Avtor:

Avtor fotografij:

V združenju Eurelectric izpostavljajo, da morajo biti cilji razogljičenja postavljeni ambiciozno, a hkrati tudi uresničljivi.

Združenje evropske elektroindustrije Eurelectric je predstavilo ključne ugotovitve študije Decarbonisation Speedways, v kateri so obravnavali tri scenarije za dosego neto brezogljičnega energetskega sektorja do leta 2050. Kot so poudarili v združenju, vsi scenariji poudarjajo pomen pospešene elektrifikacije za doseganje podnebne nevtralnosti in tudi njen potencial pri zniževanju stroškov za energijo. Uspeh zelenega prehoda bo po mnenju strokovnjakov iz Eurelectrica odvisen predvsem od reforme trga z električno energijo, pospešenega izdajanja potrebnih dovoljenj za nove investicije in izgradnje omrežij, pri čemer zahteve po zagotavljanju konkurenčnosti evropske industrije, izvedbi podnebnih ukrepov, doseganju energetske neodvisnosti in nove dobe industrializacije terjajo ambiciozno, a uresničljivo in dobro uravnoteženo strategijo razogljičenja Evrope. Za dosego zastavljenih ciljev bo namreč do leta 2050 treba razogljičiti kar 70 odstotkov končne rabe energije v prometu, industriji in porabi v stavbah, ki temelji na uporabi fosilnih goriv. Pri tem bo še posebej treba zmanjšati porabo energije v prometu, in sicer do leta 2050 za najmanj 53 odstotkov glede na leto 2015. Ker se ob tem električna energija iz obnovljivih virov, kaže kot najbolj čist in najustreznejši energent za omejitev emisij in povečanje energetske učinkovitosti, bo treba njeno proizvodnjo do leta 2040 potrojiti, delež obnovljivih virov pa celo povečati za desetkrat, če želimo zadostiti potrebam do leta 2040, ki naj bi dosegle 4.600 TWh. V Eurelectricu ob tem poudarjajo, da gre za zelo ambiciozne cilje in številke, ki terjajo takojšnje aktivno udejstvovanje evropskih politik.

Leonhard Birnbaum, predsednik Eurelectrica in glavni izvršni direktor družbe E.ON, je ob predstavitvi ugotovitev omenjene študije izpostavil zavezanost industrije podnebni nevtralnosti in dodal, da si je EU zastavila zelo ambiciozne cilje za leto 2030. Spremembe, ki jih bomo dosegli do konca desetletja, pa bodo ključnega pomena za uspehe pri uresničevanju nadaljnjih ciljev do leta 2040. Zato je po njegovih besedah treba okrepiti prizadevanja za zagotovitev zaupanja vlagateljev, pospešitev pridobivanja potrebnih dovoljenj za dodatne proizvodne objekte in posodobiti omrežno infrastrukturo, ki bo sposobna upravljanja večjega in kompleksnejšega elektroenergetskega sistema. Pri tem so bistvenega pomena za uspešen energetski prehod potrebne velike naložbe v proizvodnjo električne energije in infrastrukturo. Na drugi strani pa bi lahko s pravilno oblikovanimi politikami potrošniki prihranili 175 milijard evrov na leto na račun zmanjšanega uvoza goriv in bili s tem deležni tudi nižjih končnih računov za energijo. Poleg tega uspešen zeleni prehod za evropsko družbo pomeni tudi občutno zmanjšanje emisij in porabe energije ter boljšo kakovost zraka, in tudi priložnost za ustvarjanje novih delovnih mest in povečanje konkurenčnosti gospodarstva.

Avtorji še navajajo, da je mogoče doseči razogljičenje energetskega sektorja do leta 2050 le, če bomo ukrepali takoj, in pri tem v celoti upoštevali ukrepe iz paketov FIT for 55 in RePowerEU ter dejstvo, da je ključni nosilec zelenega prehoda električna energija. Nadalje je treba zagotoviti  uporabo vodika povsod, kjer se to kaže kot najbolj učinkovito in upoštevati tudi spoznanje, da imajo različne evropske države različna izhodišča v zelenem prehodu in zato potrebujejo prilagojene rešitve. Pospešiti je treba tudi uvajanje novih tehnologij, kot so toplotne črpalke v stavbah in industriji in e-vozila v prometu, omogočiti ustrezno prožnost elektroenergetskih sistemov, povečati naložbe v okrepitev in digitalizacijo elektroenergetskih omrežij ter preoblikovati elektroenergetski trg, pri čemer je treba upoštevati, da so prednosti razogljičenja energetskega sistema in s tem povezani precejšnji stroški bistveno nižji od dolgoročne škode povzročene zaradi podnebnih sprememb.

In kaj kažejo napovedi v preučevanih scenarijih? Delež električne energije v končni rabi energije naj bi leta 2050 dosegel 58 do 71 odstotkov, energetska učinkovitost se naj bi povečala za 38 do 41 odstotkov, povpraševanje po električni energiji pa naj bi se leta 2050 povečalo za 66 do 93 odstotkov glede na leto 2015. Pri tem naj bi delež obnovljivih virov energije znašal med 75 do 82 odstotkov, v primerjavi z letom 2020 pa bi za dosego zastavljenih ciljev morali za 5 do 7 krat povečati proizvodne zmogljivosti iz obnovljivih virov oziroma za 71 do 98 GW na leto.

VIR: Naš Stik