ZAPISANO SONCU IN SENCAM

Majske knjižne izdaje založbe BeletrinaNova bogata bera knjižnih naslovov prinaša fascinantne osebnosti, vznemirljive zgodbe ter veliko sonca in senc. Aleš Šteger v skupni knjigi združuje celoten ambiciozen in pretanjen projekt Na kraju zapisano, Jurij Hudolin se z novim romanom podaja v Čas lepih žensk, Boris Kobal in Davorin Lenko se v Kobalovi kolažirani biografiji sprehajata 100 km med Trstom in Ljubljano, Sami Al-Daghistani se v knjigi esejev ukvarja z Islamom in ljubeznijo, nobelovec Kazuo Ishiguro pa v prevodu Andreja E. Skubica naslika presunljivi distopični roman Klara in Sonce. V svežem ponatisu pa je izšel tudi Koran.

Aleš Šteger: Na kraju zapisanoAleš Šteger je ambiciozen in pretanjen projekt Na kraju zapisano zasnoval leta 2012, v dvanajstih letih je nastalo prav toliko besedil na prav toliko krajih, in zdaj jih lahko združene beremo v krasno oblikovani knjigi, ki nosi isti naslov kot projekt. Kot preberemo v uvodu, je projekt nastal kot želja po premagovanju strahov, kjer gre za namero, »da bi sebe in s tem svoj jezik spravil v tako situacijo, ko enostavno ni mogoč noben drug izhod kot reakcija. Ta reakcija je v pisateljevem primeru pisanje samo, je literatura sama«. Šteger je potoval po svetu in vsakič opravil isto nalogo: brez priprav in kasnejših popravkov v dvanajstih urah pisati in fotografirati. Besedila – lahko bi jim rekli tudi »poetopisi« – nas popeljejo v naslednje pesniško občutene in motrene kraje: Ljubljana (Slovenija), Minamisōma (Japonska), Ciudád de México (Mehika), Beograd (Srbija), Koči (Indija), Solovki (Rusija), Šanghaj (Kitajska), Bautzen/Budyšin (Nemčija), Santiago de Compostela (Španija), Magellanov preliv (Čile), Hargeisa (Somaliland) in White Sands (ZDA).

Avtor Aleš Šteger ob tem pojasnjuje: »Na kraju zapisano je potovanje okoli sedanjosti v dvanajstih svetovih. Vsako od dvanajstih besedil je svoj svet, odpira različna, sebi lastna vprašanja. So poskusi biti čim bolj živ v jeziku v nepredvidljivih okoliščinah. Fotografije in besedila zato niso ne poročila ne reportaže, ampak v mojih očeh sporočila iz zaslutenega in doživetega in zato, upam, tudi bralcem živi organizmi iz besed.« Besedila ne ponujajo le posebnega doživljanja naštetih krajev, temveč slikajo tudi širše družbene kontekste in pomenijo pomembno pričevanje o našem času.Pred vsakim besedilom pa je dodan še avtorjev uvid ali spomin, kako je dojel izbrani kraj ali zakaj ga je pritegnil. Pomemben sestavni del projekta so tudi fotografije, ki so prav take, kot so nastale, brez uporabe filtrov, obrez ali tehnične obdelave. Za oblikovanje knjige je sicer poskrbel Sašo Urukalo, za prevod esejev pa Marjanca Mihelič in Tina Mahkota. Štegrove zapise in projekt kot tak namreč reflektirajo tudi trije priznani tuji avtorji: ameriška pesnica Carolyn Forché, argentinski pisatelj Alberto Manguel in madžarski pisatelj Péter Nádas. Slednji o avtorju med drugim zapiše: »Svojo preudarnost, prizanesljivost in obzirnost je bržkone prejel od bogov, ki so temu pridali še lep nasmeh. Naj dodam, da ga ni prejel od rimskih, temveč od bizantinskih bogov.« Knjiga je tako imenitno pričevanje o projektu, ki je po avtorjevih besedah »skrajna oblika pisateljske budnosti«. Svet je v očeh tega pronicljivega ustvarjalca zares živahen in spremenljiv, poln skrivnosti in čudežev.Jurij Hudolin: Čas lepih žensk

Jurij Hudolin se tokrat predstavlja z romanom Čas lepih žensk, ki že v naslovu nakazuje na vitalizem, sproščenost in igrivost. Protagonist romana je Oskar Aracki, ki se preživlja z oddajanjem podedovanih stanovanj in lokala, medtem pa pohajkuje po mestih in se prepušča, seveda, času lepih žensk. Avtor Jurij Hudolin ob tem razlaga: »Čas lepih žensk je roman o dekletih, s katerimi se druži protagonist. Minu, Irena, Alenka, Romina, Alina, Rozita, Ariela in Hana so le nekatere, s katerimi se Aracki tako ali drugače zaplete. Toda ne gre mu kot po maslu, kakor bi pomislili, če bi skočili v kožo donjuanovske vizije: dekleta se mu skrijejo, nekoliko zaradi njegove nespretnosti in cincanja, najbolj pa zaradi ležernosti.V Času lepih žensk gre za nizanje humoresknih dialogov, ki se največkrat pletejo med Ljubljano in mediteranskim sočivjem. Obiskati protagonista na njegovem domu je težko, saj je ves čas na poti in na preži, a se tudi zdi, da ga bolj zanima hrepenenje kakor empirija. Čas lepih žensk je navkljub temu, da je glavni junak moški, predvsem knjiga o nežni ženski duši, ki pa zanesljivo ve, kaj hoče.«

Protagonist je pravi uživač, ki obožuje življenje in si želi čim manj problemov in zagat, zato se noče vezati. V nekem trenutku pomenljivo izjavi: »Nisem z njo, z nobeno nisem. Svoboden sem kot galeb ali jastog, dokler ga ne ujamejo in živega skuhajo.« Zaveda se, da se včasih znajde na spolzkem ledu, saj se ženske vsake toliko srečajo ali celo poznajo, a to ga ne odvrne od poskusov in zapeljevanj, ki so bolj ali manj uspešna. Ničesar si ne žene preveč k srcu, temveč ostaja optimist. Svetla in izjemno berljiva knjiga pa ne ostaja le na površini ljubezenskih peripetij, temveč slika tudi čas epidemije, protestov in družbenih napetosti. Roman zaznamujejo prijetno in sproščeno vzdušje ter humorne situacije, v katerih se znajde (ali malo manj znajde) protagonist, ki je kljub navidezni lagodnosti kompleksen, zanimiv, presenetljiv in včasih prav trmasto molčeč ali odrezav – a nikoli čemeren ali obupan. Knjiga, ki pričara pravo poletje!Boris Kobal in Davorin Lenko: 100 kmBoris Kobal je slovenski javnosti najbolj poznan po kultni satirični oddaji TV Poper in aferi s plagiatom leta 2019. A to še zdaleč ni vse. Glavni junak vznemirljive knjige 100 km se je razgovoril in razkril s pomočjo vodenih intervjujev oziroma »videnih monologov«, ki so potekali večino lanskega leta in jih je vodil nagrajeni in priznani pisatelj Davorin Lenko. Tako je nastala kolažirana biografija, ki deluje na način spomina, saj je nepredvidljiva, preskakuje in povezuje, odkriva in se muza, ob tem pa ves čas navdušuje. Lenko je ob tem povedal: »Menim, da sva z Borisom ustvarila zelo posebno knjigo. Netipično in brez olepšav. Knjigo, ki je neposredna, celo surova – tako tematsko kot v načinu podajanja zgodbe. V najinih pogovorih, ki so bili osnova za to knjigo, sva se konstantno pomikala naprej in nazaj v času na relaciji Trst–Ljubljana in se bolj kot na kronološko natančnost osredotočala na osebo, Borisa, ki ta čas in prostor povezuje in komentira. Teme, o katerih piševa, pogosto niso lahke in prijetne, a so žal pomembne tako za razumevanje polpretekle zgodovine kot za sedanjik. In tudi zato se strinjam z Borisom, ki nekje v knjigi pravi, da včasih komedija (ali satira) useka huje in močneje kot tragedija. 100 km je vsekakor knjiga, kakršne nikdar nisem pričakoval v svojem opusu – in hkrati (ali pa ravno zato) knjiga, ki me je vzpodbudila k razmišljanju o temah, ki se jih sam verjetno ne bi nikdar lotil.«

Naslovnih 100 kilometrov dodatno razgibano opiše Boris Kobal: »100 kilometrov, tisočkrat in tisočkrat prehojenih in prevoženih, da bi se lahko z zavezanimi očmi varno pripeljal na eno ali drugo destinacijo. Videl sem rasti primorsko avtocesto in propadanje države. Iz Trsta v Ljubljano in nazaj sem na začetku vozil dobre tri ure, danes pa je ura vožnje, če seveda ni zastojev. Ampak zastoji so vedno. So stalnice na tej moji prehojeni in prevoženi poti. In med enim zastojem in drugim je mineval čas. Moj čas, za katerega sem v svoji mladostni objestnosti mislil, da ga imam v oblasti, a se je izkazalo, da je on gospodar mojih dni.Vse, kar mi je v tej knjigi uspelo, je to, da mi ga je uspelo zajeziti v spominu in Davorinu gre moja hvaležnost, da je znal s svojo rahločutno pisateljsko intuicijo vse te spomine povezati v smiselno celoto. Skupaj sva prerešetala to spominsko žetev skozi sito, da je na koncu ostalo nekaj zdravih zrn. Vse drugo je balast, življenjski otrobi, neokusni, a polni zdravih vlaknin.« Nujno branje, ki odstira številne plasti, ne samo portretiranca, temveč tudi družbe.Kazuo Ishiguro: Klara in SonceKlara in Sonce je osmi roman britanskega nobelovca Kazua Ishigura, v slovenščino ga je prevedel Andrej E. Skubic.

V izvirniku je izšel leta 2021 in se uvrstil v širši izbor za bookerjevo nagrado, žanrsko pa ga lahko umestimo med distopične znanstvenofantastične romane. Zgodbo romana pripoveduje robotka Klara, t. i. umetna prijateljica ali na kratko UP. Klara je izjemno vedoželjna in si želi spoznati zunanji svet, ki ga lahko opazuje le izza izložbenega okna, kjer je razstavljena. Skrbi jo, da bo za vedno ostala v trgovini, saj ves čas prihajajo novi modeli umetnih prijateljev, ki so veliko bolj napredni od nje, a nekega dne jo za svojo družabnico izbere bolehna deklica Josie, tu pa se zgodba šele začne.Prevajalec Andrej E. Skubic ob tem dodaja: »Klara in Sonce je srhljiva in ganljiva pripoved iz prihodnosti, ki je napol že tukaj. V svetu, v katerem 'nadgrajeni' otroci živijo v elektronskem svetu, stikov s soljudmi pa se učijo na posebej organiziranih 'interakcijskih srečanjih', si kupujejo prijateljstvo z androidi, proizvodi umetne inteligence. Knjiga nudi presunljiv vpogled v načine, kako si 'človečnost išče pot', kako se androidna umetna prijateljica Klara trudi razumeti človeka in delovanje sveta. Pripoved, pripovedovana v nenavadnem jeziku robotke Klare, ki se trudi razumeti svet okrog sebe, pa se vendar ne samo tekoče bere, temveč tudi kliče k čustvenemu angažmaju. To je svet, v katerem se celo umetna inteligenca na naiven, otroški način trudi razumeti vprašanja, ki nas mučijo vse; svet, v katerem se na videz absurdni načini žrtvovanje za drugega izkažejo sposobni delati čudeže in nam pokažejo, kako je prav naivnost tista, ki dela umetno inteligenco podobno človeku in sposobno poustvariti njegove arhetipe.« Ishigurov mojstrski literarni jezik ustvari vse bolj verjetno sliko prihodnosti, pri tem pa nas obsije s podobno melanholijo, a obenem z več svetlobe kot v svojem kultnem romanu Ne zapusti me nikdar ter vabi na sončno stran življenja, pa čeprav skozi sence.Sami Al-Daghistani: Islam in ljubezenPod knjigo esejev Islam in ljubezen se podpisuje Kranjčan Sami Al-Daghistani, podoktorski raziskovalec in predavatelj na Norveški šoli za teološke, religijske in družbene študije v Oslu, izredni član fakultete na Inštitutu Brooklyn za družbene raziskave v New Yorku in raziskovalec na Inštitutu za Bližnji vzhod Univerze Columbia. Doktoriral pa je iz področja islamskih študij na Univerzi v Leidnu, v somentorstvu na Univerzi Columbia in Univerzi v Münstru. Med drugim je avtor dveh monografij in sourednik dveh zbornikov, tokrat pa si je za temo izbral ljubezen. Obdela jo skozi osem esejev, v katerih se izkaže za erudita, ob tem pa dodaja: »V pričujoči knjigi razglabljam o islamu in arabsko-muslimanskem svetu preko zgodovinskih, filozofskih, literarnih in ekonomsko-pravnih vprašanj, in pojem ljubezni naslavljam kot občečloveški koncept in svetovni nazor, ki je povezan s Koranom, književnostjo, filozofijo, revolucijo, arabskim jezikom, islamskim pravom, ekonomijo in intimnostjo. Vsak esej je povezan z določenim obdobjem in krajem.«

Eseji so povezani z njegovimi zapisi iz osebnega življenja med letoma 2005 in 2023, ko se je akademsko udejstvoval na različnih inštitutih v Ljubljani, Sarajevu, Kairu, Leidnu, Rabatu, Montrealu, New Yorku in Oslu.

Knjiga se tako začne v avtorjevi rojstni Sloveniji z usodno ljubeznijo, zaključi pa se na oddaljenem severu Norveške in v neizčrpnem New Yorku. Vsako obdobje predstavlja celoto dozorevanja, občutenja in izražanja, v uvodu v knjigo pa med drugim preberemo tudi, da je »glavna premisa knjige poskus intelektualne analize islama, ki izhaja iz osebne izkušnje islama oziroma muslimanskega sveta kot zgodovinskega, metafizičnega in družbenoekonomskega fenomena na podlagi široko zastavljenega pojma ljubezni kot vseživljenjskega koncepta bivanja, delovanja, spoznavanja, trpljenja in duhovnega zrenja. Osebna izkušnja (islama) je namreč povezana z določeno obliko intelektualnega in akademskega udejstvovanja, pa tudi obratno – intelektualno življenje predpostavlja določene vzorce intimnega obnašanja in delovanja«.KoranKorán (al-Qur'an, Recitiranje, Branje) je temelj islama, najmlajše svetovne vere, ki pa je že več kot petnajst stoletij vidno prisotna v svetovni zgodovini in v stremljenjih sveta po večnosti. Po svoji obliki je Korán knjiga v arabskem jeziku, ki so ga govorili v 7. stoletju v Meki in Arabiji. Korán na svojih straneh zaobjema sto štirinajst poglavij različnih dolžin in je tematsko zelo raznolika knjiga, ki govori o Bogu, človeku, svetu, naravi, življenju, smrti, o dobrem, zlu, o končni naravi stvari, o mejnih stanjih vseh stvaritev, skratka, Korán sporoča Velike Vesti o večnosti in času.

Prevajalca, Mohsen Alhady in Margit P. Alhady, sta stremela k versko, to je pomensko ustreznemu prevodu, ki jasno in nedvoumno predstavlja ortodoksno islamsko tradicijo in ji v ničemer ne nasprotuje. V ta namen sta arabske besede, besedne zveze in raznovrstne pomene v Koránu sproti preverjala z Mohámedovimi hadisi in z različnimi tafsirji priznanih islamskih verskih učenjakov. Pričujoča slovenska izdaja Korána je nastajala kar deset let in je prvi slovenski prevod, ki je nastal po arabskem izvirniku.

Ponovno je, v svežem ponatisu, na voljo v spletni knjigarni in v knjigarni na Starem trgu 3 v Ljubljani. 

VIR: Kreativna baza