Višje sodišče v Mariboru je Sodišču EU zastavilo predlog za sprejetje predhodne odločbe v zvezi z razlago Direktive 93/13 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah.
Konkretno vprašanje, ki ga je Višje sodišče v Mariboru predložilo v predhodno odločanje Sodišču EU se je glasilo:
"Ali je potrebno člen 3(1), v zvezi z 8. ter 8a členoma Direktive [93/13] razlagati tako, da ne nasprotujeta določbam nacionalne zakonodaje, ki predpostavki ‚dobre vere‘ in ‚znatnega neravnotežja‘ določata kot alternativni (ločeni, samostojni in medsebojno neodvisni predpostavki), zaradi česar za odločitev o nepoštenosti pogodbenega pogoja zadošča obstoj odločilnih dejstev, ki se podrejajo zgolj eni izmed njiju?"
Sodišče EU je s sodbo C-405/21 v zvezi s vprašanjem razsodilo:
Člen 3(1) in člen 8 Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, na podlagi katere je mogoče v primeru, da pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ugotoviti nepoštenost tega pogoja, ne da bi bilo treba v takem primeru preveriti zahtevo „dobre vere“ v smislu tega člena 3(1).
Odločitev Sodišča EU v zadevi C-405/21 torej sledi 8. členu Direktive 93/13, skladno s katerim lahko države članice potrošnikom zagotovijo višjo raven varstva, kot je predvidena z Direktivo 93/13, kar pa mora preveriti nacionalno sodišče ob upoštevanju tudi nacionalne sodne prakse na tem področju. Ne glede na navedeno je Sodišče EU poudarilo, da v skladu s členom 3(1) Direktive 93/13 pogoj iz pogodbe, sklenjene med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom, o katerem se ta nista dogovorila posamično, velja za nepošten, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, torej, da se presojata dobra vera in morebitno neravnotežje kumulativno. Prav tako je Sodišče EU že večkrat poudarilo, da je edino nacionalno sodišče pristojno za ugotavljanje in presojo dejstev v postopku v glavni stvari, pa tudi za samo razlago in uporabo nacionalne zakonodaje, kjer pa ima v skladu z Ustavo RS zadnjo besedo Vrhovno sodišče RS.
Ustaljena in enotna sodna praksa Vrhovnega sodišča RS določa, da je v okviru presoje (ne)poštenosti glavnega predmeta pogodbe treba presoditi oba elementa, torej ali je banka ravnala v dobri veri ter obstoj morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank. Vrhovno sodišče RS je v svoji odločbi II Ips 195/2018 zapisalo:
»Šele če se izkaže, da banka potrošniku ni dala ustreznih pojasnil (torej če ni pravilno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti) in zato pogodbene določbe ni moč šteti za jasno in razumljivo, je mogoča tudi presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe. V okviru slednje je treba predvsem presoditi, ali je banka ravnala v dobri veri ter obstoj morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank. Šele ugotovitev o nepoštenosti pogodbenega določila namreč vodi do pravne posledice ničnosti tega določila in/ali celotne pogodbe.«
Sodna praksa Vrhovnega sodišča RS torej ne podpira stališča, da bi slovenska zakonodaja predvidevala višje varstvo potrošnikov, kot ga določa Direktiva 93/13, sodba Sodišča EU v zadevi C-405/21 pa v zvezi s tem ne prinaša nobenih bistvenih novosti za dosedanjo sodno prakso.
PR: Združenje bank Slovenije
