V nedeljo je Nina napisala pesem Midva, danes pa Midve. Objavljamo jo spodaj.
V nedeljo je Nina napisala pesem Midva, danes pa Midve. Objavljamo jo spodaj.
MIDVE
Midve, ki nekoč -razen ljubimki- vse sva si bili.
Midve, ki v Benjaminovem Buttonovem trenutku, sva bili enako stari.
Midve, ki v abstrakciji umetnosti, sva se razumeli.
Midve, ki sva si zaupali, da ena izmed naju, kot Izolda je spoznala svojega Tristana in druga kot Lotova žena, v solni kip se je spremenila, medtem ko iz Sodome in Gomore je uhajala.
Midve, ki navkljub znanju, Faustovega lepega trenutka nisva mogli zaustaviti.
Midve, ki nekoč v pregovore sva verjeli.
Midve, ki bili sva nerazdružljivi - ti meni toplo sonce bila si in svetli odsev lune - jaz tebi.
Midve- ki skupaj sva plesali - na koreografije nesmrtne sreče- v tvoji kuhinji.
Midve - takrat sva si bili hkrati prijateljici, mati in hči.
Midve, ki valovanju morja skupaj sva se prepustili in brezskrbnost v zvoku skupnega smeha sva našli.
Midve, sva se nekoč ločili. Nisem se spremenila jaz, spremenila si se ti! Pobegnila si stran od mene za vedno, bolj grobo in večkrat, kot Tristan Izoldi. Takrat mislila sem si, ambivalenca in pobeg - prijateljstvo - to ni!
Midve - " nehali sva obstajati", zabrusila si mi, "pregovori lažejo, prijateljica in hči! Ni res, da kar te ne ubije te učvrsti! Kar te ne ubije te trajno pohabi! Kadar je frekvenca nihanja svetlobe ali zvoka previsoka to te nalomi in zlomi! Umetnost je farsa, obstajajo samo fizikalni zakoni! Mene je življenje nalomilo, ti si ista - to je privilegij!"
Midve - " Prav, nehajva biti prijateljici", odgovorila sem ti", ampak vedi - moraš vedeti ti, da zaradi tebe sem oslepela kot Galilej zaradi premočnega žarčenja!" Nadaljevala sem: "nočem vedeti, kje in kako si, če te z menoj več ni! Nočem lepih spominov, te skelijo in bolijo! Nočem hrepenenja! Želim si izbris spomina! Želim pozabiti nate! Nisi mi zvezala oči, ampak tvoji sončni žarki, so bili zame presvetli in so me zaslepili! Želim si, obema izkopati oči!"
Midve se od takrat naprej nisva več videli. Ne maram Prešernove sile spomina in hočem tudi na večno med nama pozabiti. Nočem vedeti, kje in kako si, če te z menoj več ni! Nočem lepih spominov, te skelijo in bolijo! Nočem hrepenenja. Želim si izbris spomina! Želim pozabiti nate svoje morje, svoje sonce - moje vse!
Midve - druga brez druge verjameva samo še v likovno umetnost in kiparstvo. Midve nosiva večno krvavitev na levi strani glave, Magrittovega kipa spomina. Midve - Magrittovi zrcalni sliki - ločeni druga od druge za vedno - sva postali dvojčici. Za naju ni več skupne alkimije mladosti.
Midve - sva si sedaj enaki, kot kip na sliki v glavo- druga brez druge - udarjeni.
Midve veva, da umetnost zdravi, ampak tudi na lepe trenutke morava pozabiti, ker to preveč skeli in boli!
Iz uredništva želimo Nini veliko ustvarjalnih trenutkov!
PR in foto: Nina Kosmač
MIDVE
Midve, ki nekoč -razen ljubimki- vse sva si bili.
Midve, ki v Benjaminovem Buttonovem trenutku, sva bili enako stari.
Midve, ki v abstrakciji umetnosti, sva se razumeli.
Midve, ki sva si zaupali, da ena izmed naju, kot Izolda je spoznala svojega Tristana in druga kot Lotova žena, v solni kip se je spremenila, medtem ko iz Sodome in Gomore je uhajala.
Midve, ki navkljub znanju, Faustovega lepega trenutka nisva mogli zaustaviti.
Midve, ki nekoč v pregovore sva verjeli.
Midve, ki bili sva nerazdružljivi - ti meni toplo sonce bila si in svetli odsev lune - jaz tebi.
Midve- ki skupaj sva plesali - na koreografije nesmrtne sreče- v tvoji kuhinji.
Midve - takrat sva si bili hkrati prijateljici, mati in hči.
Midve, ki valovanju morja skupaj sva se prepustili in brezskrbnost v zvoku skupnega smeha sva našli.
Midve, sva se nekoč ločili. Nisem se spremenila jaz, spremenila si se ti! Pobegnila si stran od mene za vedno, bolj grobo in večkrat, kot Tristan Izoldi. Takrat mislila sem si, ambivalenca in pobeg - prijateljstvo - to ni!
Midve - " nehali sva obstajati", zabrusila si mi, "pregovori lažejo, prijateljica in hči! Ni res, da kar te ne ubije te učvrsti! Kar te ne ubije te trajno pohabi! Kadar je frekvenca nihanja svetlobe ali zvoka previsoka to te nalomi in zlomi! Umetnost je farsa, obstajajo samo fizikalni zakoni! Mene je življenje nalomilo, ti si ista - to je privilegij!"
Midve - " Prav, nehajva biti prijateljici", odgovorila sem ti", ampak vedi - moraš vedeti ti, da zaradi tebe sem oslepela kot Galilej zaradi premočnega žarčenja!" Nadaljevala sem: "nočem vedeti, kje in kako si, če te z menoj več ni! Nočem lepih spominov, te skelijo in bolijo! Nočem hrepenenja! Želim si izbris spomina! Želim pozabiti nate! Nisi mi zvezala oči, ampak tvoji sončni žarki, so bili zame presvetli in so me zaslepili! Želim si, obema izkopati oči!"
Midve se od takrat naprej nisva več videli. Ne maram Prešernove sile spomina in hočem tudi na večno med nama pozabiti. Nočem vedeti, kje in kako si, če te z menoj več ni! Nočem lepih spominov, te skelijo in bolijo! Nočem hrepenenja. Želim si izbris spomina! Želim pozabiti nate svoje morje, svoje sonce - moje vse!
Midve - druga brez druge verjameva samo še v likovno umetnost in kiparstvo. Midve nosiva večno krvavitev na levi strani glave, Magrittovega kipa spomina. Midve - Magrittovi zrcalni sliki - ločeni druga od druge za vedno - sva postali dvojčici. Za naju ni več skupne alkimije mladosti.
Midve - sva si sedaj enaki, kot kip na sliki v glavo- druga brez druge - udarjeni.
Midve veva, da umetnost zdravi, ampak tudi na lepe trenutke morava pozabiti, ker to preveč skeli in boli!
Iz uredništva želimo Nini veliko ustvarjalnih trenutkov!
PR in foto: Nina Kosmač
