Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije (KGZS) ob svetovnem dnevu zemlje podpira prizadevanja družbe za zaščito narave.

KGZS pri svoji dejavnosti veliko pozornosti namenja prav ukrepom, ki spodbujajo prilagajanje kmetijstva vse ostrejšim zahtevam za povečanje dobrobiti živali in ohranjanju naravnega okolja. Upoštevati je treba, da skoraj 40 odstotkov slovenskega ozemlja obsegajo območja Natura 2000, kar je največ med državami Evropske unije. Da se kmetje zavedajo svoje odgovornosti, potrjuje tudi podatek, da se je po podatkih Agencije RS za okolje poraba fitofarmacevtskih sredstev (FFS) v Sloveniji v zadnjih osemindvajsetih letih več kot prepolovila, in sicer z 2.031 ton v letu 1992 na 942 ton v letu 2019.

Da kmetijstvo ni tako ključni dejavnik pri vplivu na podnebne razmere, so pokazale tudi posledice zaprtja celotne družbe zaradi izbruha koronavirusa, ko sta v svetovnih razmerah za kratek čas obstala celotni promet in delno industrija. Čeprav je v tem času kmetijstvo bolj ali manj nemoteno delovalo, so se podnebne razmere zelo hitro izboljševale. S tem se je pokazalo, da v praksi kmetijstvo le nima takšnega vpliva na podnebje, kot želijo to nekateri pretirano poudariti .
Prav tako je glede na majhnost slovenskih kmetij (v povprečju je ta velika okoli sedem hektarjev) in način obdelave zemlje, ki ni intenzivno kot drugod, to zagotovilo za ohranjanje narave. Kar 60% slovenskih kmetij je samooskrbno, kar pomeni, da je tovrsten način pridelave hrane že samo po sebi jamstvo, da kmetje ne bodo škodovali zemlji, ki jim zagotavlja preživetje.

Seveda družba od kmetov upravičeno pričakuje, da poleg pridelave hrane izvajajo tudi ekosistemske storitve, da se ohranja vitalno in obdelano podeželje. Dejstvo pa je, da so kmetije že sedaj omejene z različnimi direktivami in predpisi, ki zagotavljajo dobrobit živali ter trajnostno kmetovanje. Na drugi strani pa je kmetijstvo samo eno od večjih žrtev podnebnih sprememb, saj so vse pogostejše vremenske ujme (toče, vetrolomi, žledolomi, pozebe in suše), ki čedalje bolj otežujejo kmetovanje. Zato so še toliko bolj razumljiva prizadevanja kmetov za ohranitev narave, saj so od nje neposredno odvisni.

Ob tem se je treba zavedati tesne povezanosti kmeta in narave, ki sodelujeta pri pridelavi hrane ter dejstva, kako pomembno je uživanje hrane, ki je pridelana v neposredni bližini. Kmetje zato čuvajo naravo in Zemljo, saj jo moramo ohraniti za pridelavo hrane, torej za svoje preživetje!

PR: KGZS