Kornelija Pahor je bila vesel in radoživ otrok v disfunkcionalni družini. Seveda so se starši trudili po najboljših močeh, a žal so preizkušnje življenja mnogokrat pretežek napor in teža obveznosti, žalosti, stresa najeda tako dušo kot telo. V dobri veri in skrbi za druge pogosto pozabimo nase in tako zbolimo, ne da bi se zavedali, da smo si zadali enostavno preveč.
Kornelija Pahor je bila vesel in radoživ otrok v disfunkcionalni družini. Seveda so se starši trudili po najboljših močeh, a žal so preizkušnje življenja mnogokrat pretežek napor in teža obveznosti, žalosti, stresa najeda tako dušo kot telo. V dobri veri in skrbi za druge pogosto pozabimo nase in tako zbolimo, ne da bi se zavedali, da smo si zadali enostavno preveč. Kornelijina mama je umrla pri starosti šele 53 let, ko je rak nadledvične žleze premagal željo za življenjem. Izguba mame je pomenil velik šok za celotno družino, v kateri so bili še mlajši brat in oče, ki se je zatopil v delo, a Kornelijine težave se s tem šele začele.
Koliko napora lahko človek, duša prenese, preden se zlomi?
Diagnozo psihoza, post-travmatska stresna motnja in še 12 različnih diagnoz so ji diagnosticirali v mariborski psihiatrični bolnišnici. Tam je preživela leto dni, najprej na zaprtem oddelku, nato odprtem in izmenično naprej. Nato je nadaljevala zdravljenje v Ormožu, kjer se ji je stanje občutno izboljšalo. Zakaj torej poslabšanje duševnega stanja in diagnoza? Prisluhi, nespečnost, mračne misli…In kaj privede do tega?
Pri 22 letih, leta 1986, je zanosila in rodila sina, a kaj kmalu zatem se je izkazalo, da žal z moškim, ki je še dandanes na prestajanju kazni. Kornelija ni obupala, svojega dragega, svojo ljubezen je čakala štiri leta. Takrat je ugotovila, da so se pridružene kazni le kopičile in da prestajanja kazni še dolgo ne bo konec (op. a. moški je še vedno v zaporu).
Ščepec nasveta
Kornelija: Zdravje je naše največje bogastvo, uživajte v vseh stvareh, ki vam dajejo povod za hvaležnost in živite v sedanjem trenutku in se mu prepustite.
Po 4 letih je spoznala drugega partnerja in ponovno poskusila svojo srečo. Kmalu se je izkazalo, da je njen partner, moški, ki mu je zaupala, nasilen in ima narcistična nagnjenja. Pretepi so se vrstili in slab odnos se je le stopnjeval. Ni ji pustil jesti, spati, poniževal jo je. K vsemu slabemu je prispevala tudi njegova mama. Zveza je postajala vedno bolj toksična in izkazalo se je, da je odnos še slabši kot prejšnji. Dolgo je vztrajala, preden je ugotovila, da vsega ne zmore več in je zapustila odnos. Kmalu zatem so se začeli prisluhi in nespečnost od izčrpanosti…..
Tako je sama poiskala pomoč in se prostovoljno oglasila na psihiatriji. Od leta 2016 do 2019 je bila na zdravljenju v mariborski psihiatrični bolnišnici. Ko ni bilo videti izboljšav, je našla drugo opcijo – zdravljenje v Ormožu, kjer se ji je po terapiji pri dr. Milošu Židaniku s terapijo v Centru za rast in razvoj odprl nov svet. Tu je končno našla pomoč, ki jo je iskala vsa ta leta in stanje se ji je končno izboljšalo s tako imenovano postavitvijo družine in njegovim načinom dela in psihoterapijo. S takim načinom pomoči je dosegla, da je za njeno diagnozo potreben le še minimalni odmerek zdravil.
Ko duša in telo rečeta NE, je treba nekaj spremeniti
”Ugotovila sem, da upanje za vse nas, ki zbolimo za duševno boleznijo obstaja, če pridemo k strokovnjakom, ki so nas pripravljeni poslušati, zdravljenje pa seveda zahteva svoj čas, kar je mnogokrat preizkušnja potrpežljivosti nas in bližnjih. Izkušnja mi je spremenila življenje in funkcionalnost. Življenje je po dolgih letih borbe za zdravje in preživetje postalo vredno življenja.”
Z novim partnerjem ugotavlja, kaj pomeni ljubezen in spoštovanje do sebe, družine in drugih. Nekdo, ki zares potrebuje pomoč, si pogosto ne more sam pomagati, ne s knjigo, ne predavanji, ne z vedenjem. Potrebno je videti sebe kot celoto in ko je duša zlomljena na deset tisoč delov, potrebujemo podporo bližnjega, bližnjih in seveda tudi stroke.
”Trudim se iz bolezni naučiti poslušati sebe, osebnostno rasti. Bolezen sem osebno zelo težko sprejela, še težje jo je sprejela bližnja okolica in še danes nisem prepričana, če vedo, kaj pomeni in kako se kažejo simptomi. Fizična poškodba, zlomljena roka se vidi in vsak ve, da je potreben čas in zdravljenje, da kost zaceli. Ko se zlomi duša, je okrevanje dolgotrajno. In to pomeni, da se še dan danes trudim, da živim dokaj normalno vsakodnevno življenje. Tu in tam res hrepenim po lepem življenju in sanjam o prihodnosti, v načrtih imam spremembo življenjskega stila v seveda bolj zdravega…. Želim si, da bi ponovno kdaj toliko okrevala, da bi lahko delala oziroma počela tudi stvari, ki bi mi prinesle veselje. Trenutno sem gospodinja. Sem doma, imam status invalida. Kar me je zelo prizadelo. Sprva sem bolezen sprejemala kot kazen, danes vem, da ko duša in telo rečeta NE, potem je treba res nekaj spremenit.
Svetujejo mi umirjeno življenje, gibanje…. Hvaležna sem, da sem živa in na nek način iščem smisel v vsem, kar se mi je zgodilo. Nikoli nikomur ne bi privoščila teh zaporednih dogodkov, ki so me pripeljali v polom. Trenutno zbiram moč, pomoč, ki mi jo dajete bližnji ljudje… Če lahko komu iz izkušnje pomagam tudi jaz, seveda s veseljem,” Kornelija iskreno zaključi najin pogovor.
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Tiskano revijo lahko kupite tukaj in s tem podprete navdihujoče zgodbe tudi v prihodnje. Lahko si pa izberete tudi e različico, če želite. Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta.
Foto: osebni arhiv sogovornice
VIR: Navdihni.me/Insights
