Minuli četrtek, 27. junija 2024, je ZKŠT Zavod za kulturo, šport in turizem Žalec v Dvorcu Novo Celje pripravil odprtje obsežne in posebne razstave, ki govori prav o – dvorcu z naslovom Dvorec Novo Celje: Procesi spominjanja in pozabe; Dokumenti/Pričevanja/Sodobne likovne intervencije.

Dvorec Novo Celje je kraj raznolikih obdobij, lastnikov, opreme, namembnosti, dogodkov in je kot tak neusahljiv vir za raziskovanje, preučevanje in ustvarjanje. Njegova mističnost in bogata zgodovina, polna preobratov in dramatičnosti, sta prepričala avtorje, da so se začeli ukvarjati s konceptom tokratne razstave, ki dvorec postavlja v širši kulturno-zgodovinski okvir kot pomemben vidik ohranjanja kulturne dediščine. Z njo želijo avtorji odstreti čas skozi stoletja, ki je zaznamoval življenje in dogajanje v tem dvorcu.

Razstava prikazuje bogato zgodovino dvorca (več kot štirih stoletij, če upoštevamo še njegovega predhodnika, dvorec Plumberk), njegovo arhitekturo, opremo, življenja petih lastnikov, plemiški blišč in razkošje, nato pa desetletja, ko je dvorec služil kot bolnišnični objekt: pred drugo svetovno vojno kot umobolnica, nato kot nemška vojaška bolnišnica, po vojni kot bolnišnica za zdravljenje tuberkuloze in pljučnih bolezni, na koncu pa še kot dom za ostarele in onemogle občane.

Preteklost dvorca je podana v zanimivi interpretaciji, saj pisne vire in fotografsko gradivo iz zasebnih in javnih zbirk dopolnjujejo zvočni viri – posneti spomini ljudi, ki so bili povezani z dvorcem.  

Zgodovinski del dvorca do leta 1930 je k razstavi prispevala dr. Polona Vidmar, umetnostna zgodovinarka, redna profesorica na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru in sodelavka ZRC SAZU, ki je preteklost dvorca raziskovala skoraj celo desetletje. Njeno raziskovanje je konec letošnja maja rezultiralo v obsežni monografiji z naslovom Novo Celje: lastniki, arhitektura in oprema najlepšega dvorca v Savinjski dolini.

Obdobje od leta 1930 do leta 1981, ko dvorec doživi klavrn konec, so raziskovali dr. Marija Počivalšek iz Muzeja novejše zgodovine Celje, Karmen Kreže iz Medobčinske splošne knjižnice Žalec in Uroš Govek z Zavoda za kulturo, šport in turizem Žalec.

Dokumentarni in pričevalni del dopolnjuje drzna konceptualna raven t. i. sodobnih likovnih intervencij, ki sta jih na razstavo smiselno umestili kustosinji mag. Alenka Domjan (idejna vodja razstave) in Milena Zlatar. Na razstavi se srečamo s krstnimi, prostorsko zasnovanimi umetniškimi deli, ki so jih prispevali Dalibor Bori Zupančič, Jože Domjan in Veljko Toman, ter likovnimi deli Mateja Čepina, Jerneja Forbicija, Doreta Klemenčiča – Maja, Metke Kavčič in Jožeta Tisnikarja.

Razstava, ki je nastajala več kot eno leto, je plod usklajenega ekipnega dela, v katerega je bilo v osnovi vključenih šest oseb iz petih institucij, da pa je razstava tako slikovno in dokumentarno bogata in obsežna, pa je zaslužnih še precej več oseb in ustanov.

Odprtje je pritegnilo mnogo več obiskovalcev, kot jih sprejme slavnostna dvorana dvorca Novo Celje, kar priča o pomembnosti in zanimivosti razstave. Različna obdobja in koncept razstave so predstavile mag. Alenka Domjan, dr. Polona Vidmar in dr. Marija Počivavšek, na koncu pa je spregovoril tudi gost dogodka, državni sekretar na Ministrstvu za kulturo RS Matevž Čelik Vidmar.

 

 

Dogodek, ki ga je povezovala Nastija Močnik z ZKŠT Žalec, je glasbeno pospremil duet Dimek & Davor Klarič.

Razstava bo na ogled vse do 13. oktobra 2024, vsak petek, soboto in nedeljo od 17. do 20. ure, ogledi so brezplačni. ZKŠT Žalec pripravlja tudi brezplačna javna vodenja po razstavi: 28. julija, 25. avgusta, 29. septembra in 13. oktobra, vsakič ob 18. uri.

 

Razstava je na videz deljena na dva sklopa v časovnem obdobju več kot dveh stoletij; prvi sklop obravnava zgodovino dvorca Novo Celje vse od grofov Gaisruck, ki so dvorec postavili in ga opremili v 18. stoletju, ter njihovih družinskih zgodb in usod, do dogajanja v 19. stoletju, ko dvorec prevzame Jožef Ludvik Haussmann, do novega lastnika Davorina Turkovića barona Kutjevskega, ki je dvorec prodal in opremo raznesel. Kompleksna zgodba je študijsko podana z vsemi novimi odkritji o dvorcu (arhitektura, kiparstvo in slikarstvo) in prvič celostno predstavljena v prvem, nagovornem sklopu razstave.

Osrednja dvorana dvorca v dialogu dveh časovnih obdobij (do konca 19. stol. in 20. stol.) zavzema mesto povezovanja časa in umetnostnozgodovinskega vrednotenja, kjer se prepleta klasična obravnava (portret Antona Gaisrucka) s kontekstualno (avtoportret Veljka Tomana) in odpira problematiko različnih statusov in pomenov. Drugi sklop je grajen s posameznimi zgodbami, ki so dramatično zaznamovale življenja ljudi, povezanih z dvorcem (dokumenti, fotografije, pričevanja, poezija) in novimi, avtorsko zasnovanimi likovno-vizualnimi vložki, poimenovanimi Med bolečino in upanjem, ki se v kontekstu dogajanja zadnjega stoletja navezujejo na dvorec.

Celotna razstava odpira pogled na zgodovino in snuje vprašanje, na kakšen način prinašamo preteklost v sedanjost in kako prihodnost plemenititi z izkušnjo preteklosti; stremi k razmisleku, da zgodovine ne smemo prelagati in ne obračati, še manj brisati, ampak spoštovati njena dejstva kot bistvo prihodnosti.