| Avtorica: dr. Urška Fric, Fakulteta za informacijske študije v Novem mestu |

V zadnjih štiridesetih letih je bil sprejet širok spekter okoljske zakonodaje, ki danes predstavlja najizčrpnejši sodobni sklop standardov na svetu – okoljsko pravo Evropske unije (EU), poznano tudi kot okoljski pravni red, namreč skupaj sestavlja preko 500 direktiv, uredb in sklepov. Sledenje okoljskim politikam EU je prispevalo k temu, da je doseganje gospodarnega ravnanja s primarnimi viri z uporabo koncepta krožnega gospodarstva predvsem za gospodarstvo v zadnjem desetletju vedno večja težnja na trgu. Z namenom doseganja cilja, tj. vseh treh stebrov trajnostnega razvoja (gospodarski razvoj, socialni razvoj in varstvo okolja), krožno gospodarstvo kot navaja Ellen MacArthur Foundation (2016), predstavlja odziv na pritisk rastočega gospodarstva, potrošnjo na omejene vire in nosilno sposobnost okolja.

Z namenom uresničevanja okoljskih politik EU prehod v krožno gospodarstvo v okviru Evropske komisije pretežno finančno podpirajo evropski strukturni in investicijski skladi, program obzorje 2020, Evropski sklad za strateške naložbe, program LIFE in ostali programi.

Četudi je koncept krožnega gospodarstva, s katerim se pogosteje srečujemo od leta 2015, zastavljen logično in razumljivo, ob tem pa mislimo, da ga poznamo v drobovje oz. ga živimo, pa temu še ni povsem tako. Na slednje je nedavno opozorila tudi EU, ki je predstavila ugotovitve vrhovnega revizorskega organa EU. Pri prehodu iz linearnega v krožno gospodarstvo je EU prepočasna oz. je premalo napredovala. Nekatere države članice so napredovale, nekatere stagnirale in nekatere nazadovale. Slovenija je napredovala, in sicer glede na skupno stopnjo krožnosti izmed vseh držav članic zaseda 11. mesto (eca.europa.eu, 2023). Razlogov za stanje, da v krožno gospodarstvo še nismo celostno vstopili, je več. Nedvomno pa lahko razlogi tičijo tudi v razumevanju izrazoslovja, ki določa področje krožnega gospodarstva – predvsem, ko govorimo o pristopih, s katerimi je mogoče krožno gospodarstvo izvajati (slika 1). Torej takrat, ko gre za razumevanje odnosov med učinki, ki bi jih želeli s krožnim gospodarstvom doseči, in pristopi, ki nas vodijo do realizacije teh učinkov. Potrebno je torej poznati odgovore na vprašanja, kje, kdaj, zakaj in kako uporabiti posamezni pristop.

Kot navaja Ellen MacArthur Foundation (2019), se prehod v krožno gospodarstvo usmerja v ponovno uporabo, popravila ter predelavo obstoječih materialov in izdelkov. Temelji na uporabi energije iz obnovljivih virov, opušča uporabo nevarnih kemikalij, znižuje porabo surovin ter preko zasnove izdelkov (tako da omogočajo kroženje materialov in ohranjajo dodano vrednost, kolikor dolgo je to le mogoče) nastajanje odpadkov znižuje na ničelno stopnjo. Izdelki v (krožnem) gospodarstvu ostajajo tudi potem, ko materiali ali izdelek dosežejo svoj konec življenjske dobe. Kot omenjeno, lahko krožno gospodarstvo dosegamo skozi različne pristope. Da znamo odgovoriti na vprašanja, kje, kdaj, zakaj in kako uporabiti posamezni pristop, je odvisno od tega, v kateri fazi procesa oz. na kateri stopnji življenjskega cikla (angl. Life Cycle Assesment) se nek vir nahaja. Fazo oz. stopnjo pa je mogoče prepoznati tudi skozi primere dobrih praks posameznih pristopov[1].

Pristop je bil prvič uporabljen v Švici in omogoča kakovost virov skozi več življenjskih ciklov. Pri tem so vsi viri izdelani iz neškodljivih materialov in po izrabi vrnjeni v proizvodnjo k istemu proizvajalcu. Pristop, v katerem je vse vir in je predstavljal tudi osnovo za razvoj pristopa »Nič odpadkov«, sta razvila nemški kemik Michael Braungart in ameriški arhitekt William McDonough. S posnemanjem procesov iz narave, kjer materiali krožijo kot hranila, gre za t. i. biomimetični pristop. Primere dobrih praks najdemo pogosto na področju gradbeništva, kjer lahko kot enega izmed pionirskih primerov dobre prakse v Sloveniji izpostavimo podjetje Lumar IG, ki je vodilni proizvajalec montažnih pasivnih in nizkoenergijskih objektov, in sicer s pasivno hišo Primus 137. Primer dobre prakse predstavlja tudi podjetje Teknos d. o. o., ki prav tako deluje na področju gradbeništva in industrije. Industrijski premazi, ki jih ponuja, so visoko trajnostni in s prejetimi certifikati Cradle to Cradle®.

Mednarodna Zero Waste zveza (Zero Waste International Alliance) je prvo opredelitev za Nič odpadkov podala leta 2004. Naknadno jo je leta 2018 dopolnila v »ohranjanje vseh virov skozi odgovorno proizvodnjo, potrošnjo, ponovno uporabo in izrabo izdelkov, embalaže in snovi, brez sežiganja in izpustov v zemljo, vodo ali zrak, ki bi lahko ogrozili zdravje ekosistemov ali ljudi«. V Sloveniji imamo mrežo Slovenske občine na poti do Zero Waste, v kateri je 16 občin[2], ki so po navedbi Zero Waste Slovenija z načrtnim delom skupaj preprečile za vsaj 18.600 ton mešanih komunalnih odpadkov in s tem prihranile 4 milijona evrov. Nedavno pa so, kot pravijo, postopke za priključitev sprožile še občine Laško, Zreče in Gorenja vas – Poljane. Nič odpadkov oz. Zero Waste pa je v Sloveniji prisoten tudi na področju turizma, in sicer je Zero Waste Slovenija pripravila smernice za Zero Waste hotele in restavracije. Primer takšnega hotela je Hotel Ribno, prvi hotel v Sloveniji, ki je prejemnik tovrstnega certifikata.

V splošnem pomenu industrijska simbioza predstavlja odnos med deležniki, med katerimi poteka izmenjava odpadnih virov, tj. materialnih, vodnih ali energijskih, izmenjave pa predstavljajo sinergije med njimi. Pionir in danes najbolj znani primer dobre prakse v Sloveniji je podjetje AquafilSLO d. o.o., ki iz odpadnih virov, med katerimi so odpadne ribiške mreže in ostali industrijski odpadki, proizvaja reciklirano surovino za izdelavo vlaken ECONYL®. ECONYL® je 100 % recikliran najlon in predstavlja svetovno inovacijo. Vlakna so primerljive kakovosti najlonu, izdelanemu iz primarnih surovin, za svoje izdelke pa ga uporabljajo vodilne svetovne znamke, kot so denimo La Perla, Stella McCartney, Adidas, Speedo, Levi’s in Gucci.

Drugi primer je sodelovanje med AquafilSLO d. o. o. in HELLE Saturnus Slovenija. AquafilSLO d.o.o. s presežkom toplotne energije ogreva proizvodne prostore sosednje HELLE Saturnus Slovenija. Povezovanje deležnikov je nastalo na podlagi izkušenj uspešne sinergije vzpostavljene med AquafilSLO d. o. o. in Vodnim Mestom Atlantis leta 2015 in čez leto dni še s Športnim centrom Millenium (oba v okviru BTC d. d.). Vodno mesto Atlantis se tako že več kot 7 let ogreva z odvečno toploto iz AquafilSLO d. o. o. Skupaj s partnerstvi AquafilSLO d. o. o. z družbo BTC d. d. in HELLA Saturnus Slovenija pripomore, da se emisije toplogrednih plinov znižajo za okoli 3.500 ton na leto. (Zapušek, 2023)

Pri večvrednostnem recikliranju gre za pristop, ki predstavlja popravljanje, dodelavo, obnovo odsluženih izdelkov in uporabo materialov za izdelavo novega izdelka. Primer dobre prakse na tem področju je v Sloveniji Zavod Knof SO. P., s proizvodnjo modularnih sten iz odsluženih ivernih plošč (MOWALL), predelavo odpadne plastike v nove izdelke in okrasitvami javnih prostorov iz recikliranih materialov. Gre torej za pristop, kjer odpadek/material predelamo v material/izdelek višje kakovosti.

Omenjeni pristopi se v Sloveniji za dosego krožnega gospodarstva uporabljajo. Še vedno pa se v določenih primerih njihovo izvajanje ne razume kot pristop oz. rešitev za dosego, ampak kot krožno gospodarstvo, uporaba sekundarnih surovin in recikliranje – to je razvidno iz nekaterih evidentnih primerov. Potrebno se je zavedati, da imamo v Sloveniji številne dobre primere praks, ki celostno predstavljajo omenjene pristope oz. rešitve. Vendar gre za neevidentne primere, tj. primere, ki niso zabeleženi. Zakaj je temu tako, gre razloge iskati marsikje – morda tudi v tem, da določeni deležniki še nimajo vseh potrebnih vsebinskih in metodoloških znanj za dosego krožnega gospodarstva, ali pa v tem, da koristi oz. učinke razumejo kot konkurenčno prednost na trgu.

Če želimo v Sloveniji celostno preiti v krožno gospodarstvo, je potrebno imeti poleg poznavanja pristopov v mislih predvsem dvoje. Da gre za sodelovanje in ne tekmovanje. Sodelovanje pa je lahko še toliko bolj plodno, če temelji na zaupanju med deležniki z najrazličnejših področij, ki jih je nujno vključevati v prehod iz linearnega v krožno gospodarstvo. Zavedati pa se je potrebno še, da je krožno gospodarstvo proces in ni prisotno le takrat, ko se nekje pojavi nek odpadek. Premišljeno moramo torej razmišljati o tem, kakšne so možnosti, da odpadka ne bo oz. če bo, da bo le-ta minimalen in čim dlje prisoten v procesu kot vir ponovne uporabe. Za dosego slednjega pa se ponovno vračamo na začetek, četudi je od pojava koncepta minilo že kar nekaj let in smo bogatejši z znanjem, izkušnjami, s primeri dobrih in malo manj dobrih praks. Vračamo se k razumevanju cilja, ki je trajnostni razvoj, k ukrepu za njegovo dosego, ki je gospodarno ravnanje s primarnimi viri, h konceptu za dosego ukrepa, ki je krožno gospodarstvo, in k pristopom za dosego krožnega gospodarstva.

[1] Poenoteno izrazoslovje v Sloveniji še ne obstaja in se zato vsakodnevno uporabljajo številni izrazi – pretežno koncept, paradigma, način, metoda, orodje, model in načelo. Potrebno je upoštevati, da so posamezni izrazi za nekatera področja bolj značilni in drugi manj. Izraz pristop pa v prispevku uporabljamo z namenom prikaza hierarhije med izrazi, kjer ga razumemo kot skupek metod, tehnik in načel za dosego krožnega gospodarstva.

[2] Občine Borovnica, Log-Dragomer, Vrhnika, Ljubljana, Bled, Gorje, Radovljica, Slovenske Konjice, Žalec, Kranj, Preddvor, Jezersko, Naklo, Šenčur, Škofja Loka in Železniki.

Viri:

VIR: Zelena Slovenija