NEVARNE IN LEPE – ZGODBE

Oktobrske knjižne izdaje založbe Beletrina

Pisana jesen prinaša nabor prav tako pisanega branja, od romanov do monografij in srhljivih zgodb, ki so lahko lepe ali nevarne, včasih pa tudi oboje. Vlado Žabot bo bralke in bralce razveselil z novim romanom Gral, ki nas popelje v čas po prvi svetovni vojni, najbolj cenjeni sodobni romunski pisatelj Mircea Cărtărescu pa se tokrat predstavlja s humorno (avto)fikcijsko zbirko treh zgodb Lepe tujke, ki jo je mojstrsko prevedel Aleš Mustar. S kratkimi zgodbami, zbranimi v knjigi Mrtva straža v prevodu Marka Košana, nas bo prestrašil mojster grozljivke Stephen King, zgodovinarka Mateja Ratej pa se je v monografiji Rožengrunt lotila ženskega nasilja v štajerskih kočarskih družinah med obema vojnama. V oktobrskem paketu pozdravljamo tudi italijansko izdajo uspešnice Slovenologija Noaha Charneyja v prevodu Daniela Ballestina. Naj se bralska jesen začne!

Od leve proti desni: Vlado Žabot, Mircea Cărtărescu, Stephen King, Mateja Ratej in Noah Charney. Vlado Žabot: GralZ novim zgodovinskim romanom Gral se predstavlja priznani pisatelj Vlado Žabot, med drugim prejemnik nagrade Prešernovega sklada in nagrade kresnik.

Avtor je o romanu povedal: »Roman Gral se sicer dogaja v času po prvi svetovni vojni. A vse to dogajanje s posvetilom, prologom in epilogom vred je pravzaprav metafora o moči literature in pristnega človeškega pesništva. Naslov romana je vezan na predkrščanski in krščanski mit – na pripoved o skrivnostni posodi in magični moči v tej posodi shranjenega odrešujočega napoja. V krščanski inačici je ta napoj sama Kristusova kri. Torej pesniška ideja o zveličavni ljubezni do bližnjega. Gral je po legendi treba iskati v nepriljudni, z vodami obdani deželi.«Tudi roman Gral, pravi Vlado Žabot, se dogaja v taki deželi. »Začne pa se, ko pisatelj obudi od mrtvih zavržene, pozabljene vojne ujetnike iz prve svetovne vojne. Obudi jih v živa duhovna bitja sodobne pesniške fikcije. Skratka, v komunikacijo z današnjim časom. In z današnjim slehernikom. Ta po pisateljevi volji in moči obujena duhovna bitja se znajdejo v nepriljudni obvodni pokrajini, v nekakšnem močvirnem labirintu. Njihova odrešitev pa je odvisna od požrtvovalne človeške medsebojnosti in ljubezni do bližnjega. Skrivnost odrešitve je torej v moči človeške pesniške presežnosti – po kateri je vzpostavljeno odrešujoče pojmovanje bližnjega. Ravno tako pa je po njej v pripovedništvu in poeziji Stare in Nove zaveze vzpostavljen tudi sam krščanski Bog z zveličavno idejo ljubezni po Jezusu Kristusu vred. V prologu tega romana pisatelj v Jezusu Kristusu prepozna tragičnega pesnika ljubezni, ki se s svojim pesništvom sooča z demonskimi silami napuha, zavisti, pohlepa, požrešnosti, jeze, pohote in lenobe. Te sile namreč v preveliki meri že od nekdaj obvladujejo ljudi in vsakokratno hierarhijo tako posvetnih kot institucionaliziranih verskih oblasti. In vodijo v malikovalstvo. V svetohlinsko zlaganost in v zločinsko izprijen odnos do človečnosti. Temeljno sporočilo romana je torej v tem, da se je treba tudi v času postmodernega individualizma odločilno spopasti s pogubnim malikovalstvom. Ter pristno človeško pesništvo odrešiti iz demonske oblasti. Saj se ravno to pesništvo skozi vso človeško zgodbo izkazuje kot presežno, morda v vsem vesolju edinstveno duhovno zavetje – hkrati pa tudi kot izvor in bistvo resnične svetosti in človečnosti.«

Mircea Cărtărescu: Lepe tujke

V prevodu Aleša Mustarja na knjižne police prihaja zbirka treh zgodb Lepe tujke romunskega pisatelja, pesnika, esejista, univerzitetnega profesorja, literarnega kritika in publicista Mircea Cărtărescuja (1956), enega izmed najpomembnejših živečih romunskih avtorjev. Cărtărescu je prejemnik številnih literarnih nagrad, tudi nagrade Vilenica, prav tako se redno pojavlja kot kandidat za Nobelovo nagrado za književnost – letos se je denimo na lestvicah uvrstil v zgornjo peterico.Knjiga Lepe tujke se poigrava z avtofikcijo, saj v njej spremljamo pisatelja Cărtărescuja in njegove dogodivščine. Kot zapiše v uvodu, zgodbe »temeljijo na resničnih dogodkih in osebah, je pa v njih dosti več fikcije, kot se zdi na prvi pogled«. V zgodbi Antraks prejme nenavadno in nepričakovano pismo z Danskega, ki vsebuje sumljiv beli prah, ob čemer občuti precejšno paniko, zato nevarno pošiljko preda policiji, kjer pa se začnejo dogajati absurdne stvari. V drugi, najdaljši in naslovni zgodbi Lepe tujke mu sledimo v Francijo na gostovanje romunskih pisateljev, kjer spet doživljamo razne bizarnosti, začinjene z dobro mero humorja. Zadnja zgodba, Bacovijanska, pa je satirična obravnava literarne scene in njene samozadostnosti. Prevajalec Aleš Mustar ob tem dodaja: »V romunski sodobni književnosti ni avtorja, ki bi sebe bolj ‘fikcionaliziral’, ’literaliziral’, kot je to naredil Mircea Cărtărescu. V njegovih delih, polnih humorja, satire in grotesknosti, se brišejo meje med fantastičnim in običajnim, nadnaravnim in naravnim, med objektivnim in subjektivnim. Cărtărescu ustvarja lastno enciklopedijo resničnosti in sna, ki ju postavlja v okvir biografizma, avtoreferenčnosti in magičnega realizma. Tako nastane nova poetika, ki je ni mogoče uvrstiti v nobeno literarno zvrst, zato je prevajanje kateregakoli od Cărtărescujevih del praviloma velik prevajalski zalogaj. Zbirka (avto)biografskih kratkih zgodb Lepe tujke, začinjenih s precejšnjim odmerkom (samo)ironije – Cărtărescu se namreč zna zelo dobro pošaliti tudi na svoj račun –, je neusmiljena satira o tuzemskem življenju pisateljev.« Lepe tujke so pravo zmagoslavje slogovne spretnosti in humorne sproščenosti, ki ne bo nikogar pustilo ravnodušnega.

Stephen King: Mrtva straža

Jesen prinaša novo pošiljko mojstra groze, Stephena Kinga, znova v prevodu Marka Košana. Tokrat gre za zbirko kratkih zgodb Mrtva straža, ki je v knjižni obliki prvič izšla leta 1985 (posamezne zgodbe so bile objavljene revijalno). Knjiga prinaša dvaindvajset del, od tega osemnajst kratkih zgodb, dve noveli (Balada o prilagodljivi krogli in Megla, ki je leta 2007 dobila tudi uspešno filmsko upodobitev, pod katero se podpisuje Frank Darabont) in celo dve pesmi. Zgodbe so nastale v časovnem obdobju sedemnajstih let, pri čemer je najstarejšo, Matildino obličje, napisal pri svojih osemnajstih letih pred odhodom na kolidž. Prevajalec Marko Košan je ob tem povedal: »Eden izmed največjih pripovedovalcev zgodb sodobnega časa nas popelje tja, kjer ždijo naši najtemnejši strahovi, bodisi za zaveso nepredirne skrivnostne megle z bizarnimi stvori, ki v robni situaciji preživetja izzivajo in preizkušajo vase zagledano nečimrnost posameznikov, ali pa v soočenju z na videz nedolžno otroško igračo, za katero se izkaže, da odpira vrata pekla. V podobah kot iz nočne more nam sugestivno naslika tovornjak, ki terja neusmiljeno plačilo za grehe iz preteklosti in najstniške demone, ki nepremišljenega junaka zapeljejo v usodno radovednost ali brezumno dejanje nasilja. Pouči nas o nepredvidljivih prekletstvih in o tragičnih posledicah umišljene nespodobne prisotnosti dozdevnih angelov milosti, o stiski dečka, ki ostane sam ob truplu mrtve babice, o dogodivščini na jezeru, ki se konča s tragedijo onstran razuma ... do konca in naprej, prek komaj doumljivih meja človeške domišljije.« King se znova izkaže kot spreten pripovedovalec, ki mu sledimo v še tako črno temo, saj zna mojstrsko naslikati srhljivo vzdušje, pri tem pa dokaže, da so kratke zgodbe njegova posebna strast. Bralca vanje povabi takole: »Skupaj greva na številne mračne kraje, vendar mislim, da poznam pot do tja.« Prevajalec ob tem dodaja, da bo lahko pozorni bralec s pomočjo kažipota avtorjevih kratkih komentarjev o nastanku posameznih pripovedi na koncu knjige sledil evoluciji prepoznavnega Kingovega sloga, znotraj katerega avtor brezčasne podobe strahu in človeku vrojene travme združuje z ikonografijo sodobnega ameriškega življenja, »kar ga, navsezadnje, prepričljivo dviguje nad pogosto, a bržkone preveč lahkomiselno oznako, da je zgolj spreten avtor trivialne žanrske literature«. Skratka, še en zadetek v polno.

Mateja Ratej: Rožengrunt: žensko nasilje v štajerskih kočarskih družinah med svetovnima vojnama

Izšla je nova monografija zgodovinarke Mateje Ratej, ki deluje na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU, posveča pa se proučevanju mentalitet v času med svetovnima vojnama. V mikro- in kulturnozgodovinskih študijah obenem raziskuje biografije nekdanjih bolj ali manj anonimnih posameznikov, saj je šele skozi njihova življenja mogoče uzreti prepričljiv približek dobe, s katero se ukvarja. Tokrat se je v monografiji Rožengrunt lotila ženskega nasilja v štajerskih kočarskih družinah med svetovnima vojnama. V njej obravnava skoraj trideset primerov nasilja, ki ga kontekstualizira, analizira in razlaga.Avtorica Mateja Ratej je ob tem pojasnila: »Po pisanju politične biografije Antona Korošca je bil Rožengrunt, ki obravnava žensko nasilje v štajerskih kočarskih družinah, naravno nadaljevanje mojih raziskav medvojne slovenske družbe z večinskim kmečkim prebivalstvom. Kmečki delavci in delavke so bili najrevnejša kategorija slovenskega prebivalstva in slepa pega Koroščeve politike. Ker je tedanja strankarska politika opustila skrb za kmečki prekariat, se je ta v desetletju pred drugo svetovno vojno množično priključeval ilegalnemu komunističnemu gibanju, medtem ko je revne štajerske predele zajel val hitlerizma.« Delo ni le kronologija ali popis dejanj, temveč pretanjena študija, ki temelji na analizi kazenskih sodnih spisov, dopolnjenih z dodatnimi viri, kar je pripomoglo k ustvarjanju širše slike o kompleksnosti umorov in razlogov zanje – ti so seveda tudi družbeni, politični, socialni. Avtorica Mateja Ratej je dodala še: »Presenetljivo so bile v tridesetih letih 20. stoletja v okoliščinah ekonomske krize, ki je pritiskala zlasti na kmeta, na področju mariborskega okrožnega sodišča protagonistke umorov ali ubojev zakonskih partnerjev v več kot šestdeset odstotkih ženske. V pogojih družbeno polno podprte patriarhalne podrejenosti ženskega spola so se lahko kmečke delavke osvobodile družbene, ekonomske, telesne in čustvene odvisnosti od svojih partnerjev, ki jo je utemeljeval obstoječi (katoliški) družbeni ustroj, edinole s skrajnim nasiljem za vsako ceno. Enako kot druge reči v zgodovini človeštva tudi zgodovina podrejenosti ženskega spola ni ne enoznačna ne črno-bela, ženska v njenem okviru pa nikoli ni samo žrtev, temveč zmeraj obenem tudi akterka. Pristati na tezo o ženski žrtvi per se pomeni ne le odvzeti dostojanstvo tisti polovici človeštva, iz katere se fizično rojevajo nove generacije ljudi, temveč pomeni ženski odvzeti tudi človeško naravo.« Še eno delo, ki razkriva pozabljene zgodbe, ki so še kako pomembne za razumevanje naše družbene preteklosti in sedanjosti.

Noah Charney: Slovenologia (italijanska izdaja)

Izšla je tudi italijanska izdaja Slovenologije Noaha Charneyja, ki jo je prevedel Daniel Ballestin. Ameriški pisatelj uspešnic, profesor umetnostne zgodovine in kolumnist, ki je doktoriral na temo arhitekture Jožeta Plečnika in napisal svetovno uspešnico Tat umetnin, Noah Charney, je bil rojen v New Havenu v Connecticutu, potem ko je bival v številnih evropskih mestih, pa se je z družino ustalil v Kamniku. Njegova Slovenologija s svojimi humornimi in bistroumnimi opisi ponuja izviren in svež pogled na našo deželo in je zdaj po angleščini, slovenščini in nemščini dostopna tudi v italijanščini. Noah Charney je ob tem povedal: »Slovenologija je v svoji originalni angleški in slovenski izdaji prava prodajna uspešnica. Moja knjiga o moji ljubezni do Slovenije je delno popotniški dnevnik, delno insajderski, subjektivni vodnik po tem, čemur pravim 'najboljša država na svetu'. To je izjava, za katero stojim še vedno, pet let po objavi. Nemška izdaja je Slovenologijo odprla širšemu krogu bralcev in zdaj sem navdušen, da je izšla tudi v italijanščini. To je zame še posebej pomembno, saj je italijanščina še eden izmed mojih jezikov, tudi moja družina ima hišo v Italiji. Preden sem se zaljubil v Slovenko (in potem v Slovenijo), sem bil prepričan, da bom živel v Italiji. Upam, da bo ta izdaja Italijane povabila na sončno stran Alp in jih spodbudila, da se zaljubijo, kot sem se jaz.«

VIR: Kreativna baza