S temi vprašanji se ukvarjajo avtorji v tokratnem knjižnem izboru Simone Kruhar Gaberšček.

Slovenska stroka odnosov z javnostmi je bogatejša za novo knjigo izpod peresa uglednih evropskih profesorjev komuniciranja, ki so se posvetili vprašanju, kako razvijati, upravljati in voditi izjemno komuniciranje. V njej so zbrali pomembna spoznanja, ki temeljijo na rezultatih desetletja empiričnih raziskav Evropskega monitorja. Kot je v spremni besedi zapisal dr. Herbert Heitmann, predsednik Evropskega združenja komunikacijskih direktorjev (EACD), avtorji obravnavajo hipermodernost in njen vpliv na vsa naša življenja. »Ta spremenljiva nestabilnost je za veliko organizacij eden ključnih izzivov ter morebitna grožnja njihovi dolgoročni obstojnosti in varnosti. Vloga strateškega komuniciranja se zaradi tega vztrajno krepi v očeh glavnih izvršnih direktorjev, upravnih odborov in vrhnjega menedžmenta.« Kot dodaja, je prav zato ta knjiga tako dragocena, saj pomaga razumeti in tolmačiti, kako lahko komuniciranje prispeva k uspešnosti organizacije in kako lahko oddelki za komuniciranje in profesionalci v celoti izkoristijo ta potencial.

Njegovim besedam lahko le pritrdimo, saj so avtorji poskrbeli za resnično celovit priročnik, s katerim so začrtali okvir za podporo prihodnjemu razvoju oddelkov za komuniciranje v podjetjih in organizacijah. Napisali so jo v obliki devetih zapovedi odličnega komuniciranja, ki so jih razdelili v tri dele (povezane organizacije, vplivni oddelki in ambiciozni profesionalci).

Odlične organizacije so po njihovih besedah povezane s svojimi okolji in z deležniki, zato morajo biti globalizirane, mediatizirane in refleksivne. Sledijo odlični oddelki za komuniciranje, ki so vplivni znotraj svojih organizacij, kar pomeni, da morajo biti vpeti, upodatkovljeni in strategizirani, medtem ko so odlični profesionalni komunikatorji ambiciozni, zaradi česar so tudi preudarni, povezani in zanesljivi.

V prvem delu, kjer obravnavajo širše okolje, v katerem delujejo organizacije, se posvetijo tudi mediatiziranosti, dejstvu, da so mediji povsod okrog nas, kar je seveda posledica interneta. Kot navajajo avtorji, nekatera podjetja zaradi spreminjajoče se medijske krajine sama postajajo medijski producenti, ki iščejo nova občinstva. »Poleg oglaševanja, publicitete in odnosov z javnostmi se je pojavila vrsta novih medijskih praks; vse od družbenih medijev in ekip za spletno oskrbo do oblikovanja zavezništev z medijskimi podjetji in ustvarjanja lastnih medijev za neposredno komuniciranje z javnostmi. To je prineslo nova stičišča z občinstvi in nove vrste interakcij, znatno pospešilo komunikacijski proces ter vključilo nove, aktivne javnosti,« ugotavljajo. In ravno to po ugotovitvah raziskave Evropski monitor komunikatorji uvrščajo med svoje največje izzive: kako se spoprijemati z digitalno evolucijo in družbenimi omrežji, naraščajočo hitrost in obseg pretoka informacij ter zahtevo po več transparentnosti in aktivnih občinstvih. Druga zapoved odličnega komuniciranja torej je: mediatizirajte se! Kako to storiti, avtorji pojasnijo z odličnim primerom podjetja Porsche in njegovega korporativnega uredništva Porsche Newsroom, kjer sledijo ključni zapovedi – dobri vsebini, katere namen je razvedriti in navdihovati, ne da bi bila smrtno resna ali celo površna. Prav takšni primeri iz praksi, ki spremljajo vsako od devetih zapovedi, so velika dodana vrednost knjigi, ki tako ni le teoretična, ampak ponuja tudi konkretne nasvete, kako naj podjetja prilagajajo svoje komunikacije novi dobi. Kot takšna je obvezno in izjemno koristno branje za vse komunikatorje, v kateri bodo zagotovo našli odgovore na vprašanja, s katerimi se soočajo v nestabilnem in stalno spreminjajočem se svetu. Ob prebiranju se lahko poglobite tudi v prevod strokovnih terminov, ki v slovenščini še niso docela uveljavljeni, s čimer se je izvrstno spopadla Pika Kofol.

Izjemni mislec dr. Edward de Bono (1933-2021) slovenskim bralcem nikakor ni neznan; za to je v največji meri poskrbela dr. Nastja Mulej, ki je v Sloveniji edina licencirana trenerka de Bonovih orodij razmišljanja. Skupaj z očetom ddr. Matjažem Mulejem je poskrbela tudi za slovenski prevod njegove zadnje knjige Kako imeti čudoviti um, v kateri avtor svetuje, kako naj preobrazimo svoj um in uporabimo moč ustvarjalnega razmišljanja. »Če ste še tako presenetljivi po videzu, nimate nobenega upanja, da boste napravili vtis na ljudi v katerem koli položaju, če je vaš um dolgočasen,« lahko preberemo na platnici knjigi. Čudoviti um je namreč po mnenju de Bona um, ki ga drugi lahko cenijo, običajno v pogovoru. »Ne gre za prirojeno inteligentnost ali ogromno znanja. Gre za to, kako uporabljate svoj um,« pravi. V prvih poglavjih se tako posveti odgovorom na vprašanja, kako se strinjati z ljudmi, kako jim nasprotovati, kako se razlikovati, kako biti zanimivi, kako se odzvati in kako poslušati, nato pa opiše šest klobukov razmišljanja, koncept, ki ga njegovi (ali Nastjini) učenci že dobro poznate. Gre za paralelno razmišljanje, alternativno metodo dokazovanju in prepiranju oz. argumentiranju, s katero smo bili po de Bonovih besedah zadovoljni približno 2400 let in so jo zasnovali antični filozofi Sokrat, Platon in Aristotel. Sam je leta 1985 torej zasnoval paralelno razmišljanje, ko vse osebe gledajo na isto zadevo z istega zornega kota in opisujejo, kar vidijo. »Za to, da metoda deluje, je bistveno, da vsak trenutek vsakdo gleda v isto smer 'paralelno' z drugimi,« pravi avtor.

In kakšne so lastnosti čudovitega uma, zaradi katerih boste v drugih ljudeh vzbudili zanimanje? V nadaljevanju smo jih zbrali nekaj, ki jih avtor niza skozi celotno knjigo:

»Humor je zelo pomembna sestavina in ena od ključnih lastnosti čudovitega uma.«

»Čudoviti um je vedno pripravljen spremeniti mnenje. To je zanj značilno.«

»Čustva in občutki so zelo pomemben del razmišljanja; končne izbire in odločitve temeljijo na čustvih in občutkih.«

»Miselna naravnanost je zelo povezana s samopodobo.«

Kot na koncu zapiše de Bono, njegova knjiga ni roman, ki ga prebereš na hitro, ampak se lahko k nekaterim poglavjem vračate vedno znova (če veste, da vas čaka neprijeten pogovor, vam bo verjetno koristilo poglavje o tem, kako se pogovarjati). »Opazovati in vaditi morate navade, omenjene v knjigi. Opazujte sebe v akciji. Opazujte druge v akciji in povežite, kar vidite, s tem, kar berete v tej knjigi. Tako gradite svojo veščino. Tako razvijate svoj čudoviti um.« Avtor je tudi sicer poln drugih zdravorazumskih nasvetov. In to ne nazadnje ustvarjalno razmišljanje tudi je (vsaj tako ga razumem sama) – pogledati izven ustaljenih vzorcev in okvirjev in delovati po zdravi pameti.

Boštjana Videmška (1975) slovenska javnost pozna predvsem kot novinarja in dolgoletnega poročevalca s kriznih žarišč, v zadnjih letih pa je napisal tudi nekaj odmevnih knjig, med katerimi je tudi Plan B, ki jo je Združenje Manager celo razglasilo za poslovno knjigo leta 2021. Kot so zapisali o knjigi, ki naslavlja podnebne spremembe in ponuja konkretne rešitve po vzoru že obstoječih projektov po svetu, gre za »vrhunsko delo, ki dokazuje, da ima avtor širok pogled na svet, znanje, občutek za stvarnost, kritične vpoglede, bogate izkušnje terenskega dela ter osebno in novinarsko integriteto«. Po stvarnoliterarnih delih se je Videmšek zdaj preizkusil še v fikciji in napisal romaneskni prvenec Vojni dnevnik. Čeprav gre načeloma za domišljijsko delo, pa vseeno ne moremo mimo njegovega izjemnega poznavanja vojnih razmer iz prve roke, predvsem pa občutkov, ki prevevajo ljudi, ki se znajdejo sredi vojne vihre. Dogajanje romana postavi na nedoločeno lokacijo (lahko bi bila tudi Slovenija ali pa Ukrajina), kjer se vojna začne skorajda čez noč, nasprotni strani pa ločuje le most kot simbolična meja med ljudmi, ki so bili še včeraj prijatelji, zdaj pa so po sili razmer postali sovražniki. Glavni protagonist zgodbe je Val, pisatelj v zgodnjih srednjih letih, ki se po pretresih v zasebnem življenju, saj ga zapusti partnerka Dalija, ki se preseli v Berlin, sooči z novimi težavami – kako vzpostaviti stik s staršema in sestro, ki so se znašli za sovražnimi bojnimi črtami. Ob tem mu podporo nudi najboljši prijatelj Vik, s katerim sta zelo povezana, celo tako, da drug drugega dojemata kot brata. A Vik igra dvojno igro, ki se razkrije šele proti koncu romana. Val se že na začetku napetosti prelevi v poročevalca s prve bojne linije, saj ga urednica nemškega časopisa prosi, naj zanje piše o dogajanju, pri čemer mu pusti povsem proste roke – noče namreč običajnih novinarskih prispevkov, temveč pravi vojni dnevnik, v katerem je prostor tudi za avtorjeva čustva in ne zgolj za suhoparno opisovanje dogajanja. In v Valu čustva vrejo močneje iz dneva v dan, saj kot humanist ne more razumeti, kako lahko v sodobnem času sploh pride do vojne, poleg tega pa ga izjemno skrbi za starše in sestro; negotovost, kaj se dogaja z njimi, v njem izzove močno čustveno stisko. Zato ne more biti zgolj opazovalec, temveč postane aktivni udeleženec, četudi ne poprime za orožje – v nasprotju z njegovim prijateljem Vikom.

Vojni dnevnik je seveda protivojni roman, ki bralcu na pretresljiv način približa strahote vojne, hkrati pa avtor v njem pretresa etične in moralne odločitve, pred katerimi so njegovi junaki. Ko ga boste prebrali, boste drugače razmišljali o vojni v Ukrajini in drugod po svetu, saj se boste lažje vživeli v kožo tamkajšnjih prebivalcev, bolj jasna pa vam bo tudi vloga medijev v vojnih razmerah.

Svoj romaneskni prvenec je napisala tudi znana slovenska igralka in komedijantka Tina Gorenjak, v njem pa se posveti, kot pove že njegov naslov, iskanju ljubezni. Čeprav bi si lahko predstavljali, da ji kot privlačni ženski v srednjih letih, ki v gledališču in na televiziji buri domišljijo moških, ne bo težko najti ustreznega partnerja, pa se to izkaže za zelo velik zalogaj. Kot številne samske ženske, ki se po sili razmer ločijo ali ostanejo same, si tudi sama želi ob svoji strani moškega, ki bi jo spoštoval in cenil ter podpiral na njeni karierni poti. Knjiga sicer ni povsem avtobiografska, je pa napisana v prvi osebi in v njej avtorica svoja doživetja prepleta skozi različne like. Njen način pripovedovanja je lahkoten in mestoma tudi hudomušen. Še posebej so duhoviti opisi njenih zmenkov s potencialnimi kandidati za stalnega partnerja, ki jih spozna preko zmenkarske aplikacije Tinder. Seveda je vsaka podobnost med dejanskim videzom moškega in njegovo spolirano ali nejasno fotografijo s Tinderja zgolj naključje. Tudi avtorica po nasvetu prijateljice sama sebe pomladi za nekaj let, a po pravici pove, s čim se ukvarja, zato si marsikateri kandidat želi zgolj spoznati slavno igralko. In ko že meni, da je po številnih neuspešnih zmenkih spoznala pravega moškega, poštenega in ljubečega, pa se izkaže, da je ta pretirano varčen, no, skopuški. A zaradi svoje optimistične narave ne vrže puške v koruzo, temveč še kar naprej išče gospoda »ta pravega« ...

In do kakšnih spoznanj se je dokopala do epiloga knjige? »V življenju je gotovo samo eno. In to je, da se vse ves čas spreminja. Včasih na veliko, včasih po malem. Včasih na bolje, včasih na slabše. A to valovanje je prisotno ves čas. Včasih nas valovi mečejo ob čeri, včasih nam pomagajo, da hitreje in lepše plujemo proti izbranemu cilju. A tudi ta je samo trenuten. Ne moremo niti vedeti, ali bo točno takšen, kot smo si zamislili, ko ga bomo dosegli. Ker je naše življenje potovanje, ki nas ves čas preseneča, in je zagotovo mogočnejše od naše predstave o tem, kakšno bi moralo biti. Tako v dobrem kot v slabem.« Življenje pač. In ljubezen je njegov sestavni del. V dobrem in slabem.

Petelinje jajce je drugi del trilogije Ferija Lainščka, enega od najplodnejših slovenskih pisateljev, v kateri se vrača v svoje otroštvo. Če se je v prvem delu s posebno metodo, metodo aktivne imaginacije, ki jo je psihoterapevt Carl Gustav Jung razvijal v psihoterapevtske namene, povrnil v prve mesece svojega življenja, pa se v njegovem nadaljevanju spominja sebe kot fantiča petih let, ki s svojo izjemno zvedavostjo in radovednostjo povzroča sive lase svojima staršema Pišteku in Trejzki. Že v prvem romanu smo izvedeli, da sta ga dobila pozno, saj se je njegova mama že bližala štiridesetim letom, oče pa je bil še malce starejši, poleg tega pa je družina živela v skrajni revščini. Oče Pištek je bil cestar, sicer predan delavec, ki pa je se je prerad ustavljal v vaških gostilnah, in je bil tudi edini, ki je v družini služil denar. Ker si je zapičil v glavo, da njegova družina potrebuje novo, večjo hišo, je svojo ženo prepričal, da mora tudi ona začeti delati, pri čemer jo v želji po čim večjem zaslužku pošlje v Avstrijo, kjer na njivah pobira pridelke avstrijskih posestnikov. Ker mama izgine kar čez noč, saj meni, da bo malemu Feriju in tudi sebi prihranila muke poslavljanja, se fantič počuti še toliko bolj izgubljen in čuti, da je ne pogreša le on, temveč kar celotna hiša, z vsemi predmeti v njej. Je namreč izjemno občutljiv in dojemljiv tudi za mistične, nadnaravne pojave, kar njegova domišljija, ki nima meja, še spodbuja. Že kot majhen otrok se sprašuje o Bogu, saj si marsičesa ne zna logično pojasniti – njegova starša pa mu božjih čudes ne znata razložiti –, zato si zamisli, da bo o tem povprašal vaškega duhovnika. Ta pa žal prerano umre in Feri se znajde na njegovem pogrebu, kjer pa s svojo zvedavostjo starša spravi le v še večjo zadrego. Njegova lastna bogaboječa mama se začne spraševati, ali naj sinka pošlje k »zdravniku za glavo« ali pa celo v norišnico, čeprav ga ima – kot se bralec lahko prepriča ob njenem prisilnem odhodu v Avstrijo – neizmerno rada. Tudi 50-letnega Pišteka skrbi za dečka, a se ob njegovih vprašanjih, povezanih z Bogom, tudi potiho muza, saj tudi sam ni pristaš praznoverja in ga v njegovi preprostosti vodi zdrava kmečka logika. Mali Feri lahko ure in ure samo razmišlja, uživa v samoti, pogovarja se s kokoškami in petelinom na domači kmetiji in je prepričan, da ga tudi oni razumejo in mu odgovarjajo. Zelo je dovzeten za pravljice, ki mu jih pripovedujeta starša in se popolnoma vživi vanje, zato se nekega dne odpravi iskat belo kačo, ki bi njegovi družini lahko zagotovila bogastvo in jih rešila neznosne bede, ki jo tudi sam zelo občuti. Takrat pride v zgodbi do pomembnega preobrata – in presenetljivega konca, ki bo svoje nadaljevanje našla v še zadnjem delu trilogije. Tudi roman Petelinje jajce je pretresljivo pričevanje o »nekih drugih časih«, po svoje nedolžnih in pristnih, ko so ljudje še živeli v sozvočju z naravo in drug z drugim.

VIR: MM