JELICA ŽUŽA: Dekle, ki se je zaljubilo v umetnost
V sredo, 13. aprila 2022, bomo v Domu II. slovenskega tabora Žalec predstavili novo monografijo, ki smo jo izdali na Zavodu za kulturo, šport in turizem Žalec. Monografijo z naslovom Jelica Žuža, Dekle, ki se je zaljubilo v umetnost avtoric Alenke Domjan in Lidije Koceli smo izdali ob 100. obletnici rojstva akademske slikarke in častne občanke Občine Žalec. Jelica Žuža bi svoj 100. rojstni dan praznovala letošnjega 12. aprila.
Leta 1922 se je začela njena življenjska pot, ki je trajala polnih 92 let. Njeno življenje je bilo tolikanj zanimivo, raznoliko in je pustilo velik pečat tudi v žalskem okolišu, da je bilo vse to nujno strniti v monografsko publikacijo, ki bo tudi našim zanamcem pripovedovala o tej izjemni ženski osebnosti.
Avtorici sta se dobro leto posvečali raziskovanju njenega življenja in dela; Lidija Koceli se je lotila raziskovanja njene rodbine (Jelica namreč izhaja iz dveh pomembnih savinjskih družin, Žuža in Lipold), otroštva in življenja v odrasli dobi vse do njene smrti 21. marca 2014. V knjigo je vključila pričevanja številnih oseb, ki so jo imeli privilegij poznati in z njo sodelovati. Na tem mestu je treba omeniti Vero Hudnik, rojeno Klajnšek, ki je bila Jeličina vrstnica, sošolka v meščanski šoli in njena vseživljenjska tesna prijateljica. Gospa Hudnik še vedno živi v Celju.
Alenka Domjan pa je kot umetnostna zgodovinarka in odlična poznavalka dela Jelice Žuža osvetlila njeno izobraževalno pot v slikarstvu in njen ustvarjalni opus, pri čemer se je navezala na tri pomembne mentorske figure, ki so skozi leta vplivale na Jeličin ustvarjalni razvoj. To so bili slikarji Matej Sternen, Gojmir Anton Kos in Marino Tartaglia. Jelica Žuža je gotovo ena redkih osebnosti slovenskega likovnega prostora, ki je ohranila najglobljo pripadnost tradiciji »čistega slikarstva«. Bila je izrazita individualistka, ni je mogoče postaviti v nobeno umetniško gibanje ali smer druge polovice dvajsetega stoletja, ki bi jasno izražala njen slikarski profil. Za svoje delo je prejela več nagrad in priznanj, med drugimi tudi nagrado Prešernovega sklada leta 1973.
Knjiga nam v vpogled ponudi tudi politično situacijo prve polovice 20. stoletja, ki je vplivala tako na družbeno kot kulturno stvarnost tistega časa, znotraj katerega so umetniki iskali svoj prostor pod soncem.
Alenka Domjan takole zapiše v uvodu monografije:
»Jelica Žuža je imela življenje v svoji oblasti, izrisanega na drobni dlani, berljivega samo z njenim umom in zakovanega v brezmejno ljubezen do umetnosti. Vselej je stala sredi oaze in se diskretno dotikala širine sveta.«
V življenju Jelice Žuža je marsikaj bilo prekrito s tančico skrivnosti, zato je bilo odkrivanje njene biti in ustvarjalnosti toliko vznemirljivejše.
Monografija je obogatena s številnimi fotografijami iz Jeličinega vsakdana in njenih umetniških del. Pri pridobivanju fotografij so nam pomagali mnogi posamezniki in institucije (galerije, muzeji knjižnice), za kar se jim najlepše zahvaljujemo.
Obsežno delo na 172 straneh bo zagotovo zanimivo branje ne samo za someščane Jelice Žuža, temveč tudi za ljubitelje umetnosti in raziskovalce bogatih življenjskih poti zanimivih osebnosti, ki so krojili podobo nekdanjega in našega časa.
Kratek življenjepis Jelice Žuža:
Akademska slikarka Jelica Žuža (1922–2014) je po končani
meščanski šoli v Celju stopila v uk slikarstva k mojstru,
slovenskemu impresionistu Mateju Sternenu, ki je v svoji hiši
na Mirju v Ljubljani poučeval slikarstvo in restavratorstvo od
leta 1924 dalje. Z njim je ohranila stike tudi kasneje, ko se je
odločala za študij na Dunaju (Akademie der bildenden Künste,
1942–1944), kjer je opravila štiri semestre. Po osvoboditvi je
študij nadaljevala na Akademiji za upodabljajočo umetnost v
Ljubljani (današnja Akademija za likovno umetnost in
oblikovanje), vpisala se je v tretji letnik slikarstva, v razred
prof. Gojmirja Antona Kosa, in leta 1947 diplomirala. Takoj po
diplomi je krenila na specialistični študij slikarstva v Zagreb, na
Kraljevsko umjetničku akademiju (današnja Akademija
likovnih umjetnosti), v razred prof. Marina Tartaglie. Specialko
je zaključila leta 1950, a se je za stalno vrnila domov šele leta 1959. Bila je članica Udruženja likovnih umjetnika Hrvatske (1957), kasneje se je pridružila tudi Društvu slovenskih likovnih umetnikov. Študijsko je potovala po Angliji, Avstriji, Franciji, Grčiji, Nizozemski, Italiji, Nemčiji, Španiji in drugod.
Samostojno je razstavljala v Zagrebu (1955), Celju (1961 in 1969) in Ljubljani (2004), skupinsko pa v Beogradu, Sarajevu, Osijeku, Dubrovniku, Ljubljani, Mariboru, Slovenj Gradcu, Celju, Londonu, Vincenzi in Veroni. Za svoje delo je prejela več nagrad in priznanj, med drugimi tudi nagrado Prešernovega sklada leta 1973. Njena dela so zastopana v stalnih zbirkah v Umetnostni galeriji Maribor, Muzeju suvremene umjetnosti v Zagrebu, Moderni galeriji Ljubljana, na Reki, v Cetinju, Galeriji sodobne umetnosti Celje ter drugih javnih in zasebnih zbirkah doma in na tujem.
PR: ŽKŠT
