Tole naj bi bilo bolj lahkotno poletno branje, ali pa tudi ne. Poletje je čas dopustov, počitnic, popotovanj, izletov; sproščenosti, oddiha, doživetij. Posledično pa tudi čas pogostejšega fotografiranja, selfijev in seveda izbranih ter morda še obdelanih in filtriranih objav na družbenih omrežjih.
Tole naj bi bilo bolj lahkotno poletno branje, ali pa tudi ne. Poletje je čas dopustov, počitnic, popotovanj, izletov; sproščenosti, oddiha, doživetij. Posledično pa tudi čas pogostejšega fotografiranja, selfijev in seveda izbranih ter morda še obdelanih in filtriranih objav na družbenih omrežjih. Slike so običajno lepe, idilične, popolne, romantične. Na njih ni električnih žic, kanalov, tovarn, smeti, revščine in drugih stvari, ki bi kazile idealizirano podobo sveta. In ta podoba nam morda »prisluži« nekaj všečkov na družbenih omrežjih. Nekaj hipnega zadovoljstva, občutka pomembnosti; košček slave, enkratnosti. Saj to vse že nekako vemo, a vseeno razmislimo o tem. Morda bomo bolje razumeli svet, v katerem živimo. In zanj naredili več dobrega.
Fotografijo sem imel od nekdaj rad. V osnovni šoli sem obiskoval fotografski krožek in si doma, v kletni shrambi, uredil temnico za razvijanje črno-belih fotografij. Fotografiranje je bilo premišljeno delo, saj je vsak fotografski film vseboval največ 36 posnetkov, ki jih je bilo treba razviti, in to sploh ni bilo poceni. Kasneje so prišli malo bolj enostavni diapozitivi, z digitalno fotografijo pa je postalo fotografiranje praktično neomejeno. Sto fotografij dnevno ali več – to naredimo skorajda mimogrede. Potem pa so prišla še družbena omrežja in možnost skorajda neomejenega in hipnega objavljanja. Pa še obdelava slik, ki gre danes še hitreje in še učinkoviteje z umetno inteligenco.
In sem počel, kar počne veliko ljudi. Fotografiral sem čudovite kotičke narave in dragocene človeške stvaritve ter na družbenih omrežjih objavljal izbrane fotografije in, priznam, gledal, koliko všečkov in pozitivnih reakcij sem prejel. Ko pa sem pred časom obiskal Veliko planino v pomladanskem času cvetenja žafranov, kar je moj skoraj vsakoletni obred (saj živim v Kamniku in obožujem planine ter gore), me je nenadoma presunilo, kako množično se ljudje zgrinjajo s telefoni in fotoaparati ter iščejo najboljši »žafranasti« posnetek. Nič ni bilo sveto, niti hoja ali tek ali skakanje po žafranih in drugih rastlinah, samo da bi posnetek uspel. In bil všeč(kan/en) drugim.
Takrat sem sklenil, da ne bom več sodeloval pri tem početju. Množično objavljanje čudovitih podob je sprožilo množično obiskovanje tudi najbolj skritih kotičkov narave in krajev. Pa ne zaradi resničnega užitka, sprostitve, radosti, radovednosti, učenja, temveč predvsem zato, da bi nas drugi občudovali – ne lepote narave, temveč nas same. Koga pravzaprav v resnici briga, kje hodim, kaj občudujem, kaj imam rad? Morda moje najbližnje, a z njimi si tako in tako delim svoje življenjske zgodbe, vtise, čustva. Za to pa ne potrebujem družbenih omrežij. Morda pa smo mi sami tisti, ki krademo duše ljudi in krajev?
»Moj prijatelj, zakaj bi mi želel skrajšati življenje tako, da bi mi vzel mojo senco?« (Nori konj)
Znameniti Nori konj s pravim imenom Tasunka witko, poglavar plemena Oglal, je leta 1848 z zgornjimi besedami nagovoril fotografa dr. Valentina T. McGillycuddya. Ko se je v začetku 19. stoletja pojavila moderna fotografija (nekatere tehnike so bile znane že stoletja prej), se domorodna ljudstva, še zlasti severnoameriški staroselci in avstralski aborigini niso želeli fotografirati, saj so verjeli, da jim s tem »kradejo duše«. Poglavar Nori konj ni dovolil, da ga fotografirajo, niti na njegovem pogrebu ne. In seveda ni bil nor; nori so bili tisti, ki so uničevali pripadnike in svete kraje domorodnih ljudstev.
Nekatere stare egipčanske in grške kulture so verjele, da je naš zunanji odsev projekcija naše duše. Iz tega verjetno izhaja vraževerje o razbitem ogledalu, ki povzroči sedem let nesreče – če se vaš odsev razbije, se izgubi tudi del vaše duše.
Številne srednjeameriške cerkve prepovedujejo fotografiranje znotraj svojih zidov. Tradicija izhaja iz verovanja Majev, da z molitvijo k svetnikom ali prednikom, naše duše potujejo k njim. Fotoaparat pa lahko prepreči, da bi se ti deli naše duše vrnili. Vse te kulture so dušo obravnavale kot nekaj, kar je vredno skrbno varovati in negovati. Vse so bile previdne, kje bi se le-ta lahko izgubila ali ujela. (Save our Souls: Can a Photograph Steal What is No Longer There?)
Danes vemo, da nam fotografija v resnici ne »ukrade duše« oziroma, kar si predstavljamo kot dušo. Morda pa je v tem vendarle kanček resnice, le razmisliti moramo na nov način. Ves čas imamo pri roki pametne telefone, digitalne fotoaparate ter številne druge naprave in vsak dan poslikamo velikanske »količine« fotografij. Številke so res osupljive. Po zadnjih podatkih (za junij 2023) letno naredimo 1.810 milijard fotografij, kar pomeni 57.000 na sekundo ali približno 5 milijard na dan. Največ fotografij uporabniki delijo na omrežju WhatsApp, in sicer 6,9 milijarde dnevno, na Instagramu pa 1,3 milijarde. Na celotnem internetu naj bi bilo objavljenih 750 milijard fotografij, kar je sicer »samo« 6 odstotkov od doslej posnetih fotografij. (Matic Broz: Number of Photos (2023): Statistics and Trends)
»Vsi si želimo biti slavni ljudje in v trenutku, ko želimo postati nekaj, nismo več svobodni.« (Jiddu Krishnamurti)
Od kod ta velikanski obseg fotografiranja? Želimo pokazati svetu svojo idealno podobo? Želimo svetu pokazati, kako čudovite kraje smo obiskali? Želimo tudi mi košček slave? Igralci, pevci, politiki, bogataši, športniki, vplivneži nam vselej skušajo pokazati svojo najboljšo in najlepšo podobo. Občudujemo jih in jim zavidamo. A tudi sami bi si želeli vsaj košček tega občudovanja in zavidanja. Se morda zato tako trudimo? In se ujamemo v past vzdrževanja neke idealizirane podobe. Veliko časa vložimo v to. Želimo postati nekdo drug. In izgubljamo svojo svobodo, enkratnost, neponovljivost. Morda pa kar sami sebi krademo dušo. In drugim ljudem ter prostorom, ki jih obiskujemo.
»Ne delaj si rezane podobe, ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo!« (Mojzes 5,8; 2. božja zapoved)
Zakaj domorodna ljudstva pravijo, da jim fotografiranje krade dušo? Zakaj bi nam tudi čudoviti naravni in zgodovinski kotički morda povedali enako, če bi lahko? Ker se osredotočamo samo na zunanjo podobo in ker zanemarjamo notranje, skrito; dušo ljudi, drugih bitij in krajev. Tekamo od podobe do podobe, ne potrudimo pa se spoznati niti enega resničnega človeka. Tekamo od kraja do kraja, a se ne trudimo prepoznati niti enega samega kraja v vsej njegovi večno spremenljivi lepoti. Današnji svet je postal skorajda popolnoma pozunanjen. In fotografija je sodobna ikona, ki jo malikujemo.
»Biti svoboden ne pomeni spreminjati ali popravljati sveta, ampak ga videti takšnega, kot je, in sredi tega sveta odpreti srce.« (Jiddu Krishnamurti)
Ustvarili smo svet, ki nam očitno ni povšeči. Vojne, lakota; izjemno bogastvo na eni strani in huda revščina na drugi; družbeni konflikti; podnebne spremembe, strašna neurja in vročinski valovi – takšen svet nam preprosto ni všeč. Morda ga zato nezavedno skušamo popraviti. A ne zares, samo »prelepiti« ga skušamo z idealiziranimi podobami – sebe in okolja. Če pa vidimo svet takšen, kakršen je, lahko odpremo srce, ki je sedež duše, in ustvarimo prijaznejši, sočutnejši in lepši svet. A dokler smo potopljeni v svet instantnih in idealiziranih podob, ne moremo narediti resničnih sprememb.
»Fotoaparat je instrument, ki ljudi uči, kako videti brez fotoaparata.« (fotografinja Dorothea Lange)
Pa vendar nam fotografija lahko pomaga. Prav tako družbena omrežja. Kaj pa, če pokažemo svet takšen, kakršen je? Neolepšan, resničen; lepoto in tudi umazanijo; mladost, a tudi starost, gube, hendikepirano telo; čudovite kotičke sveta, a tudi natrpane ceste, letališča, revne četrti, berače in garače. Naučimo se gledati svet, kakršen je. In potem, morda, bomo odprli svoja srca. In če odpremo svoje srce, potem zares lahko ljubimo. In takrat zagotovo ne bomo dopustili trpljenja drugih ljudi in uničevanja sveta. Nenazadnje nismo ločeni od sveta, ali kot pravi Krishnamurti:
»Vi ste svet in svet ste vi.«
Spletni portal Navdihni.me in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Tiskano revijo lahko kupite tukaj in s tem podprete navdihujoče zgodbe tudi v prihodnje. Lahko si pa izberete tudi e različico, če želite. Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta.
Foto: Rok Kralj
VIR: Insights/Navdihni.me
VIR: Insights/Navdihni.me
