Umetnica Lea Culetto ustvarja vezenine, oblačila, asemblaže, objekte in instalacije, v katerih skozi humor in estetiko kiča obravnava feministične teme. V svoji umetniški praksi preizprašuje subtilne načine vzgoje, družbene predstave in pričakovanja, povezana s spolom, ter, kako se ta udejanjajo v vsakdanjem življenju. »Na razstavi v Likovnem salonu Celje se umetnica predstavlja s projektom Moje življenje je dlakava zgodba, v katerem nadaljuje svoje raziskovanje družbenega discipliniranja telesa,« je o novi razstavi povedala kustosinja mag. Maja Hodošček ter pojasnila, da je naslov razstave povzet po istoimenskem umetniškem delu. Slednje izhaja iz osebne izkušnje, ko se je kot otrok spraševala, kako to, da dlake ne rastejo v neskončnost. Poigrava se z idejo, ali bi bila poraščenost pri ženskah sprejemljivejša, če bi bile dlake urejene kot pričeska. Razstava Lee Culetto bo v Likovnem salonu Celje na ogled do 14. januarja 2024.

V Centru sodobnih umetnosti Celje se obeta še ena nova razstava. V Galeriji Račka bo v petek, 17. novembra 2023, ob 19. uri odprtje razstave Zgodbe umetnika Iztoka Klančarja, ki deluje na področju eksperimentalnega filma in fotografije ter svoje delo predstavlja v obliki performativnih predavanj, pripovedi, instalacij in filmskih projekcij. Za njegovo umetniško prakso je značilno pripovedovanje zgodb skozi vizualni jezik, s katerimi osvetljuje življenje skupnosti LGBTQIA+. Klančar se bo v Galeriji Račka prvič predstavil s samostojno razstavo, ki bo obenem umetnikov poklon skupnosti, ki ji pripada. S kinematografsko postavitvijo del bo gledalca_ko popeljal v imaginarni svet kvir junakov, umeščenih v ekoseksualne avdiovizualne krajine. Osrednji del postavitve bo Klančarjevo najnovejše delo Zgodbe (2023), ustvarjeno posebej za Galerijo Račka. Razstava Zgodbe bo v omenjeni galeriji na ogled do 17. decembra 2023.

Umetnica Lea Culetto ustvarja vezenine, oblačila, asemblaže, objekte in instalacije, v katerih skozi humor in estetiko kiča obravnava feministične teme. V svoji umetniški praksi preizprašuje subtilne načine vzgoje, družbene predstave in pričakovanja, povezana s spolom, ter kako se ta udejanjajo v vsakdanjem življenju. Še posebej jo zanima proces objektivizacije ženskega telesa v sodobni družbi, kako se skozi poudarjanje pomena videza poskuša nadzorovati telo. Umetnica raziskuje, kako vsiljevanje lepotnih idealov vpliva na doživljanje lastne samopodobe. Njeni projekti tako pogosto izhajajo iz osebne izkušnje, ko opaža, da ponotranjanje družbenih norm vodi do nezadovoljstva in občutka nezadostnosti. V svojih projektih reflektira reprezentacijo ženskega telesa v popularni kulturi in išče načine, kako se lahko odučimo in osvobodimo družbenih pričakovanj, povezanih s telesnim videzom. Ustvarja umetniška dela v obliki oblačil in modnih dodatkov z motivi bioloških procesov, ki jih modna industrija prikriva, kot so poraščenost, menstrualna kri itd. Oblačil ne deli po spolu in se pojavljajo tudi izven galerijskega prostora, saj so nosljivi objekti, namenjeni gledalčevi uporabi.

V Likovnem salonu predstavlja projekt Moje življenje je dlakava zgodba, v katerem še naprej raziskuje družbeno discipliniranje telesa. V delu 1,99 g preveč (2017) umetnica razstavi dlake, ki si jih je odstranila po polletnem predahu, da bi pokazala, kakšno težo se pripisuje poraščenosti in kako se skozi ideal gladke kože vrednoti žensko telo. Delo Moje življenje je dlakava zgodba (2023) izhaja iz osebne izkušnje, ko se je kot otrok spraševala, kako to, da dlake ne rastejo v neskončnost. Poigrava se z idejo, ali bi bila poraščenost pri ženskah sprejemljivejša, če bi bile dlake urejene kot pričeska. Umetnica umesti pletene kitke v nožne žametne objekte in pokaže, kako bi lahko bile videti tovrstne dlakave pričeske. Doda jim stekleni čevelj, skozi katerega opazujemo modre žulje, s čimer namiguje na reprezentacijo ženske usode v otroških pravljicah. Kako se tematika spola kot mehanizma vzgoje pojavlja v pravljicah, še posebej kakšno sporočilnost posredujejo otroške zgodbe glede vprašanja položaja žensk v družbi, raziskuje tudi v najnovejšem projektu Modra kri (2023), ki je nastal posebej za Likovni salon in s katerim reflektira tudi današnje tendence, usmerjene k repatriarhalizaciji družbe. Projekt sestavljata serija iz e-tekstila in velikoformatni diptih, kjer se na humoren način poigrava s simboliko iz pravljic. Med drugim jo zanima tudi prispodoba barv, kot je modra krvi, ki simbolizira plemstvo, umetnica pa izpostavi, da je tudi simbol menstrualne krvi v oglasih za vložke in tampone. V diptihu Da bi te kar pojedla … (2023) obravnava moški lik, ki se v pravljicah pojavlja kot subjekt, ki žensko osmisli in ji daje pomen, Culetto pa skozi humor in zamenjavo vlog preoblikuje tovrstno sporočilnost v nove pomene. Preko upodabljanja motivov, ki v pravljicah simbolizirajo plodnost in materinstvo, v delu z naslovom PCOS (2023) nagovarja problematiko neplodnosti in se sprašuje, kakšen odnos zavzema družba do ženskega telesa, nezmožnega reprodukcije. S podobnimi temami se ukvarja tudi v interaktivni seriji iz e-tekstila, kjer gledalec_ka z dotikanjem blaga sproži dogajanje na motivu in je skozi igro povabljen_a k premisleku o lastnem odnosu do tradicionalnih družbenih predstav, povezanih s spolom. Umetnica skozi celotno postavitev v Likovnem salonu nakazuje možnost predrugačenja oblik vrednotenja ženskega telesa s poudarkom na svobodni izbiri odločanja o lastnem telesu.

Lea Culetto (1995, Trbovlje) je leta 2019 zaključila podiplomski študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Od takrat dalje deluje kot samozaposlena v kulturi. Culetto je prejemnica priznanja (2015) in nagrade (2018) za posebne dosežke, ki ga podeljuje Akademija za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Samostojno se je predstavila s projektom deflowered by Lea v galeriji Miklova hiša (Ribnica, 2019), galeriji Aksioma (Ljubljana, 2019) ter Ravnikar Gallery Space (Ljubljana, 2019). Projekt Petlje je samostojno predstavila na razstavi Kalupi vsakdana v galeriji Božidar Jakac (Kostanjevica na Krki, 2020) ter v Galeriji Kresija (Ljubljana, 2022). Kot rezidenčna umetnica Kulturnega centra Švicarija se je predstavila s projektom Marodiranje (Ljubljana, 2022). Med drugim je sodelovala na skupinskih razstavah Telo in teritorij (Kunsthaus Graz, 2023), Vračanje pogleda (Cukrarna, 2022) ter na razstavi 40 let art ljubavi Vlaste Delimar (Galerija Škuc, 2020). Sodelovala je z različnimi mednarodnimi festivali, kot so Mesto žensk, Rdeče zore, Lezbična četrt ter Festival Račka. Poleg razstav izvaja delavnice za širšo publiko. Kot kostumografinja je sodelovala pri intermedijski uprizoritvi Da te ni sram (Lutkovno gledališče Ljubljana, 2022) ter v predstavi IKIGAI (Slovensko ljudsko gledališče Celje, 2023).

Umetnik Iztok Klančar deluje na področju eksperimentalnega filma in fotografije ter svoje delo predstavlja v obliki performativnih predavanj, pripovedi, instalacij in filmskih projekcij. Za njegovo umetniško prakso je značilno pripovedovanje zgodb skozi vizualni jezik, z njimi pa osvetljuje življenje skupnosti LGBTQIA+. Njegova dela nastajajo skupaj z ljudmi, ki oblikujejo kvirovsko sceno in v Klančarjevih delih zavzemajo osrednje mesto. V svojih delih portretira posameznike in impresije njihovih življenjskih usod ali pa spregovori o lastnih občutjih, povezanih s spolno in seksualno identiteto.

V Galeriji Račka se prvič samostojno predstavlja z razstavo, ki je umetnikov svojevrstni poklon njegovi skupnosti. S kinematografsko postavitvijo del gledalca_ko popelje v imaginarni svet kvir junakov, umeščenih v ekoseksualne avdiovizualne krajine. Osrednji del postavitve je Klančarjevo najnovejše delo Zgodbe (2023), ustvarjeno posebej za Galerijo Račka. Umetnik v presunljivem avdiovizualnem delu skozi poetično pripoved ustvari posebej tesnobno razpoloženje in hkrati prepustno ter osvobajajočo atmosfero, s katero načenja vprašanje duševnega zdravja. Gledalec_ka opazuje tankočutno popotovanje protagonistov skozi krajine, ki odsevajo njihova psihološka stanja. Gre za uprizoritve performativnih ritualov kot oblike soočanja s stisko in kot strategije preživetja, ki blažijo notranji nemir ter vodijo do razvoja psihološke odpornosti na fenomene v družbi. Umetnik poudarja, da proces snemanja, ki je temeljil na intenzivnem sodelovanju s posamezniki, razume kot obliko krepitve vezi s skupnostjo, ki ji pripada. V starejšem delu Dnevnik (2014–2018), obsežni fotografski seriji, dokumentira lastno iskanje občutka pripadnosti, proces osvobajanja od seksualne normativnosti in ustvarjanje sebi lastnega načina bivanja. Umetnik razume vizualni dnevnik kot terapevtsko orodje samorefleksije in raziskovanja, pa tudi kot način, kako biti z drugim, kot svojevrstno navezovanje stikov in oblikovanje intimnega okolja z ljudmi, s katerimi si deli podobna občutenja. Razstavo zaključuje glasbeni video Adonia (2012–2023), posnet v sodelovanju z umetnico_kom preobleke Belle Dommage. Video je ekoseksualna pravljica, navdihnjena s performansom ob predstavitvi Kolekcije št. 13 preminulega modnega oblikovalca Alexandra McQueena. Delo govori o spolni fluidnosti in prikazuje, kako se izgubljena princesa zbudi v čarobnem gozdu in s pomočjo ostalih magičnih likov neobremenjeno prehaja med več identitetami.

Klančarjeva samostojna predstavitev v Rački odpira vprašanja ranljivosti in izpostavljenosti, ob tem pa izpostavlja nujnost zavzemanja in ustvarjanja skupnega kvir prostora, v katerem sta v ospredju skrb in medsebojna pozornost.

Iztok Klančar (1980) je diplomiral iz umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in iz fotografije na Royal Academy of Art (KABK) v Haagu. Več let je poučeval na akademiji v Utrechtu (HKU) in v Haagu (KABK). Svoje delo je predstavil na številnih mednarodnih razstavah in filmskih festivalih. Živi in dela v Haarlemu na Nizozemskem.

VIR: Zavod za kulturne prireditve in turizem Celeia Celje