Ob odprtju razstave je vse zbrane nagovoril tudi župan občine Škofja Loka Tine Radinja  (velja govorjena beseda):

Stoletje Iveta Šubica

Vesel sem, da nocoj - kot osrednjo razstavo v letošnjem kulturnem letu - v našem mestu odpiramo prav razstavo, ki nosi naslov Ive Šubic – ilustrator in kulturni delavec in je posvečena 100-letnici rojstva tega našega likovnega velikana.

Ko mislim na našega mislim tako na Poljanskega kot Loškega izjemnega poeta Loškega sveta.

Če nemara bolj poznamo njegov slikarski opus – po skoraj monumentalnih javnih delih in slikah (ter temnih grafikah) grozljive in veličastne medvojne epopeje, kjer se iznad hlada, gladu, ognja teme in groze v svojem junaštvu, (v (u)pravičen upor) vzdigneta domač Poljanski in Slovenski človek – tako moški, kot morda prvič v slovenski (likovni) zgodovini - pogumna (in) aktivna ženska. Pa seveda vse tiste nostalgične podobe (za vselej) izgubljenega kraja, ki ni bil raj, pač pa – trd in trpek, a tudi blag in lep domač svet tam pod Blegošem. Z ikoničnimi podobami (starožitnega) kmečkega sveta žena, mož, orjaških nežnih rok, iz zemlje prigaranega (skoraj posvečenega) kruha …

Pa je svet likovne ilustracije tisti, ki nam je bil pravzaprav najbolj domač. Svoj dom je našel skozi mnoštvo podob v revijah in šolskih učbenikih v naših domovih. V domovih otrok in mladine mnogih generacij. Njegove ilustracije so podpirale naše prve korake v svet učenosti. Iz tedanjih otroških/mladinskih revij: Ciciban, Kurirček, Pionirski list, učbenikov in knjig je vstajal oziroma se je razpiral barviti Ivetov imaginarij. Ivetov dom in Svet: literarni svetovi in kmečke povesti in kmetske slike, podobe strašne vojne, kot so jih videle otroške oči, (iz)gradnja nekega novega (modernega) in pravičnejšega sveta (takrat še) polnega zanosa in (za)upanja. Pa podobe tujih svetov, ki so nam bili prav zaradi Ivetovega nezgrešljivo prepoznanega sloga in nekega čarobnega (panteističnega) vitalizma, ki preveva vso njegovo naravo, vedno in vselej povsem domači. Njegov (likovni) svet je postajal del našega notranjega sveta.

Vesel sem in hvaležen, da je vsa ta Ivetova ikonografija pravzaprav prvič sistematično zbrana na enem mestu. Lepo je videti, kako sodobni so pravzaprav Ivetovi likovni pristopi. Kako kakovostna, kako živa, polna duha so njegova dela. Kako posvečena, namenjena otroku in mladostniku, s katerima se zdi, da je ves čas v dialogu … (Nikoli ne pridiga, ne poučuje, ne podcenjuje otrok in mladostnikov, pač pa spodbuja njih vedoželjnost, je prijazen, dobrohoten mentor.)

Prav zato so ta dela tako brezčasna, čeprav pri nas budijo nadvse prijetno nostalgijo in drag spomin.

Tako, kot je Ive drag spomin in del žive kolektivne (ne samo kulturne) Loške samo(za)vesti. Njegovo aktivno kulturno in družbeno delovanje in pobude so zaživele v enem najbolj kreativnem, ži(la)vem in živopisnem umetniškem kolektivu – Združenju umetnikov Škofja Loka, pa veseli in mladostniški Groharjevi koloniji, ki ji do živega ni mogla niti pandemija.

Kako globoko zasidrano v naši zavesti je Ivetovo delovanje in ustvarjanje zasidrano v naši (loški) zavesti, ne izraža le Ivetova podoba v Aleji zaslužnih Ločanov, ki ga je v bron tako imenitno znal ujeti njegov poljanski rojak Metod Frlic, ampak priča tudi slikarska, umetniška Kolonija Iveta Šubica, ki ohranja in (v nov rod) prenaša iskrivost Ivetovega umetniškega in človeškega duha. 

Zahvaljujem se vsem sodelavcem Loškega muzeja za pripravo te imenitne razstave!

Vesel sem, da bomo novo veliko razstavo v galeriji Loškega muzeja drugo leto lahko že pričakali v obnovljenih, energetsko saniranih prostorih.      

 

Razstava Ive Šubic - ilustrator in kulturni delavec je v Galeriji na gradu na ogled do 7. 5. 2023.

VIR: Občina Škofja Loka