| Avtor: Jože Volfand |

»Vsi dosedanji kmetijski ministri in vlade so imeli povečanje samooskrbe kot enega izmed osrednjih ciljev svojih mandatov. Vendar statistika ne laže. V obdobju zadnjih 30 let kljub več milijardam evrov evropskih in naših sredstev, ki so bila namenjena kmetijstvu in podeželju, prehranske samooskrbe nismo pomembno izboljšali. Nasprotno, na posameznih področjih pridelave je celo nižja,« tako dr. Andrej Simončič, direktor Kmetijskega inštituta, ocenjuje sedanjo stopnjo prehranske samooskrbe v Sloveniji. Pri tem sicer dodaja, da je prehranska varnost odvisna od več dejavnikov. Vendar je dejstvo, da so nekatere druge države kljub slabšim pogojem uspešnejše od Slovenije. Med najpomembnejšimi razlogi je ta, da se je površina kmetijskih površin drastično zmanjšala, liberalna zakonodaja pa zemljišč ne ščiti. Kar zadeva ekološko kmetijstvo, pravi, da so neracionalne in cinične izjave, češ da je prioriteta Slovenije ekološko kmetijstvo.

V Sloveniji imamo dejansko precej večji delež samooskrbe z živili živalskega izvora, vendar tudi tukaj ne smemo posploševati. Domača proizvodnja presega domačo porabo pri mleku (136 %), mesu govedi (110 %), kar je predvsem posledica naših naravnih danosti. Pri perutninskem mesu (112 %) ter jajcih (97 %) pa je visoka stopnja samooskrbe predvsem zasluga dobre organiziranosti panoge v okviru naših dveh največjih pridelovalcev perutnine skupaj z njihovimi kooperanti. Glede prašičereje je znano, da je ta panoga že vrsto let v precejšnji krizi, kar se pozna v številkah in posledično nizki stopnji samooskrbe v primerjavi s preteklimi leti. Vendar pa je tudi pri prašičjem mesu od leta 2016 opaziti rahel trend rasti stopnje samooskrbe, ki znaša trenutno cca 43 %. Pri mesu drobnice smo blizu samooskrbnosti (94 %), vendar pa bi bili lahko glede na razmere in možnosti pridelave v Sloveniji pri tej panogi uspešnejši.

To nas ne sme čuditi, saj imamo ne nazadnje izredno malo njivskih površin. Na nizko stopnjo samooskrbe pa dodatno vpliva še vedno dokaj nizka intenzivnost pridelave. Za povprečnimi kmetijskimi pridelki v kmetijsko razvitejših sosednjih državah še vedno precej zaostajamo. Občutno nižje pridelke dosegamo predvsem pri vrtninah. Stopnje samooskrbe so bile leta 2021 nižje tako pri žitu (58 %), krompirju (44 %) in zelenjavi (44 %). Že drugo leto zapored je bila več kot 100-odstotna samooskrba pri koruzi (111 %), kar pa ne velja za preteklo leto. Dokaj nizka je bila tudi stopnja samooskrbe s sadjem v primerjavi s povprečjem zadnjih let, ko smo imeli približno 43 % samooskrbo.

Glede usklajenosti proizvodnje živil in prehranskih navad bi lahko rekli, da se ta usklajenost že dolgo časa zaradi številnih dejavnikov, predvsem globalizacije in konkurenčnosti, izgublja. Z ožjih območij ali regij se prenaša na višji nivo. V našem primeru bi to bilo z nivoja Slovenije na nivo EU, ki predstavlja enoten trg s prostim pretokom blaga in storitev. To predstavlja za našo kmetijsko proizvodnjo in agroživilsko industrijo še poseben izziv. V današnjem času je zaradi tega predvsem za manjše države z omejenimi površinami in agroklimatskimi razmerami zelo težko v večji meri uskladiti kmetijsko proizvodnjo in prehranske navade.

To je odvisno od številnih dejavnikov, med katerimi jih je večina takšnih, na katere sami pridelovalci nimajo vpliva. Glede na pridelovalne razmere in naravne danosti bi pričakoval, da bomo poskušali kazalce pri živilih živalskega izvora še izboljšati predvsem na račun živilsko predelovalne industrije in pridelkov z višjo dodano vrednostjo. Še vedno namreč preveč gotovih izdelkov z dodano vrednostjo uvažamo, izvažamo pa večinoma mleko in meso. V kolikor bomo uspeli izboljšati delovanje po celotnih verigah vrednosti, ki bi omogočala tudi pridelovalcem več dodane vrednosti, bi lahko posredno povečali tudi primarno živalsko proizvodnjo, saj imamo v Sloveniji zato več kot primerne naravne danosti. Zavedati se moramo, da slabi dve tretjini Slovenije prekriva gozd. Med našimi zelo omejenimi kmetijskimi površinami pa predstavlja dve tretjini trajno travinje, ki ga je mogoče izrabiti zgolj za namen paše živali oziroma pridelavo krme. To je hkrati praktično edina garancija za ohranjanje in poseljenost krajine in vasi in kolikor toliko skladen regionalni razvoj. Na tisto malo ravninskih površinah, primernih za rastlinsko pridelavo, ki jih imamo v Sloveniji, ne bomo mogli v večji meri povečati prehranske varnosti. Izkoristiti moramo naše naravne danosti. Te so v največji meri primerne za pašno živinorejo. Živinoreja že vrsto zadnjih let predstavlja kar približno polovico vseh prihodkov v slovenskem kmetijstvu.

Ne, tega nisem rekel. Smiselno je del živinoreje umakniti z nižine in jo prestaviti na bolj gričevnata območja, primerna za pašo. Na ta način bi sprostili del njivskih površin, ki so zdaj namenjene pridelavi koruze in drugih rastlin za krmo, za pridelavo drugih poljščin in vrtnin. Omejevanje živinoreje na splošno pa bi bil po mojem mnenju korak v nepravo smer, saj so pogoji za kmetovanje v hribovitem svetu bistveno slabši v primerjavi z nižinskimi predeli. Tako bi še dodatno pospešili opuščanje kmetijstva v hribovitem svetu in posledično zaraščanje kmetijskih površin. Pri rastlinski pridelavi je situacija nekoliko drugačna. Prehransko varnost bi bilo mogoče izboljšati zgolj z večjo učinkovitostjo oziroma večjo pridelavo, kjer imamo še vedno precej rezerv, vključno z izgradnjo namakalnih sistemov. Ostaja sicer tudi druga možnost, in sicer povečati kmetijske njivske površine, kar pa vemo, da je precej malo verjetno. Zato bi veljalo razmisliti, da bi za prehransko varnost oziroma zadostno samooskrbo poskušali v čim večji meri zadržati obseg kmetijskih površin, predvsem njiv. Na njivah bi s pomočjo večjega vlaganja v znanje in infrastrukturo poskušali kmetijsko pridelavo posodobiti in intenzivirati, seveda ob izpolnjevanju vseh okoljskih zahtev.

Pri vrtninah in nekaterih sadnih vrstah, npr. jagodičevju, je rešitev predvsem v bistveno večji pridelavi v zavarovanih prostorih. Za to pa bi bilo potrebno ob precejšnjih vlaganjih v izgradnjo rastlinjakov in plastenjakov hkrati poskrbeti tudi za strokovno podporo, predvsem pa za organiziranje pridelovalcev in celotnih verig vrednosti.

To vašo trditev bi v tem trenutku težko potrdil, ker je precej posplošena. Še posebej, ker tudi danes še ne poznamo vseh podrobnosti, prav tako še ni izvedbenih uredb, ki bodo v največji meri pogojevale in usmerjale porabo sredstev, predvsem v II. stebru, Programu razvoja podeželja. Ključna usmeritev novega Strateškega načrta skupne kmetijske politike sta trajnostna pridelava hrane na celotnem območju države in povečanje samooskrbe ob hkratni skrbi za okolje in podeželje. Pri tem so za pripravljalce dokumenta oziroma Vlado RS pomembna vsa kmetijska gospodarstva ne glede na njihovo velikost in vrsto pridelave. Ob tem so, vsaj kot je meni znano, dokaj enakomerno obravnavane vse kmetijske panoge in tudi ekološka pridelava.

Prav gotovo ne moremo pričakovati večje samooskrbe pri pomanjkanju razpoložljivih kmetijskih površin in hkrati čedalje večjih omejitvah pri pridelavi. Znano je, da smo v Sloveniji med vodilnimi v Evropi po deležu gozda. Površina kmetijskih površin v Sloveniji se je drastično zmanjšala, zaraščenost z gozdom pa se je istočasno v zadnjih 60 letih povečala za več kot 30 %. Med našimi sicer zelo omejenimi kmetijskimi površinami pa predstavlja dve tretjini travinje, ki ga je mogoče izrabiti zgolj za namen paše živali oziroma pridelavo krme. Ob tem, da smo čisto pri dnu lestvice držav glede obdelovalnih površin na prebivalca, imamo približno polovico teh tudi v tako imenovanih občutljivih območjih ali na območjih z različnimi omejitvenimi dejavniki, ki pridelavo še dodatno omejujejo. Tisto malo primernih ravninskih površin za rastlinsko pridelavo pa namenjamo prednostno cestam in drugi infrastrukturi, gradnji naselij, tovarnam, trgovskim centrom ipd. Zaradi tega bo izredno težko doseči večjo prehransko varnost oziroma samooskrbo.

Na inštitutu se že dalj časa jasno zavzemamo za večjo zaščito kmetijskih zemljišč. Glede na to, kako nizko smo po obsegu njivskih površin na prebivalca, bi morala biti ravninska kmetijska zemljišča bistveno bolj zaščitena, kot so v tem trenutku. To bi morali zagotoviti s primerno zakonodajo. Uveljavlja pa se povsem napačno prepričanje, da je dopustno pozidati najboljša kmetijska zemljišča, če hkrati z rekultivacijo ali spremembo namembnosti zagotovimo nadomestna zemljišča. Res ne razumem, zakaj ne bi investitorjev raje usmerjali na tista zemljišča, kjer je bilo v preteklosti kmetovanje zaradi slabše kakovosti opuščeno. Predsednik Vlade Golob bi lahko torej k dvigu samooskrbe na področju pridelave zelenjadnic in rastlinske pridelave na splošno največ prispeval s strogo zaščito kmetijskih zemljišč in nikakor ne z zmanjšanjem proizvodnje mesa in mleka.

Živinoreja in površine namenjene živinoreji imajo pri ekološki pridelavi največji delež predvsem zaradi dejstva, da je ekološko pridelavo najlažje izvajati na travinju, ki je osnova za živinorejo, predvsem pašno živinorejo. Na travinju za razliko od pridelave na njivah praviloma ne potrebujemo fitofarmacevtskih sredstev. Prav tako je na živinorejskih kmetijah lažje zagotoviti gnojenje oziroma prehrano rastlin v skladu s pravili ekološke pridelave oziroma prehrano rastlin brez mineralnih gnojil. To je tudi glavni vzrok, da imamo v okviru ekološke pridelave sedemkrat več površin s trajnim travinjem, cca 42.000 ha, v primerjavi z njivami in vrtovi, cca 7.000 ha. Ekološka pridelava poljščin, sadnega drevja, vinske trte, hmelja in še posebej pridelava večine vrtnin pa je pri nas precej bolj zapletena in nepredvidljiva. V tem vidim glavni vzrok za počasno naraščanje deleža ekološke pridelave.

Zgolj politično ali populistično vztrajanje pri povečevanju deleža in vloge ekološkega kmetovanja ne bo dovolj. Ima lahko tudi negativne posledice, saj nehote povzroča upočasnitev prizadevanj ostalih pridelovalcev po okolju prijaznejših tehnikah pridelave. V zadnjih letih je bil namreč narejen ogromen napredek pri tako imenovani konvencionalni in integrirani pridelavi, kar pa ima pri nas še vedno slabšalni predznak v primerjavi z ekološko pridelavo.

Brez ustreznih pogojev in podpore, ki bo kmetu omogočala konkurenčnost, lahko po mojem mnenju še vedno zelo optimistično postavljene cilje, to je 18 % delež kmetijskih površin do leta 2027, glede ekološke pridelave pozabimo. Ob tem se je potrebno odzvati tudi na posamezne izjave v medijih, še posebej z vidika prehranske varnosti, da je prioriteta Slovenije ekološko kmetijstvo, kar se mi zdi neracionalno in cinično, če upoštevamo, da smo že danes v več kot 50 odstotkih odvisni od uvoza hrane. Tudi zaradi nas Slovencev danes po svetu izsekavajo gozdove ali pa kmetujejo zelo netrajnostno. Enostavno sami ne pridelamo dovolj. Ker pa po mojem prepričanju brez pravih argumentov idealiziramo «naravno« in ekstenzivno kmetijstvo, moramo še več hrane uvažati. To je hrane, pridelane na način, ki ga sicer nerazumno zavračamo.

O vplivih kmetijstva na okolje imamo sicer precej posameznih študij in monitoringov, vendar pa je res, da niso na enem mestu in tudi niso vse metodološko usklajene s podobnimi metodologijami v EU. Da bi to pomanjkljivost odpravili, se je država oziroma Ministrstvo pristojno za kmetijstvo odločilo, da bo po vzoru Poročila o stanju kmetijstva, živilstva, gozdarstva in ribištva pričelo s pripravo in financiranjem Poročila o vplivih kmetijstva na okolje. Tudi to nalogo so na MKGP zaupali Kmetijskemu inštitutu Slovenije. Kar se tiče vpliva živinoreje na podnebne spremembe, moram najprej pojasniti, da v Sloveniji celotno kmetijstvo, vključno z živinorejo, prispeva krepko manj od deset odstotkov vseh izpustov toplogrednih plinov in da so glavna področja, na katerih bo treba ukrepati, predvsem promet, energetika in industrija. V Sloveniji trenutno izgleda, da so za vse slabo krive krave. Sicer pa se moramo zopet vprašati, kaj je alternativa. Kaj naj počnemo v Sloveniji na področju prehranske varnosti na 60 odstotkih naših kmetijskih površin, ki jih predstavljajo travniki oziroma trajno travinje na območjih, kjer druga rastlinska pridelava ni mogoča oziroma ni ekonomsko upravičena?

Ohranitveno kmetijstvo je precej širok pojem, ki ga tudi po svetu razumejo in izvajajo na različne načine, izvajanje je odvisno od številnih dejavnikov, od vrste zemljišč, klimatskih razmer, usmerjenosti in velikosti kmetij, razpoložljivosti ustrezne kmetijske mehanizacije, predvsem pa sta pomembna znanje in usposobljenost izvajalcev teh ukrepov kot tudi podporne službe, vključno z raziskovalci in svetovalno službo. V osnovi gre pri ohranitvenem kmetijstvu sicer za to, da tla čim manj obdelujemo, da je obdelava plitka, pri čemer naj ne bi orali oziroma obračali slojev tal in to z namenom ohranjanja strukture tal kot tudi biološke pestrosti organizmov v tleh. Ob tem naj bi bila tla preko celega leta prekrita z različnimi, pravilno izbranimi posevki ali rastlinskimi ostanki. S takšnim pristopom lahko zmanjšamo erozijo, povečamo izkoristek dodanih gnojil in hkrati zmanjšamo njihove negativne posledice zaradi izpiranja v podzemne vode. S tem načinom kmetovanja bi se morali nekoliko bolj sistemsko ukvarjali na ravni države, tako raziskovalno kot tudi izobraževalno.

Učinkovitost prehranske verige je prav gotovo izziv že vrsto let, vendar se stvari precej počasi obračajo na bolje. Kako povečati produktivnost v kmetijskem sektorju in živilsko predelovalni industriji, ki naj bi rezultirala v višji dodani vrednosti? Na žalost se s tem področjem vseh zadnjih 30 let tranzicije ne ukvarjamo strateško, na najvišjem vladnem nivoju. Zato nam tudi posamezne aktivnosti in izboljšave v okviru posameznih vertikalnih verig vrednosti ne pomagajo kaj dosti. Statistika nam na tem področju jasno nakazuje, da imamo ogromno prostora za izboljšanje stanja tako na primarni ravni pridelave kot tudi v okviru živilsko pridelovalne industrije. Še posebej težko pa nam gre povezovanje in sodelovanje v prehranski verigi.

Posamezni akterji agroživilske verige se praviloma niso sposobni ali nočejo strateško in dolgoročno povezati, vedno znova pa prihaja tudi do sicer neizogibnih in hkrati nepredvidljivih dogodkov.

Zato bomo še kar nekaj časa namesto končnih izdelkov z večjo dodano vrednostjo še kar nekaj časa prodajali v tujino bistveno preveč mleka, žita, živali in mesa in drugih kmetijskih pridelkov, kjer pridelovalci dosegajo višje cene, saj jim naša agroživiska industrija zaradi premajhnih kapacitet ali prenizke dodane vrednosti ni sposobna zagotoviti dovolj visoke odkupne cene.

Najpomembnejši izziv Slovenije in z njo kmetijske politike je po mojem mnenju ta, da slovenski javnosti in politiki jasno povemo, da v slovenskem kmetijstvu v zadnjih letih glavne težave prav gotovo ne predstavlja vpliv kmetijstva na okolje. Temeljno vprašanje je, kako sploh ohranjati kmetijstvo, kmetije, kako zadržati kmeta, da nadaljuje z obdelovanjem kmetijskih površin in tako nenadomestljivo prispeva ne samo k prehranski varnosti, temveč tudi varovanju okolja in ohranjanju podeželja. Ko se bomo uspeli poenotiti glede tega, bomo bistveno lažje pristopili k reševanju ostalih izzivov v kmetijstvu, ki pa še zdaleč ne bi smeli biti zgolj izzivi kmetijske politike, temveč naše družbe v celoti, predvsem pa politike oziroma države.

Kmetijstvo bi moralo biti deležno večjega medsektorskega sodelovanja kot tudi dodatnih vzpodbud, saj se slovensko kmetijstvo in podeželje ne moreta uspešno razvijati zgolj na podlagi lastnih sredstev. Glavno težavo vidim v tem, da je pri nas politika oziroma država, kot jo pogosto imenujemo, še vedno bistveno preveč nepovezana in razdeljena v ministrstva, direktorate, različne uprave, zavode in agencije. Ti praviloma že v okviru resornih ministrstev med sabo zelo slabo sodelujejo, še slabše pa je medsektorsko sodelovanje, kar pa bi bilo za boljšo učinkovitost kmetijstva vključno z višjo samooskrbo in razvoj podeželja nujno potrebno.

Vsi dosedanji kmetijski ministri in vlade so imeli povečanje samooskrbe kot enega izmed osrednjih ciljev svojih mandatov. Vendar statistika ne laže. V obdobju zadnjih 30 let kljub več milijardam evrov evropskih in naših sredstev, ki so bila namenjena kmetijstvu in podeželju, prehranske samooskrbe nismo pomembno izboljšali. Nasprotno, na posameznih področjih pridelave je celo nižja. Pri tem je sicer potrebno priznati, da je prehranska varnost odvisna od toliko različnih dejavnikov, da je ne moremo enoznačno ocenjevati na način kot nekatere druge dejavnosti ali gospodarske panoge. Je pa res, da so nekatere države pri zagotavljanju prehranske varnosti kljub na videz slabšim pridelovalnim razmeram uspešnejše od Slovenije. Res je tudi, da je razvitost kmetijstva in praviloma tudi stopnja samooskrbe zelo tesno povezana z gospodarsko razvitostjo posameznih držav. Že sami izpostavljate stroko in ukrepe kmetijske politike kot tiste, ki naj bi imeli pri tem najpomembnejši vpliv. Sam osebno bi pri prehranski varnosti kot najpomembnejše izpostavil obseg kmetijskih zemljišč in naravne danosti ter ukrepe, ne zgolj kmetijske, temveč tudi širše vladne politike, s katerimi lahko neposredno in posredno vpliva na prehransko varnost .

To je dejstvo, ki se ga premalo zavedamo, saj s kmetijsko zemljo še vedno delamo, kot da bi jo imeli na pretek. Vprašanje na mestu bi bilo, kako preprečiti nadaljnjo izgubo kmetijskih zemljišč. To je v celoti domena politike, vendar je pri tovrstnih ukrepih dokaj neuspešna predvsem zaradi zelo liberalne zakonodaje na področju zaščite, urejanja in prometa s kmetijskimi zemljišči.

V Sloveniji je še vedno prisotna miselnost, da za oranje, setev, delo v hlevu ali pobiranje in prodajo krompirja pač ne rabiš kakšnih posebnih znanj. Temu primerna je tudi podpora vlade razvojno raziskovalnemu delu v kmetijstvu, ki je tudi do desetkrat manjša v primerjavi z razvitejšimi državami EU, kot so npr. Avstrija, Nemčija, Danska, Francija in Nizozemska. Kmetijski sistem znanja in inovacij je bil sicer v okviru držav EU kot nujen in vzpostavljen že v 60-letih prejšnjega stoletja. Predvsem razvitejše države so ves ta čas ogromno vlagale v tako imenovani AKIS (Agricultural knowledge and innovation system). Pri nas temu področju nekaj več pozornosti namenjamo šele v zadnjih dveh programskih obdobjih, ko je AKIS postal obvezen del SKP in Strateškega načrta. Brez večje podpore znanju, izobraževanju, raziskavam in razvoju ter inovacijam na področju primarne pridelave kot tudi predelave in trženja ne moremo pričakovati boljših rezultatov. Tudi za kmetijstvo namreč veljajo enake zakonitosti kot ostale gospodarske panoge!

Seveda. Eden najpomembnejših izzivov, za katerega pri nas ne najdemo pravih rešitev, je izboljšanje organiziranosti in povezanost deležnikov v kmetijski pridelovalni in predelovalni verigi. Čeprav imamo na tem področju veliko število izredno uspešnih tujih modelov tovrstnega sodelovanja, ki bi jih lahko dokaj preprosto in hitro uporabljali tudi pri nas brez večjih finančnih vlaganj, bo očitno moralo preteči še kar nekaj časa, da bomo tudi v Sloveniji to prepoznali kot nepogrešljiv element v kmetijstvu.

VIR: Zelena Slovenija