»Kultura sodelovanja je eno najmogočnejših orodij na svetu. Njeno prisotnost čutimo pri uspešnih podjetjih, vrhunskih športnih moštvih in zadovoljnih družinah, prav tako čutimo njeno odsotnost ali slabo delovanje. Njen vpliv lahko merimo po rezultatih.

Njeno notranje delovanje pa ostaja zavito v tančico skrivnosti. Vsi si želimo močno kulturo sodelovanja v organizacijah, skupinah in družinah. Vemo, da deluje. Le tega ne vemo, kako deluje,« v knjigi Skrivnost sodelovanja zapiše Daniel Coyle, ameriški novinar, avtor knjižnih uspešnic in dolgoletni svetovalec uspešnim podjetjem, kot so Microsoft, Pixar in Google. Knjiga je v izvirniku izšla leta 2018, pri nas pa je v prevodu Sama Kuščerja nedavno izšla pri založbi UMco. Njen pomen so že prepoznali pri Združenju Manager, saj so jo na Slovenskem knjižnem sejmu imenovali za poslovno knjigo leta 2023. Avtor v njej objavlja svoje ugotovitve na podlagi poglobljenih intervjujev z direktorji podjetij, za katera se zdi, da zaposlene najbolj druži prav sposobnost sodelovanja. Ta namreč ni samoumevna, saj se vedno najdejo solisti, ki radi vztrajajo pri svojem prav, pa čeprav ima lahko to uničevalne posledice za podjetje kot celoto, da o vplivu na interno klimo niti ne govorimo. »Uspešna kultura sodelovanja je morda videti kot nekaj čarobnega, v resnici pa ni. Nič drugega ni kot niz zvez, ki delujejo za skupni cilj. Ni nekaj, kar smo, temveč nekaj, kar počnemo,« je prepričan avtor.

V času, ko se delodajalci borijo za dobre kadre, ki nimajo zadržkov pri menjavi služb, je Skrivnost sodelovanja nujno branje za sodobne voditelje, saj med drugim odgovarja tudi na vprašanje, kako si zagotoviti pripadnost zaposlenih, pa tudi kako pri njih spodbujati ustvarjalnost, nujno veščino v kreativnih poklicih.

Ko smo se pred letom in pol s švedskim avtorjem knjižnih uspešnic Thomasom Eriksonom za MM pogovarjali o njegovi takrat zadnji knjigi, prevedeni v slovenščino, z naslovom Obkroženi s slabimi šefi, nam je pripovedoval tudi o tem, zakaj se je v najnovejši knjigi lotil narcističnih posameznikov. »Kar je najbolj zanimivo pri narcizmu, je to, da se lahko kot bolezen širi med ljudmi. To je prava epidemija, ki bi nas morala skrbeti. Narcisi so izjemno egocentrični in zaljubljeni sami vase, pri čemer pa drugim ljudem povzročajo veliko trpljenja, saj jih ponižujejo, ker po njihovem mnenju nikoli ne bodo dovolj dobri zanje; pomislite le na zame izjemno idiotsko kulturo črtanja, cancel culture. Niti najmanj jih ne zanimajo potrebe drugih ljudi, pozornost posvečajo le sebi. In v družbi takšnih ljudi je seveda zelo neprijetno, zato sem napisal knjigo o tem, kako se soočati z njimi, pa tudi o tem, kako brzdati lastne narcistične težnje,« nam je povedal.

Knjiga Obkroženi z narcisi je zdaj izšla tudi v slovenščini, v njej pa avtor s pomočjo svojega že znanega štiribarvnega vedenjskega modela, ki ga uporablja za preučevanje človeških lastnosti, ponuja orodja, ki jih potrebujemo za ravnanje z narcisi. Za vse, ki se poklicno ukvarjate z družbenimi omrežji, bo zagotovo zanimivo tudi poglavje, v katerem avtor razglablja o tem, kako so družbeni mediji povezani s kulturnim narcizmom, pri čemer se dotakne tudi obsedenosti s selfiji in čudaških izzivov, kot je polivanje z vedrom ledene vode; vse seveda z namenom, da pritegnemo pozornost drugih ljudi.

»Bolezen narcizma se izjemno hitro širi po svetu, še pred 20 ali 30 leti tega ni bilo. Pomislite le na vse ljudi, ki se razkazujejo po družbenih omrežjih, in na resničnostne šove, v katerih so sodelujoči pripravljeni početi najbolj bizarne stvari samo, da bi bili opaženi. Morda se na prvi pogled zdite dobrodelni, ko brezdomcu na ulici podarite nekaj denarja, a ko to objavite na družbenih omrežjih, da vsi lahko občudujejo vašo domnevno prijaznost, je to zame povsem narcistično, ne pa prijazno dejanje,« je povedal za MM. Knjiga, ki vam bo odprla oči – pa ne le za narcistične težnje drugih, temveč tudi za vaše lastne.

S knjižnim prvencem Boruta Pahorja, ki se je pred letom dni poslovil od svoje predsedniške funkcije, in sloganom »Čas za dobro zgodbo, čas zame« je založba Beletrina pospremila na pot svojo novo knjižno zbirko Žametna Beletrina. Toliko novinarjev, kot se jih je trlo na predstavitvi knjige Zmaga je začetek: priročnik za politične & druge začetnike, na knjižnih predstavitvah le redko zasledimo, zato ne dvomimo, da bo tudi med bralci naletela na veliko pozornost. Kot je Borut Pahor povedal zbranim, je knjigo napisal v šestih mesecih – in to sam, brez pomoči drugih piscev. »Pisal sem jo ob vikendih, v mojih priljubljenih kavarnah, pa tudi na letališčih med službenimi potovanji. Namenil sem jo predvsem mladim, ki se šele podajajo na politično pot, pa tudi drugim, ki iščejo odgovore na številna vprašanja, a jih ne najdejo – tako kot se je meni dogajalo na začetku,« je pripovedoval in nadaljeval: »Knjigo sem pisal z veliko ljubeznijo in v njej nisem hotel z nikomer obračunavati. Politiki se moramo predvsem zavedati, da je zmaga na volitvah šele začetek, ne pa konec zgodbe. Naša odgovornost do ljudi, ki so nas izvolili, je velika, zato moramo svojo funkcijo sprejemati s potrebno ponižnostjo.«

Svoje pisanje je označil kot »tekoče, ljubeznivo, prijetno in sproščeno«. In res je v njej nanizal življenjske modrosti, ki ne bodo koristile le začetnikom, ampak bodo odmevale tudi pri malce starejših bralcih, ki so tudi že sami marsikaj doživeli na svoji poklicni poti.

Poleg knjige Boruta Pahorja sta v zbirki Žametna Beletrina izšli še avtobiografija princa Harryja Rezerva, ki je lani razburkala javno mnenje na Otoku, in kontroverzni roman Šola za dobre matere kitajsko-ameriške pisateljice Jessamine Chan, sodobna feministična klasika, ki jo je nekdanji ameriški predsednik Barack Obama označil za eno od svojih najljubših knjig v letu 2022.

Tadej Golob, ki je svojo poklicno pot začel kot novinar, v zadnjih letih pa se je profiliral predvsem kot pisec kriminalk, se je tako kot smo od njega že vajeni tudi v času letošnjega knjižnega sejma vrnil z novo zgodbo. V njej kriminalistični inšpektor Taras Birsa (ki ga je na televizijskih zaslonih upodobil igralec Sebastian Cavazza in sem nam ob branju vsake nove Golobove kriminalke prav on pojavlja v mislih kot poosebljenje Birse) z ekipo rešuje zločin, ki se je tokrat zgodil na samem vrhu slovenske gorske svetinje, Triglavu. Birsa, za katerega bi lahko rekli, da je pisateljev alter ego, saj ju povezuje več lastnosti in strasti, med drugim tudi do plezanja, se s svojo kriminalistično ekipo, v kateri so zvestemu bralcu že prav tako dobro znani Tina Lanc, Brajc in Osterc, odpravi na Triglav. Toda njihova izletniška odprava se prelevi v napeto detektivsko uganko, saj so povsem nevede priča zločinu. Skupina planincev se na Triglavu namreč znajde v nevihtni ujmi, pri čemer jih nekaj celo doživi udar strele. Taras in njegov nekdanji soplezalec Gregor se odpravita v reševalno akcijo in pri tem jima prestrašeni in zgroženi planinci povedo, da so opazili truplo. Čeprav je videti, da je nesrečnež umrl zaradi posledic udara strele, pa se pozneje izkaže, da je bil zanj usoden strel v glavo. Seveda se ekipa pod vodstvom Tarasa sprašuje, le zakaj bi morilec svojo žrtev ubil prav na vrhu Triglava, ko pa bi to veliko lažje lahko storil kjer koli drugje. Kot smo že vajeni pri Golobu, se zagonetka razreši šele na zadnjih straneh knjige (čeprav ima Birsa seveda svojo teorijo že dlje časa v glavi), pri čemer pa se razkrije skrivnost še enega zločina, ki je kriminalistom mešal štrene že v prejšnji Golobovi kriminalki. No, tudi Oj, Triglav, moj dom kliče po nadaljevanju, saj se prav tako konča dvoumno. 

Vznemirljiv pa je tudi roman Dnevnik sobarice, čeprav na malce drugačen način. Kot je na predstavitvi novih treh knjig v zbirki Moderni klasiki Cankarjeve založbe, kamor sodi tudi Dnevnik sobarice, povedal urednik Andrej Blatnik, je to tudi najstarejša knjiga, ki je bila kdaj koli objavljena v tej zbirki. Francoski pisatelj Octave Mirbeau (1848-1917), ki je zaradi svojih naprednih političnih in estetskih nazorov doživel številna priznanja, še več pa neusmiljenih kritik, ga je napisal leta 1900 in v »boljši« družbi povzročil precejšnje vznemirjenje in zgražanje. Predstavlja namreč začetek sodobnega erotičnega romana, pri čemer pa se ne posveča le čutnim užitkom »gospodarjev« sobarice Celestine – in tudi njenim lastnim –, temveč hkrati nastavlja kritično ogledalo tedanji gospodi in njeni dvolični morali. Velja za enega od najbolj priljubljenih Mirbeaujevih romanov, po katerem so posneli že štiri celovečerne igrane filme, med katerimi je po besedah prevajalca in pisca spremne besede Jaroslava Skrušnýja daleč največ slave požel francoski film španskega režiserja Luisa Buñuela iz leta 1964 z Jeanne Moreau in Michelom Piccolijem v glavnih vlogah. Čeprav so roman označili za trivialnega, pa Skrušný meni, da je »trivialen toliko, kot je trivialna ljubezen ali kot je trivialna erotika«. Mirbeau namreč skozi doživljanja prvoosebne pripovedovalke, služkinje Célestine, ki se nazadnje ustali pri bogatem in nemogočem paru s francoskega podeželja, s prstom kaže na moralno sprijenost vladajočih razredov. Célestine, ki s svojo mladostno privlačnostjo podžiga strasti ljudi, ki jim služi, sicer doživi tudi pristno ljubezen z bolehnim mladeničem, ki pa jo prekine njegova smrt. Med branjem romana ne boste imeli vtisa, da je bil napisan pred več kot stoletjem, saj tudi v današnjih časih žal še vedno naletimo na podobne skorajda sužnjelastniške odnose. Brezizhodnost položaja novodobnih »služabnic« je na primer odlično prikazala tudi Netflixova serija Služkinja (Maid), katere ogled prav tako priporočamo.

VIR: MM Marketing Magazin