico, če želite. Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta.

Foto: osebni arhiv avtorja

VIR: Navdihni.me