Spoštovani!

V Kulturnem domu Nova Gorica filmsko sezono nadaljujemo z naslednjimi filmskimi projekcijami:

Ob 20.15: 20.000 VRST ČEBEL, r. Estibaliz Urresola Solaguren (Španija, 2023)

Ob 17.30: ROBOTOVE SANJE, r. Pablo Berger (Španija, Francija, 2023), 12+

Ob 20.15: SUHE TRAVE, r. Nuri Bilge Ceylan (Turčija, Nemčija, Francija, 2023)

Režija in scenarij: Estibaliz Urresola Solaguren
Igrajo: Sofía Otero, Patricia López Arnaiz, Ane Gabarain, Itziar Lazkano, Martxelo Rubio, Sara Cózar, Unax Hayden, Andere Garabieta, Miguel Garcés
Festivali, nagrade: Berlinale (nagrada za najboljšo glavno vlogo); nagrada goya za najboljši izvirni scenarij, najboljšo režijo prvenca in najboljšo stransko vlogo; Málaga (nagrada za najboljši španski film in najboljšo stransko igralko); Hongkong (nagrada za najboljšo igralko v kategoriji svetovnega filma); San Sebastián (nagrada sebastiane); nagrada feroz (španski zlati globus) za najboljšo stransko vlogo; štiri nagrade platino, tudi za najboljši prvenec; nominacija za evropsko filmsko nagrado za odkritje leta – nagrada FIPRESCI; nominacija za nagrado občinstva LUX; Liffe
Distribucija: Demiurg
Žanr: Drama

 

Osemletni deklici ni všeč, ko jo ljudje kličejo z imenom Aitor. Vzdevek Cocó zveni bolje, a tudi ne čisto prav. Medtem ko med čebeljimi panji raziskuje svojo identiteto, ženske iz njene družine razmišljajo o lastnih življenjih in željah …

 

  

Režija in scenarij: Pablo Berger
Strip (knjižna predloga): Sara Varon
Festivali, nagrade: nominacija za oskarja 2024; evropska filmska nagrada za najboljši celovečerni animirani film; nagrada annie za najboljši neodvisni celovečerec; Annecy (nagrada za najboljši film); nominacije za nagrade annie; Sitges (nagrada občinstva); Toronto (nagrada filmskih kritikov za najboljši animirani celovečerec); Cinekid; nagrada gaudí za najboljši animirani film in za najboljšo filmsko glasbo
Distribucija: Fivia – Vojnik
Žanr: animirani, družinski film

 

Zgodba
New York, iz zvočnikov donijo udarni ritmi osemdesetih. Pes preživlja večere enolično in osamljeno – večerja iz mikrovalovke, brezciljno preklapljanje TV-programov. Ko zagleda reklamo za robotskega spremljevalca, ne pomišlja dolgo in zavrti telefon. Paket z Robotom je kmalu pred njegovimi vrati. Pes in Robot v trenutku postaneta neločljiva. Nato pa zadnji poletni dan na plaži spremeni vse.

 

Režija: Nuri Bilge Ceylan

Scenarij: Akın Aksu, Ebru Ceylan, Nuri Bilge Ceylan

Igrajo: Deniz Celiloğlu, Merve Dizdar, Musab Ekici, Ece Bağci, Erdem Şenocak, Yüksel Aksu

Festivali, nagrade: Cannes, nagrada lumière, Chicago, Filmski festival bratov Manaki, devet nagrad Društva turških filmskih kritikov, turški kandidat za oskarja, Karlovi Vari, Sarajevo, Toronto, Busan, New York, Viennale, São Paulo, AFI Fest, LIFFe, Göteborg

Distributer: Fivia

Žanr: drama

 

Incident na javni šoli v Anatoliji na kocko postavi učiteljeve sanje o pobegu iz provincialnega turškega okolja.

Samet že četrto leto uči na javni šoli v oddaljeni regiji Turčije. V tem nezanimivem podeželskem okolju ga vse odkrito dolgočasi, zato sanja, da bo nekoč delal v Carigradu. Sametova najljubša učenka je 14-letna Sevim, s katero se včasih zaplete v zapeljiv pogovor ali celo položi roko okoli njenih ramen. Potem pa učiteljski zbor odkrije ljubezensko pismo, ki ga je Sevim naslovila na Sameta, in učitelj se znajde v težavah. Ko se že zdi, da so se njegove sanje o življenju v prestolnici dokončno sesule v prah, mu nova obzorja odpre učiteljska kolegica Nuray.

Kdaj: dosedanji abonenti od 30. 9. do 4. 10., novi abonenti od 7. do 16. 10. 2024

Kje: na blagajni Kulturnega doma Nova Gorica

Vplačila: ob vpisu

Cena abonmaja: 80 €                                                         

Upokojenci, študenti in dijaki: 60 €

Denis Valič je o tokratnem izboru zapisal: »Letošnjo sezono otvarjamo s filmom, ki je bil prav tako otvoritveni film canskega festivala: Drugim dejanjem Quentina Dupieuxja. To pravzaprav ni presenetljivo, saj Dupieux s svojo divjo komedijo načenja nekatere izmed osrednjih strahov in tesnob aktualnega trenutka v polju filmske ustvarjalnosti, od napetosti, ki jih v polje prinaša umetna inteligenca (spomnimo se dolgih stavk v Hollywoodu, tako scenaristov kot igralcev), prek vprašanj, ki jih sprožata družbena fenomena kulture črtanja in gibanja #tudijaz/#metoo, pa vse do negotovega financiranja, kar očitno ni le lokalni fenomen. 

Kot naslednja dela z našega letošnjega programa z velikim veseljem predstavljam neformalni blok filmov, ki pogumno, a hkrati vedno tudi s toplo človeške perspektive nagovarjajo najbolj pereče probleme naše evropske družine oziroma sodobnih evropskih družb. In ne preseneča, da se je na čelu teh znašla prav Zelena meja: tako zaradi dejstva, da gre za najštevilčnejšo koprodukcijo v letošnjem programu, kot tudi dejstva, da se je kot režiserka pod njo podpisala Agnieszka Holland, botra sodobnega srednjeevropskega avtorskega filma, tista, ki ga je družno s Krzysztofom Kieslowskim popeljala na največje svetovne odre. Zelena meja je pogumno delo pogumne režiserke, ki se je kljub zavedanju, kakšna klima vlada v družbi njene domovine, ali pa prav zaradi tega, odločila za razkritje zločinskega dogajanja na zeleni meji med Poljsko in Belorusijo, kjer se dve ideološko sovražni državi merita in zbadata na hrbtih nemočnih človeških bitij. Zelena meja je šokantno, a hkrati nujno potrebno delo, zaradi katerega so poljske oblasti Hollandovo razglasile za persono non grato.

V ta blok ostrih, pronicljivih komentarjev družbene realnosti, v kateri živimo, pa seveda spadata tudi obe domači deli, ki  smo ju tokrat uvrstili na spored: Opazovanje Janeza Burgerja in z nedavnimi priznanji ovenčana Odrešitev za začetnike Sonje Prosenc. Burger je svoje domiselno zasnovano zgodbo o virusu voajerizma, ki se širi med nami, umestil v okolje reševalcev, tistih, ki so prvi na mestu raznih nesreč, in jo cepil z nekaterimi elementi srhljivke, kar jo naredi še posebno učinkovito. A hkrati nič manj ostro v obsodi pasivnega spremljanja (da ne rečemo celo naslajanja nas) tragedij v družbi. Prosenčeva je s svojo Odrešitvijo za začetnike, ki je svojo nadvse odmevno mednarodno premiero doživel v New Yorku, na festivalu v Tribeci (festivalu, katerega soustanovitelj je tudi Robert de Niro), zasnovala malce bolj tradicionalno, a nič manj ostro v svojem kritičnem razmišljanju o tem, zakaj se nekateri v družbi počutijo večvredne. 

Ta blok je letos tudi po imenih daleč najbolj prestižno zastopan, saj sta avtorja naslednjih dveh del, ki ju bomo predstavili, britanski mojster humanistično-realistične poetike, Ken Loach, ter njegov mlajši italijanski pendant (resda malce bolj surovo realistični), Matteo Garrone. Loach v še eni sijajni, toplo človeški pripovedi o slehernikih, Starem hrastu, njegovo stalnico, delavski razred, tokrat v prvi vrsti sooči z njim samim in z njegovimi lastnimi predsodki, hkrati pa še s sirijskimi begunci. Nadvse zanimivo je, da je prav Stari hrast postal eno tistih del letošnjega leta, ki je prejelo največ in najbolj navdušeno hvalo s strani občinstva, pa naj gre za formalne festivalske nagrade občinstva ali pa ocene, ki jih zbirajo različni spletni agregati. In čeprav je v tem pogledu film Mattea Garroneja Jaz, kapitan doživel podobno usodo (zelo dober odziv občinstva), pa je avtor v njem radikalno obrnil perspektivo: tokrat nam zgodbo namreč ponuja skozi oči migrantov, tistih, ki najrazličnejše zlorabe, šikaniranja, poniževanje in kar je še podobnih taktik razčlovečenja doživljajo na lastni koži. 

Blok bomo zaključili z dvema deloma, ki pogled usmerita tam, kjer ga srečamo resnično redko, če smo ga sploh že kdaj. Francozinja Rebecca Zlotowski nam v filmu Otroci drugih ponudi nepopačeni, nekarikirani portret »mačeh«, žensk, ki vstopijo v razmerje s partnerjem, ki že ima otroka in se z vso resnostjo in kompleksnostjo loti spraševanja, kako daleč sploh lahko seže njihova materinska ljubezen. Glede na trende v zahodnih družbah imamo opraviti z eno vse bolj velikih demografskih skupin, a pravega, iskrenega vpogleda vanjo še nismo imeli. Še veliko manj pa se je v filmih govorilo o iranskih ženskah srednjih let, tistih, ki živijo v urbanem okolju in prihajajo iz srednjega razreda. In prav te nam predstavi filmsko delo Moja najljubša torta, film ustvarjalnega dvojca Maryam Moghadam in Behtasha Sanaeehaja.

Delno bi v ta blok lahko uvrstili še eno delo letošnjega izbora, a po drugi strani se zdi, da vanj ne sodi povsem. Pravzaprav bi zanj lahko rekli, da je ujet v prekletstvo naroda, iz katere izhaja in da svoje »domovine« pravzaprav nima: gre za še eno prekrasno zgodbo o ljudeh, ki poskušajo ohraniti svojo človečnost in presegati surovo realnosti, ki jih obkroža, palestinsko koprodukcijo Učitelj mlade Farah Nabulsi.

Že samo ta blok nam je prinesel kar pet celovečercev, pod katere so se podpisale filmske ustvarjalke. In veseli nas, da je bila letošnja bera v tem pogledu še posebno bogata. Omeniti moramo iskreno in odprto razpravljanje o vstopu mladih v svet spolnosti, ki nam ga s svojim čudovitim prvencem Kako seksati ponudi Britanka Molly Manning Walker. Ta nas glasno opozori, da moramo kot družba še enkrat glasno definirati to, kaj pomeni privolitev v spolni odnos, saj se še danes vse prepogosto dogaja, da je tisti »ne« preslišan. Drugačne vrste film, a z ne tako zelo drugačno tematiko, nam ponudi še ena debitantka – Italijanka Paola Cortellesi s svojim celovečernim prvencem Jutri je še en dan. V rahlo neorealistični maniri, a s pridihom magičnega, nas Cortellesi začara z zgodbo o osvoboditvi iz kroga družinskega nasilja.

Posebno pozornost velja nameniti tudi bloku štirih filmov, pod katera so se podpisali mojstri filmske podobe, ki so zdaj že v zrelih letih ustvarjanja. Na prvo mesto gre nedvomno postaviti novo delo Cédrica Kahna, ki nam danes, ko smo znova priča radikalni ideološki polarizaciji družbe, s filmom Goldmanov proces, rekonstrukcijo političnega sodnega procesa iz 70. let, prinaša vpogled v načine, kako delujejo mehanizmi tovrstnih ekstremizmov. Še en stari znanec, italijanski igralec in režiser Michele Placido, nas s filmom Caravaggieva senca prav tako popelje v preteklost, le da še par stoletij dlje: v njem namreč rekonstruira cerkveni pregon velikega slikarja, Caravaggia, in nam hkrati ponudi vpogled v njegovo burno življenje. Naš stari znanec François Ozon nas s filmom Moj zločin prav tako popelje v preteklost, v pariška 30. leta. In v lastnem slogu razkrije, kako se ženski svet upira zadrti moški patriarhalnosti, ki razsaja v vseh porah družbe. Blok pa zaključuje še en veteran, Bertrand Bonello, ki ga imajo mnogi za najbolj provokativnega med francoskimi sodobnimi filmskimi ustvarjalci. Njegova Zver se tako kot otvoritveni film poigrava z grožnjo, ki jo družbi predstavlja umetna inteligenca, a seveda na specifično njegov način.

V tem kratkem pregledu letošnjega programa velja izpostaviti še to, da smo letos vanj vključili tudi hollywoodski spektakel Gladiator II. Seveda s povsem jasno zavestjo, da je vsak spektakel, pri katerem ima prste vmes Ridley Scott, vedno še nekaj več, kot le spektakel. Zaključimo ga pa z omembo še dveh del: sublimne meditacije Andrewa Haigha z naslovom Vsi mi tujci, v kateri spregovori o ljudeh, ki so pred davnimi časi odšli iz naših življenj, nato pa nenadoma vanj znova vkorakajo, ter nove kuriozitete morda najbolj samosvojega režiserja današnjega časa, Grka Yorgosa Lanthimosa, ki se nam tokrat predstavlja z Dejanji usmiljenja, nenavadnim triptihov, v katerem razmišlja o moči, nadzoru in svobodni volji. Z njim tudi dejansko zaključujemo letošnji program.«

VIR: KDNG