Začelo se je burno leto 2020, imela sem polno glavo sprememb, težkih situacij in izzivov, bila sem na prelomnici, na kateri se nisem znašla.
avtorica Suzana Krajnc
Žela sem ponoviti dejanje iz preteklosti, ki sem jih ponavljala znova in znova. Kot v začaranem krogu sem se vrtela. Bila sem razdvojena, obupana, na trenutke tudi samosvoja, jezna nase. Nisem znala iz tega udobnega kroga in sem želela kar narediti nekaj po svoje. V tistem trenutku, ko sem to želela, pa mi je notranji glas govoril, da tega naj ne naredim tako, kot je želela glava in moj um, temveč kot čuti moje srce. Naj se poslušam in začnem delati na sebi. Zavedala sem se, da kar koli bom naredila na hitro, mi ne bo rešilo moje situacije, ki me spremlja že od otroštva. Če nekaj ni tako, kot bi moralo biti, sem si hitro izmislila kaj drugega in določene stvari sploh nisem dokončala. Bežala od doma, samo da nisem rabila poslušati drugih, kaj mi govorijo. Vendar sem ravno zaradi tega, ker sem ves čas bežala proč od svojega doma in raje dela v službi, hodila na razne tečaje in se zraven še šolala, kot tujci do celotne moje družine, s katero živimo skupaj. Tega občutka in da skupaj živimo in se ne pogovarjamo, sodelujemo in da se drug od drugega umikamo, da ne bi koga prizadeli, tega nisem želela več gledati, kaj šele v tej naši družini sodelovati. In kot strela z jasnega se nam je pojavila epidemija, ki nas je še dodatno omejila, nas zaprla in na nek način združila tiste ljudi skupaj, ki nas je morala.
VIR: Insights
