Prepričana sem, da vas bo večina odgovorila nekaj v smislu »dogodek za ženske«. Močni, družbeno sprejeti kazalniki ženske identitete so zasidrani tako globoko, da opisano situacijo resnično težko prepoznamo kot kar koli drugega. In v tem ni nič slabega, četudi imamo na pladnju razpravo o enakopravnosti spolov v gastronomiji.

V sredini oktobra je Turizem Ljubljana na novinarski konferenci napovedal šesti kulinarični festival November Gourmet Ljubljana. In zgoraj opisana situacija dejansko opisuje za novinarje postavljeno srečališče na izbrani ekskluzivni lokaciji Cvetličarske galerije Oblak Miha na Poljanski cesti v Ljubljani. Postavitev takšnega vzdušja ni bila naključje, nasprotno, sama lokacija, njena scenska postavitev kot seveda tudi vsebina so bile skrbno izbrane z enim ciljem – najaviti temo letošnjega festivala. November Gourmet Ljubljana 2022 je namreč posvečen ženskam.

 

Če boste na spletu iskali predstavitev letošnjega festivala, na njegovi spletni strani, oglasih, vizualni podobi ne boste našli zapisa, da je tematika letošnjega festivala posvečena ženskam. A boste našli vse preostalo, kar nakazuje na to: izbor barv, nosilnega vizuala oziroma avtorske fotografije, ki je delo izjemne Suzan Gabrijan, vabljivo vsebino, ki bo že samo s sprehodom med zapisanimi vrsticami zbudila vaše brbončice, in seveda program, ki bo osredotočen na kulinarično doživetje. In to, da nikjer na veliko in odebeljeno ne piše, da je to festival, posvečen ženskam (in za ženske), je fenomenalna poteza Turizma Ljubljana. Tako je, Turizem Ljubljana se na široko ne hvali, da je festival posvetil ženskam, to informacijo je umestil in skrbno razvil le tam, kjer lahko spodbudi konstruktivno debato z želenim učinkom, povsod drugod pa je pozornost namenil tistemu, kar ljubljanske gurmane in vse, ki zato prihajajo v Ljubljano, prepriča. In to je dobra, ekskluzivna kulinarična izkušnja.

To vprašanje bi dejansko moralo biti odveč, pa vseeno; v meni še vedno prevladuje občutek, tudi spoznanje, da je naša družba žal še vedno polna dobro ugnezdenih stereotipov. Zato je vprašanje na mestu in odgovor nanj zelo jasen.

Peti od ciljev trajnostnega razvoja (SDG) govori o doseganju enakosti spolov in krepitvi vloge vseh žensk in deklic. Krepitev vloge žensk zahteva naslavljanje več dimenzij hkrati – spolno, reproduktivno, ekonomsko, politično, kulturno, pravno itd. In enakost spolov je osnova zagotavljanja enakosti in pravičnosti, dveh temeljev trajnostne družbe.

V gastronomiji vrednota enakosti spolov pade zelo hitro. Združenje Les Grandes Tables du Monde, ki svoje poslanstvo gradi na zagotavljanju enakopravne vloge žensk v gastronomiji in promociji enakosti med spoloma, je na svojem 64. kongresu predstavilo rezultate neodvisne raziskave o vlogi žensk v gastronomiji. In čeprav podatki kažejo trend povečevanja vloge žensk v gastronomiji, so številke še vedno šokantne: če po eni strani med posamezniki, ki v gospodinjstvu opravijo veličino kuhinjskih opravil, kar 93 odstotkov predstavljajo ženske, je v visoki kulinariki zgodba povsem drugačna. Tu se na mesto chefinj uspe zavihteti le 18 odstotkom žensk. Razmerje med moškimi in ženskimi voditelji morda res odseva stanje v drugih industrijah, pa vseeno malce preseneča. Občutek nam pravi nasprotno, a če se dobro zamislimo in si v spomin prikličemo slike TV-oddaj, prejemnike Michelinovih zvezdic, Gault&Millaujevih kap ipd., je slika hitro precej jasna. V visoki kulinariki prevladujejo moški.

Zakaj je tako? Še en zaskrbljujoč podatek: zgoraj omenjena raziskava je pokazala tudi, da je kar 60 odstotkov vodij restavracij kot razlog za glavni zadržek, da zaposlenim ženskega spola ne ponudijo odgovornejših pozicij, navedlo materinstvo oziroma odhod na porodniški dopust. Imeti družino, skrbeti za otroke in dom po prepričanjih teh intervjuvancev pomeni obsežno obveznost, ki ženski ne bi dovolila opravljanja zahtevnega (vodstvenega) dela, ki večinoma traja tudi od 14 do 17 ur dnevno.

Po odgovor se je seveda treba odpraviti v zgodovino. V sam začetek, zasnovo visoke kulinarike. Podatki kažejo, da je struktura oziroma zasnova visoke kuhinje ob koncu 19. stoletja nastala iz zamisli francoskega chefa Augusta Escoffierja, t. i. »the king of chefs and chef of kings«, torej kralja kuharskih mojstrov in kuharskega mojstra kraljev. V času, ko so v kuhinji pijančevanje, kričanje in vsesplošni kaos predstavljali nekaj povsem običajnega, je Auguste zahteval disciplino, čistočo in tišino – vrednote, ki so izhajale iz vojaških modelov delovanja in struktur. Njegov model funkcioniranja visoke kuhinje, v kateri prevladuje stroga hierarhija, kjer se hierarhične pozicije ali čini izkazujejo z uniformami in vlada strogo delovno okolje, se je uveljavil vse do danes.

V takšnem svetu ženska resda težko poseže preko povprečja, a kdo pravi, da je ta svet edini svet, v katerem se lahko razvija visoka kulinarika? Ženske, chefinje, ki navdušujejo širom sveta, se zato večinoma razvijejo iz družinskih restavracij, lastnega podjetništva, kjer lahko postavijo novo strukturo delovnega okolja, vnesejo nove vrednote in gradijo prej horizontalno povezano skupnost vključujočih mnenj, idej in prebojnega razvoja kot pa vojaško organizirano hierarhično okolje ukazov od zgoraj navzdol. Slednje seveda ni nujno pravilo tudi v kuhinjah chefov, je pa nedvomno izročilo preteklosti, ki ga moramo upoštevati in model, ki zaseda svoje mesto znotraj izobraževalnih institucij in tudi realnosti mnogih restavracij visoke gastronomije. No, pa tudi v TV-oddajah in šovih, kar ne nazadnje tvori tudi našo percepcijo ter posledično utrjuje že tako zasidrane stereotipe.

Vloga ženske v gastronomiji zato ni pomembna zgolj z vidika enakosti spolov, temveč tudi z vidika ustvarjanja novih voditeljev, ki sledijo sodobnim vodstvenim slogom, ki vnašajo nove vrednote, kot so sodelovanje, vzdušje empatije ipd. Vnašajo nove, sodobne vodje, ki gradijo trajnostni svet.

Zato – ja, osvetliti vlogo žensk v gastronomiji, izpostaviti vzornice, spregovoriti o njihovih zgodbah, ki navdušujejo, predvsem pa ponuditi dostop do doživljanja drugačnih delovnih in ustvarjalnih praks, to je pomembno.

Vrnimo se na začetek – na kampanjo letošnjega festivala November Gourmet Ljubljana. Festival se je razvijal vrsto let, počasi rasel, gradil zaupanje med vsemi deležniki in prišel do točke, ko v gastronomski družbi ter družbi nasploh nekaj pomeni. Ima glas. Potemtakem si je zgradil tudi odgovornost, da ta glas usmeri v družbeno pomembne tematike – in da kot trajnosten projekt, ki izpostavlja pomembnost lokalne avtohtone kulinarike, kratkih dobavnih verig, razvoja kulinarične identitete Ljubljane itd., spregovori tudi o drugih, družbenih sklopih trajnostnega razvoja. Enakopravnost spolov je na vrhu seznama tematik, ki se pri tem odpirajo.

Velika pohvala torej festivalu, da je kot pomemben generator sporočil pozornost namenil tej tematiki, še večja pohvala pa, da je to naredil nadvse spretno. Komunikacijsko spretno.

O tem, kako dosegati mainstream, torej prepričanje in ravnanje splošne javnosti, ki velja za normalno, konvencionalno, sem že zapisala – z neposrednim, informativnim sporočilom zagotovo ne. Komunikacija, ki gradi na racionalnem prepričevanju o pomenu trajnostnega ravnanja, žal doseže samo že prepričane, medtem ko mainstream ostane v starih tirnicah. Prehod v trajnostno družbo pa bo mogoč le, če bomo dosegli množice, mainstream.

Sodobne komunikacijske teorije in predvsem rezultati različnih raziskav zato kažejo na uspešnost novih prijemov: najpreprosteje povedano, besedo trajnost in poziv k trajnostnemu ravnanju preprosto postavimo na stran, pozornost usmerimo na realizacijo pričakovanj ciljne javnosti, a to realizacijo zapeljemo na trajnosten način. Podamo trajnostno izkušnjo, govorimo o za trajnostno družbo pomembnih temah – in to vrednoto ciljni skupini razkrijemo šele po tem, ko jo pozitivno doživijo. Slikamo torej trajnostni svet, ustvarjamo trajnostna doživetja in jih delamo »normalna«, medtem ko ne razpravljamo o njih kot trajnostnih.

V tej maniri deluje tudi komunikacija November Gourmet Ljubljana. Svojemu prvotnemu poslanstvu – ponuditi ekskluzivna kulinarična doživetja Ljubljane, ki izpostavljajo vrednost lokalnega povezovanja – sledi tudi v letu, ko s krovno tematiko dviguje zaprašene plasti ljubljanske gastronomske hierarhije. Prvenstveno vabi na kulinarična doživetja, ponuja bogat raznolik program, pa vendarle subtilno vnaša tematiko, ki zahteva pozornost. Nanjo opozarja preko dogajanja, izbora tematik doživetij, kombinacije vključenih akterjev in ne nazadnje tudi izbora jedi. Vlogo ženske in vse njene prednosti izkazuje skozi prakso in jo postavlja v polje zahtevanega, obveznega, normalnega.

Upam si trditi, da takšen pristop doseže veliko več kot pa neposredno razgaljenje tematike, ki nato pritegne zgolj tiste, pri katerih se je zanimanje že razvilo, prestraši ali celo odžene pa tiste, ki bi si jih na takšnih dogodkih najbolj želeli. Lep primer je 4. konferenca industrija prihodnosti z naslovom »Industrija je ženskega spola«, ki je pritegnila le malo slušateljev moškega spola, saj so ti, kot je bilo moč razbrati iz medijev, predvidevali, da je kongres namenjen pač – le ženskam.

In ja, letos grem na November Gourmet Ljubljana. Ker pravijo, da v ospredje prihajajo tudi ženske, ki ljubijo gastronomijo, ki so gurmanke. In ki rade sedejo naproti veščega chefa, ups, chefinje, ki svoje spretnosti izkazuje skozi stekleno kuhinjsko okno ali za kuhinjskim pultom. Vsak, ki bi to zamudil, se mora še marsikaj naučiti o uživanju življenja.

 

VIR: MM