Se kdaj znajdeš v situaciji, kjer se ti zdi, da te tvoja osebnost oddaljuje od sveta okoli tebe?  Ali morda meniš, da tvoja identiteta vpliva na to, kako se počutiš? Zagotovo nisi edini, ki se  počuti osamljenega in nemočnega zaradi lastne narave in razvoja v tem svetu. V zadnjem  času opažam, da nas oznake vse bolj oddaljujejo od tega, kar iščemo v življenju: srečo,  notranjo izpolnjenost, varnost ... Naša vera, spolna in politična usmerjenost, barva kože,  filozofija - dejansko vse, kar sestavlja našo osebnost ali identiteto, nas omejuje. 

Težko se spopadam s spoznanjem, da še vedno iščemo, kaj je "naravno" in "normalno" kot  družba. Norme o tem, kaj naj bi bilo normalno, so bile dolgo časa postavljene in podprte z  religijo, ki je grozila z božjimi kaznimi v posmrtnem življenju, da bi preprečila "grehe".  Vendar pa smo se morali kot družba od tega odlepiti. Moralna načela zapisana v raznih  svetih spisih so bila koristna za razvoj družbenih norm, vendar so se sčasoma razvila tudi  sodišča in pravna pravila. To je bil premik od norme k dejanskim sankcijam, ne samo za  kaznovanje, ampak tudi za samorefleksijo in odstranjevanje zla iz družbe. 

Če se ozremo nazaj, pred nekaj civilizacijami nismo niti predstavljali javnih razprav o  spolnosti, ki bi bile zakonite, danes pa razmišljamo drugače. Ta primer prikazuje, kako se  družba spreminja, in obstaja veliko takšnih primerov. 

Vsakdo od nas je storil dejanja, ki bi jih drugi označili za greh, ne glede na politično ali versko  pripadnost. Vendar smo s časom ta dejanja, ko se je oblikoval družbeni konsenz, spreminjali  v »sprejemljive«. Sprejemljivo sem postavil v narekovaje, saj verjamem, da je posamezniku  skoraj vse dovoljeno, dokler ne omejuje in krši pravic drugih. 

Ko gre za vprašanje identitete, pa opažam, da se kot družba težko odlepimo od ideje  "normalnega", ne glede na zgodovinska prepričanja. To me žalosti, ker ne dopuščamo  razvoja na podlagi individualne osebnosti in počutja. Tu se začnem dotikati občutljivih tem,  kjer se boš odločil ali boš moje mnenje spoštoval ali pa me boš označil, kot še enega tistega. 

Naj se predstavim: Sem Adrian Drago Poprijan, študent. (Upam, da sem ob tem ne izgubil  nikogar.) Glede politike sem usmerjen v socialno demokracijo in vodim podmladek Socialnih  demokratov v Mariboru. (Po javnomnenjskih raziskavah sem tukaj verjetno izgubil že več kot  polovico vas.) Imam dve duševni motnji, anksiozno-panično motnjo in ADHD. (Tukaj je  verjetno odšlo še nekaj bralcev.) Podpiram LGBTQIA+ skupnost. (Z vsako črko je odšlo vsaj  5% bralcev.) Ideološko nisem najbolj naklonjen cerkvi, vendar verjamem v religijo v kolikor  se s tem posameznik na tem svetu bolj najde. (No, odšlo je še nekaj bralcev.) Morda ste me  že označili, narcis, radikalec, rdečkar, psihopat ali karkoli. Vendar nobena oznaka, ki jo  postavi okolica, me ne prizadene, saj sprejemam sebe takšnega, kot sem, in sprejemam  vsakogar brez izjem, tudi tistega, ki se ne strinja z mano. 

Sam sem moral dolgo potovati, da sem prišel do tega spoznanja. Nikjer se nisem počutil  varnega, in ljudi z drugačnimi mnenji sem imel za "omejene". Toda na neki točki sem se  odločil, kako se bom sam počutil sprejetega v svetu, kjer sem "izven družbenih okvirjev". 

Za svoje zadovoljstvo sem sprejel, da so ljudje, ki se razlikujejo od mene, še vedno ljudje.  Nihče ne želi biti ogrožen ali napaden. Zato obsojamo druge preventivno, da se ne bi počutili 

ogrožene zaradi lastnih pomanjkljivosti. Nikoli niso drugi krivi za izkrivljanje moje lastne  realnosti, ne glede na to, kako močno se trudijo mediji, da bi prikazali določene skupnosti  kot nevarne ali nenaravne. Prvič in predvsem smo vsi ljudje, in veliko nas je, različnih in  edinstvenih. Ko se želimo izraziti, si želimo, da nas obravnavajo z spoštovanjem. 

Kot družba pa smo še vedno daleč od tega. Konservativnost "normalnih" se bo še dolgo  upirala ideji sprejemanja. Sam sem pred kratkim potoval v 2 arabski državi, kjer si namerno  nisem kupil telefonskega dodatka, da bi lahko bil nonstop dosegljiv. Ko se par ur ne oglasiš,  si vsi mislijo že najslabše. Ker jim preprosto niso dali priložnosti, da bi oni dokazali da so  drugačni. Vem tudi za ogromno primerov, kjer so se pari ločili in šli k drugim partnerjem, ker so se tako počutili. Pa jih niso oklicali kot ogabne in nenaravne. »Ločitve stran od učenja  mojih otrok«. Ker je njihova identiteta ogrožena, želijo ogroziti tudi identiteto drugih. In vem  ter verjamem, da če se občutki spreminjajo. 

Oprosti, verjemi, da imaš okoli sebe veliko ljudi, ki se počutijo enako kot ti. Borba za  sprejemanje lastne identitete se nikoli ne sme končati. Verjamem, da se bomo kot družba  sčasoma razvili in da bomo lahko sprejeli raznolikost, ne glede na to, ali to vidimo ali ne. 

Srečno!

VIR: Adrian Drago Poprijan