Datum objave:

Avtor:

Avtor fotografij:

Ob včerajšnjem svetovnem dnevu mokrišč so v družbi HESS sporočili, da se zavedajo pomena odgovornega, celovitega in trajnostno usmerjenega prostorskega razvoja, zato ob načrtovanju večnamenskih projektov v okviru izgradnje verige hidroelektrarn na spodnji Savi posebno pozornost namenjajo ohranjanju habitatov in ukrepom za izboljšanje biotske raznovrstnosti. Ob HE Brežice se tako med drugimi nahajajo tudi mokriščni habitati, namenjeni življenju dvoživk in želvi sklednici. Mokrišča so območja, ki so občasno ali stalno prekrita z vodo. Lahko so naravnega ali umetnega nastanka, voda v njih pa je lahko stoječa ali tekoča ter sladka, polslana ali slana. Med njimi tako poznamo močvirja, barja, šotišča, soline, poplavne mokrotne travnike, poplavne gozdove, poplavne ravnice rek, slane lagune, mlake in podobno. Mokrišča so ena izmed bolj ogroženih ekosistemov na Zemlji. Izgubljamo jih celo trikrat hitreje kot izgubljamo gozdove. Od leta 1700 je izginilo več kot 80 % mokrišč, od sedemdesetih let prejšnjega stoletja pa več kot 35 %. Razlog izgube je večinoma človeško delovanje. Uničujemo jih z izsuševanjem in zasipavanjem zaradi kmetijstva in pozidave, z onesnaževanjem vode in  izsekavanjem mokriščne vegetacije. V zadnjih desetletjih jih vse bolj ogroža tudi širjenje invazivnih tujerodnih vrst ter podnebne spremembe. Dobro ohranjena mokrišča so, kot praviju v družbi HESS zibelka biotske pestrosti in naravne čistilne naprave, kot naravni zbiralniki in zadrževalniki vode pa količinsko bogatijo tudi podtalnico. Uravnavajo mikroklimo in podnebje, predstavljajo učinkovite ponore in skladišča ogljika ter blažijo negativne učinke ekstremnih podnebnih pojavov, kot sta suša in poplave. Zaradi naštetega so izjemnega pomena za blaženje in prilagajanje podnebnim spremembam, za kar se zavzemajo in zasledujejo tudi s trajnostno usmerjenim delovanjem.

Na širšem območju HE Brežice so popisali 14 vrst dvoživk, za vrstno najbolj bogate pa so izkazale mlake, mrtvice, močvirja in luže na kolovozih. Močvirska sklednica, ki jo vidimo na fotografiji, je edina avtohtona sladkovodna želva, ki spada v družino sklednic. Za njo je značilen temnejši oklep, ki je bolj okrogel in višji kot pri drugih želvah iz družine. Po celotnem telesu ima prisotne rumene pike. Na sprednjih in zadnjih okončinah so prsti povezani s plavalno kožico. Dolžina oklepa odrasle živali ponavadi doseže od 25-30 cm. Obarvanost in vzorci so zelo variabilni. Samice so načeloma večje od samcev. Poseljujejo počasi tekoča in stoječa vodna telesa. Pogosto naseljujejo ribnike, jezera, mrtvice in kanale. So večinoma mesojede, čeprav občasno pojedo tudi hrano rastlinskega izvora. Parijo se spomladi,. samice pa v mehko podlago izkopljejo gnezdo, kamor odložijo 8-10 jajc. Čez zimo imajo zimsko spanje, zakopane v blato na dnu vodnih teles.  Močvirska sklednica je uvrščena na Rdeč seznam ogroženih rastlinskih in živalskih vrst.

VIR: Naš Stik