Datum objave:

Avtor:

Elektroenergetski sistem je ključen za stabilno in kakovostno oskrbo z električno energijo – tako za vsakdanje življenje prebivalcev kot za delovanje gospodarstva in družbe. O prihodnjem razvoju slovenskega elektroenergetskega sistema na današnjem posvetu razpravljajo predstavniki proizvajalcev električne energije, sistemskih in distribucijskih operaterjev omrežja ter industrije.

Elektrotehniška zveza Slovenije in Sekcija Eurelectric pri Energetski zbornici Slovenije sta danes pripravili posvet o razvojnem načrtu elektroenergetskega sistema Slovenije. Tematike posveta so zajemale širok spekter problematik – od elementov za načrt razvoja elektroenergetskega sistema do hidroelektrarn in hranilnikov električne energije, vloge jedrske energije in potenciala vodika do razvoja distribucije z velikim deležem sončne energije, pogleda industrije in prihodnjih potreb po moči, udeleženci pa so se seznanili tudi s stanjem načrtovanja elektroenergetskih sistemov v soseščini. Posvet je zaključila okrogla miza na temo proizvodnje in stabilnega delovanja elektroenergetskega sistema.

Uvodoma je udeležence nagovorila izvršna direktorica Energetske zbornice Slovenije, mag. Ana Vučina Vršnak, ki je poudarila, da »se moramo znati slišati,« ter sprejemati takšne odločitve, ki bodo povezovale podnebne cilje ter trajnost, zanesljivost in stabilnost.

Predsednik Elektrotehniške zveze Slovenije, sicer minister za izobraževanje, znanost in šport, prof. dr. Igor Papič, je izpostavil, da so prvi dokument oskrbe z električno energijo do 2050 zasnovali pred letom ali dvema, danes pa verjame, da je jasno, da razvoj elektroenergetskega sistema temelji na JEK2. Zato so v preteklem letu imenovali državnega sekretarja v kabinetu vlade, ki je zadolžen za projekt, vlada pa se pripravlja na izvedbo referenduma. Drugi temelj pa je fotovoltaika, ki je v porastu. Izpostavil je tudi razvojne priložnosti na področju vodika, predvsem v povezavi s sezonskim shranjevanjem električne energije. Hkrati je raziskovalce pozval k delovanju na področju zagotavljanja moči elektroenergetskega sistema.

O razvoju elektroenergetskega sistema je spregovoril tudi minister za okolje, podnebje in energijo, mag. Bojan Kumer. Poudaril je nujnost prilagodljivosti ter uvajanja novih tehnologij – sistem bo v prihodnosti namreč vključeval tehnologije, ki jih načrtovalci niso imeli v planih leta 1990, leta 2050 pa bodo prav tako vključene tehnologije, ki so danes na nivoju idej ali laboratorijskega testiranja. Izpostavil je še nujnost prizadevanj, da je se proizvodnja izenačuje s porabo.

Dotaknil se je ključnih dogodkov v energetiki v zadnjih letih in krizo, ki je zamajala tako Slovenijo kot Evropo in ves svet ter močno vplivala na načrtovanje energetske infrastrukture. Od zanašanja na ruski plin so se načrti usmerili v povsem drugo smer in zagotavljanje drugih virov.

Hkrati je izpostavil pozive znanstvene stroke k podnebno odpornemu sistemu. Podnebna komponenta je že danes prisotna in bo še bolj. Če je ne bomo upoštevali pa bodo zaradi ujm, kot so poplave, vetrolomi, suše, požari in podobno, nastajali stroški, ki jih bo nosil državni proračun. Majhni sistemi, kot je slovenski, bodo morali biti prožni. Prožnosti morda v preteklosti ni bila pomembna komponenta, v prihodnosti pa bo ključna. Načrtovanje prihodnjega razvoja mora zato temeljiti na prožnosti, plani pa se morajo osveževati sproti.

Poudaril je veliko prednost slovenskega sistema, in sicer to, da imamo enega najbolj povezanih elektroenergetskih sistemov znotraj EU. To nam omogoča, da črpamo poceni vire iz tujine in dražje vire izvažamo v tujino. Hkrati ta povezanost omogoča tudi zagotavljanje energije v času, ko proizvodnja ni zadostna – samozadostnost namreč ni enaka na letnem, sezonskem ali minutnem nivoju. Prevelika proizvodnja poletni namreč ne pomaga pri manku pozimi. Dolgoročno je torej ključno zagotoviti toliko moči, kot je potrebujemo, mora pa biti komercialno zanimiva. Ključna je drobnoprodajna cena – tako za ljudi kot gospodarstvo.

Minister Kumer se je dotaknil tudi gradnje OVE ter JEK2. Na ministrstvu, pravi, vlagajo napore, da bi pripravili vse potrebno za odločanje o gradnji JEK2. Predvsem si želijo, da bi bila gradnja čim hitrejša. Hkrati gre za projekt, ki ne bo slovenski, ampak regijski, in tudi medgeneracijski. Danes, dodaja, nimajo informacij glede cene, stroškov, tehnične povezljivosti, imamo pa velike načrte, kako uspešno tržiti bodočo enoto, ko bo enkrat priključena. Na tem področju je ključna časovna komponenta - objekt naj bi bil priključen na omrežje okoli 2040, kar je nesprejemljivo, zato si prizadevajo čim bolj približati letu 2035. Hkrati so tu še drugi energetski projekti, ki jih je treba zaključiti, kot je denimo spodnjesavska veriga hidroelektrarn z izgradnjo HE Mokrice, pospešiti je treba tudi solarizacijo, narediti preboj na vetrni tehnologiji ter uvajati nove tehnologije. Načrtovati sistem brez upoštevanja novih tehnologij je namreč neustrezno.

VIR: Naš Stik