Nedavno sem se zalotila, da veliko svojih člankov ali intervjujev začenjam z besedno zvezo »v času hitrih sprememb« ali »v času, ko do sprememb prihaja s svetlobno hitrostjo«, s čimer verjetno ponavljam uvodne nagovore govorcev na različnih marketinških dogodkih, ki želijo poudariti, kako pomembno je, da se v marketingu čedalje hitreje prilagajamo spremenjenemu okolju, da nas življenje (oziroma tekmeci) ne bo prehitelo. Toda zakaj se zgodovina ponavlja, če pa se vse spreminja? Zakaj imamo še vedno vojne, zakaj še vedno prihaja do recesij, zakaj je kljub vsemu bogastvu na svetu še zmeraj toliko revnih?

Če se tudi vi sprašujete podobno, boste navdušeni nad novo knjigo Morgana Housela Vedno znova. Verjetno kdo od vas pozna njegovo knjigo Psihologija denarja (obe je v slovenščini izdala založba UMco), piše pa tudi blog, kjer se posveča svojim trem priljubljenim področjem – torej denarju, psihologiji in zgodovini. To troje združuje tudi v knjigi Vedno znova, ki je v izvirniku izšla novembra lani. Sama sem jo naprej poslušala v zvočni različici, z veseljem pa sem prebrala tudi slovenski prevod, ki je delo Sama Kuščerja. Avtor me je namreč prepričal že s svojim uvodnim razmišljanjem. Kot pravi, je bil vedno skeptičen do napovedi, saj se človeštvo do zdaj ni ravno izkazalo pri napovedih o naslednji recesiji, naslednjih volitvah ali naslednji novi tehnologiji. In zato se je začel spraševati, kaj pa se nikoli ne bo spremenilo? Kaj že danes zagotovo vemo, da bo del naše prihodnosti? Odgovore na ta vprašanja je zajel v 23-ih zgodbah, ki govorijo o tem, kaj se v spreminjajočem se svetu nikoli ne spreminja, o tem, kako se človeštvo obnaša in kaj dela vedno enako.

V knjigi uvodoma navede zelo zgovorno anekdoto. Nekoč je bil na kosilu z nekom, ki dobro pozna Warrena Buffeta, slovitega ameriškega vlagatelja. Ta kolega je konec leta 2009, ko je bila gospodarska kriza v ZDA že v polnem zamahu, Buffeta vprašal, kako si bo gospodarstvo sploh lahko opomoglo. Buffet mu je odgovoril z vprašanjem: »Ali veš, katera čokoladica se je najbolje prodajala leta 1962?« Prijatelj mu je odgovoril, da ne ve, Buffet pa mu je povedal, da je bil to Snickers, in mu nato zastavil naslednje vprašanje: »Pa veš, katera čokoladica je danes najbolj prodajana?« In ker prijatelj tudi tega ni vedel, mu je Buffet odgovoril: »Snickers.« In to je bil konec pogovora.

Housel pri tem sklene: zgodovina je polna presenečenj, ki jih nihče ni mogel predvideti. A hkrati je polna brezčasne modrosti. Če bi se vrnili v čas pred 500 leti, bi bili osupli nad tem, kako sta se od takrat spremenili tehnologija in medicina. Tudi geopolitična ureditev bi bila nekaj povsem drugačnega. Opazili pa bi, da sta ljudi že takrat vodila pohlep in strah – tako kot danes –, da so podlegali ljubosumju, pretirani samozavesti in kratkovidnosti, kar bi nas vse spominjalo na današnje vedenje ljudi. In da ljudje še vedno iščejo skrivnost do srečnega življenja in poskušajo najti neko gotovost in varnost v negotovem svetu. In potem ko bi gledali te ljudi, bi rekli: »Ah, saj to sem pa že videl. Vedno enako.«

Housel je knjigo namenil razumnim optimistom, kar pomeni, da je meni osebno napisana na kožo, saj se imam za optimistko, ampak z rezervo. In dve stvari, ki sta mi najbolj ostali v spominu, sta prav to – da bosta pohlep in strah ljudi vedno tista, ki bosta vplivala pravzaprav na vsa dogajanja v družbi. In pa še za eno stvar sem dobila potrditev: če sem se na začetku vprašala, zakaj se zgodovina ponavlja, je to zato, ker se ljudje dejansko ne učimo iz napak drugih. Vsi primeri, tudi v marketingu, ki jih poslušamo, kako so se podjetja, ki so doživljala neuspehe, iz tega nekaj naučila in tudi zato izboljšala svoje poslovanje, so na koncu zgolj zgodba. Dokler sami na lastni koži ne boste doživeli tega, boste težko kar koli spremenili.

Če nameravate med poletnim oddihom prebrati vsaj eno poslovno knjigo, naj bo to Vedno enako. Zame je to knjiga, ki je zagotovo vredna naziva najboljše poslovne knjige leta.

Dr. Steven Hassan je vodilni svetovni strokovnjak za kulte, ki jih je imel možnost spoznati od blizu, saj je bil tudi sam kot najstnik rekrutiran v kult, v pri nas sicer dokaj nepoznano Združitveno cerkev ali tako imenovani Moonov kult. Njegov korejski voditelj Sun Myung Moon je cerkev ustanovil leta 1954 in se razglasil za mesijo, pri čemer pa se je posluževal praks nadzora uma in nedopustnega vplivanja. In prav to – da njihovi voditelji poskušajo nadzorovati um svojih pripadnikov – loči kulte od drugih organizacij, ki se jim člani pridružijo prostovoljno, brez prisile in so še vedno sposobni samostojnega razmišljanja. Verjetno je med najbolj znanimi kulti na svetu scientološka cerkev, tudi zaradi svojih slavnih pripadnikov, kot sta igralca Tom Cruise in John Travolta, ki ji menda še vedno sledita, medtem ko je igralka Leah Remini po izstopu iz nje napisala odmevno knjigo Zgaga: kako sem preživela Holywood in scientologijo, ki je leta 2016 pri Mladinski knjigi izšla tudi v slovenskem prevodu.

Odkar je Hassan zapustil Moonov kult, je desetletja raziskoval prakse nadzora uma in pomagal številnim družinam, katerih družinski člani so postali del kultov, da bi jih pomagal vrniti v »resnično« življenje. Voditelji kultov od svojih pripadnikov namreč pogosto zahtevajo, da se odrečejo ne le vsemu svojemu premoženju, temveč tudi stikom s svojimi bližnjimi, zato ne čudi, da ljudje v kultih prebijejo tudi desetletja – a tudi prostovoljno, saj jim v tolikšni meri operejo možgane (te besedne zveze Hassan sicer ne uporablja rad, raje govori o nedopustnem vplivu), da povsem zanemarijo zunanji svet in življenje posvetijo kultu.

Toda kulti niso samo verski, povezani z določenim verovanjem, temveč lahko po Hassanovih navedbah delujejo tudi kot komercialne organizacije, kamor sodijo tudi piramidne sheme in trgovina z ljudmi, izobraževalne oziroma psihoterapevtske skupine, ki se domnevno posvečajo osebni rasti. Mrežni marketing po njegovem prepričanju torej prav tako sodi v kategorijo nedopustnih praks nadzora uma, saj se pripadniki podjetij, ki novačijo vedno nove člane, s čimer tisti, ki so na vrhu piramidne sheme, še bolj bogatijo, vedejo natanko tako kot tisti, ki so jih na svojo stran pridobili kulti. Hassan kot takšen primer navaja Amway, ki tudi v Sloveniji še vedno obstaja, podobno pa bi v skladu z njegovimi spoznanji lahko trdili tudi za Herbalife – in še za marsikaterega drugega proizvajalca (nepotrebnih) prehranskih dopolnil. Njihovi prodajalci so sveto prepričani v zdravilne sposobnosti svojih izdelkov, ki jih na vse načine poskušajo prodajati naprej in hkrati novačiti vedno nove prodajalce, saj se sami na ta način vzpenjajo v piramidi.

Hassan v knjigi (v slovenščino jo je prevedla raziskovalna novinarka Irena Pan, ki je tudi sama preučevala kulte v Sloveniji, o čemer piše tudi v spremni besedi h knjigi) navaja tudi povsem konkretne nasvete, kako ljudi odvrniti od kultov in kakšna je tu vloga družinskih članov, toda za vse, ki delujemo v marketingu, je verjetno najpomembnejše zavedanje o lastni etični naravnanosti in potencialnih škodljivih vplivih, ki jih lahko imamo na soljudi – morda tudi nevede.

Če imate radi srhljivke z elementi nadnaravnega, boste na dušek prebrali roman ameriškega pisatelja Jasona Rekulaka Skrite slike, o katerem so v založbi zapisali, da je »noro domiselna različica nadnaravnega trilerja za vse ljubitelje serije Stranger Things in pisatelja Rileyja Sagerja«. Glavno vlogo v njem ima Mallory Quinn, dvajsetletnica, nekdanja odvisnica od drog, ki se pravkar vrne z zdravljenja in potrebuje službo. Njen mentor, ki skrbno bedi nad vsakim njenim korakom, da je ne bi spet zaneslo k drogam – njeno zdravljenje med drugim vključuje tudi vsakodnevni tek, ki jo sprošča in preusmeri misli –, ji uredi razgovor za varuško pri Tedu in Caroline Maxwell. Caroline ji je zelo naklonjena, medtem ko ima Ted sprva zadržke, da bo primerna varuška njunemu petletnemu sinu Teddyju, saj ni ravno navdušen nad njeno odvisniško preteklostjo. Toda Teddy jo v trenutku vzljubi in tudi Mallory se odlično znajde v vlogi njegove varuške. Mali Teddy zelo rad riše in njegove risbice so sprva povsem otroške, primerne njegovim letom, dokler ne nariše moškega, ki za seboj vleče žensko truplo. Takšne »umetnine« mu začnejo nenadoma kar leteti izpod rok – in tudi celotna knjiga je polna skrivnostnih risb, kar še prispeva k srhljivosti pripovedi. Mallory si sprva noče priznati, da bi bile na delu lahko nadnaravne sile, dokler od sosede ne izve, kaj se je dogajalo v hiši za goste, v kateri prebiva. S pomočjo svojega novega prijatelja Adriana, ki živi v soseščini, začne raziskovati zgodovinske dogodke in pride do ugotovitve, da Teddyju njegove risbe »narekuje« Anya, duh iz preteklosti, ki se ne more sprijazniti s svojo usodo in si želi, da bi njeni morilci odgovarjali za svoj zločin. Ko Mallory Teddyjevema starša predstavi svojo plat zgodbe, ji seveda ne verjameta in sta prepričana, da je ponovno na drogah. Toda zgodba je še bolj skrivnostna in zapletena, kot na tej točki verjame bralec ... Odličen triler, zaradi katerega pa morda ne boste mogli zaspati.

Emi Yago (1988) je mlada japonska pisateljica, ki jo je že njen prvenec, kratki roman Briljantna domislica gospodične Šabata izstrelil med vzhajajoče zvezde japonskega literarnega prizorišča. Zanj je dobila osrednjo japonsko nagrado za najboljši prvenec, roman  pa so toplo sprejeli bralci tudi drugod po svetu, saj je preveden že v več kot 20 jezikov.

Njena pripoved je sicer, milo rečeno, neobičajna, in malce spominja na romane Harukija Murakamija, najbolj prevajanega japonskega pisatelja, ki svetovno bralstvo navdušuje s svojim magičnim realizmom, marsikdaj bizarnim, a nadvse privlačnim prepletanjem realnosti s fikcijo, ki bralca nikoli ne pusti hladnega.

Emi Yago v središče svoje zgodbe postavi mlado uslužbenko v nekem japonskem podjetju, ki proizvaja kartonske tulce. Čeprav naj bi bila odgovorna za »vodenje proizvodnje«, je njeno delo vse kaj drugega; v podjetju, kjer je večina zaposlenih starejših moških, mora opravljati duhamorne administrativne naloge, še največkrat pa na sestankih streči kavo in pospravljati kuhinjo. Njeni sodelavci so cele dneve v službi; njihova nezdrava polt prav bije v oči – in tako še krepi stereotipe, ki jih imamo Evropejci o japonskem delovnem okolju. Gospodična Šabata, ki nima partnerja in je tudi zaradi tega predmet pogovorov njenih sodelavcev, saj naj bi se ji po njihovem mnenju njena biološka ura že iztekala, ženska brez otrok pa je v njihovi kulturi še vedno anomalija, zato nekega dne pride do »briljantne domislice«. V službi se zlaže, da je noseča – in odnos do nje se v trenutku spremeni. Sodelavci nanjo začnejo gledati z nekakšnim spoštovanjem, do nje postanejo pozornejši, ni ji več treba kuhati kave in opravljati nadur. Z začudenjem začne ugotavljati, kako polni so vlaki na podzemni železnici že popoldne, ko je bila sama običajno še v službi, in da sta v trgovinah popoldne še na voljo sveža sadje in zelenjava. Doma si privošči brezciljno gledanje televizije in namakanje v kadi. Tudi na vadbo za nosečnice začne hoditi in med bodočimi mamicami celo najde prijateljice; skratka, uživa v življenju nosečnice. In na tej točki začne roman dobivati nadrealne razsežnosti: gospodični dejansko raste trebuh, pa čeprav je na začetku kazalo, da samo zato, ker se je začela redno in več prehranjevati; ginekologinja celo ugotavlja, da se plod lepo razvija. Prevara torej postaja resničnost. Bralec do konca knjige pričakuje, da bodo njeno lažno nosečnost nekako razkrinkali, a se zgodba konča povsem v nasprotju z njegovim pričakovanjem. Vsekakor nenavadno, intrigantno branje, ki v ozadju razkriva zablode sodobne, ne le japonske družbe.

Ljubezenski romani so v Sloveniji zelo priljubljeni, predvsem med ženskami, toda kot žanr so precej podcenjeni. Pri Cankarjevi založbi so se odločili to spremeniti in zato so pred dvema letoma prvič organizirali delavnico ljubezenskega romana, ki jo je vodila pisateljica in publicistka Lara Paukovič. Ker se je na njej izkazalo, kakšno strast do ustvarjanja imajo slovenske avtorice, so delavnico letos ponovili – in njen plod sta (prva) dva romana, ki sta izšla v novi zbirki Razmerja. Poleg fantazijskega romana Srebrne vezi Kaje Bucik Vavpetič je nova pridobitev tudi »prvi pravi slovenski doktor roman« Prste stran Karmen Petric. Kot sta na predstavitvi nove zbirke zatrdila dr. Andrej Blatnik, urednik Cankarjeve založbe, in dr. Aljoša Harlamov, glavni urednik Cankarjeve založbe, gre za izjemno berljiv, kakovosten žanrski roman, ki sta ga tudi sama z napetostjo prebirala. Karmen Petric (1993), ki je sicer delovna terapevtka, se je na slovenski literarni sceni že uveljavila kot »knjigogramerka« (na Instagramu jo najdete pod @aconita.umbra) ter ambsadorka knjige in branja; lani je bila tudi finalistka na Festivalu mlade literature Urška. V svojem prvem romanu je snov črpala tudi iz svojih izkušenj, saj je svoji junakinji Paulini namenila vlogo delovne terapevtke – in pri tem bralcu tudi zelo dobro pojasni, s čim se ukvarjajo tovrstni terapevti, v nasprotju z na primer fizioterapevti. A v središču je seveda ljubezenska zgodba. Paulina je sredi tridesetih let, je rahlo cinična in zato precej zabavna, tudi muhasta, a zna biti tudi nežna in čustvena. Ker se bojuje z nadležno dermatološko težavo, ji njena prijateljica in sodelavka svetuje, naj obišče dr. Mišo Varla, dermatologa, za katerega sprva domneva, da je ženska, saj ji je pred moškimi zdravniki nelagodno. Po pregledu pozabi telefon v njegovi ordinaciji, zato doktor odhiti za njo, a na poti doživi nenavadno nesrečo – ker se Paulini nevarno približuje Woltov dostavljavec na kolesu, Miša poskuša preprečiti, da bi se zaletel vanjo, pri tem pa sam utrpi zoprno poškodbo prsta. Tako se začne njuna romantična zgodba, v kateri drug drugemu ne celita le telesnih ran, temveč tudi psihične. Roman je resnično kratkočasen, začinjen z duhovitimi in iskrivimi dialogi, ki bo v vas utrdil prepričanje, da so lahko tudi povsem naključna srečanja usodna.  

Katarina Gomboc Čeh (1993) je še ena mlada pesnica in pisateljica, ki si utira svojo pot na slovensko literarno prizorišče. S svojim romanesknim prvencem Nihče nikogar ne spozna je že navdušila domače bralce, ki jih s svojim pisanjem spominja na med mlajšimi generacijami izjemno priljubljeno irsko pisateljico Sally Rooney. Kot je Katarina Gomboc Čeh povedala v pogovoru za AirBeletrino, je njen roman dejansko nastal pod vplivom Normalnih ljudi, intimne pripovedi o  Marianne in Connellu, ki skozi leta krmarita med družbenimi pritiski, osebnimi krizami in individualnimi pričakovanji. Pri svojih enaindvajsetih letih je namreč poskušala napisati nekaj za svojo starostno skupino, na meji med najstništvom in odraslostjo, torej roman za mlade odrasle (»young adult«), s čimer bi zapolnila določeno praznino v slovenskem prostoru. Čeprav je roman torej namenjen mlajšemu občinstvu, pa se bo v njem našel tudi marsikdo starejši, bodisi zaradi obujanja spominov na svoje študentsko življenje – ki se pravzaprav ne razlikuje dosti od današnjega, če seveda odštejemo pojav družbenih omrežij in komunikacije preko pametnih naprav – bodisi zaradi lažjega razumevanja današnje mladine, ki išče svoj prostor v družbi in ožji skupnosti.

Glavna junakinja Maša je enaindvajsetletna študentka antropologije, ki rada sanjari ob glasbi Lane Del Rey, svoj prosti čas pa namenja tudi petju v ženskem pevskem zboru. Tega vodi stroga zborovodkinja Agata, sicer ne dosti starejša od deklet, do katerih goji visoka pričakovanja in nanje prenaša svoje neizživete ambicije. Maša je že od malih nog zagledana v Maksa, prav tako študenta antropologije, saj so bili njuni starši družinski prijatelji, a so se njihove poti zaradi različnih političnih prepričanj razšle; njuni mami sicer še poskušata ohranjati prijateljstvo, a to z vsakim letom bolj bledi. Maša je introvertirano dekle, deluje nekoliko izgubljeno, veliko razmišlja, a svoja mnenja težko deli z drugimi. Ko ponovno naleti na Maksa, se med njima začne spletati nekakšno prijateljstvo, v katerem pa nista najbolj sproščena, tudi zaradi Mašine zaljubljenosti (česar Maks seveda ne ve) in Maksovega (kot zatrjuje, zgolj erotičnega) razmerja z lepotico Gajo. Na njunih dolgih sprehodih se ji Maks razkriva kot vnet aktivist; zelo ga zanima begunska kriza, ki je v času dogajanja romana preplavila Evropo, in tudi sam se pridruži prostovoljcem na meji. Njegova čustva do Maše niso najbolj jasna; zdi se, da jo ima za prijateljico, a njuno prijateljstvo zataji pred svojimi drugimi prijatelji. Maša si domišlja, da ga pozna, a dejansko na koncu, kot pravi naslov zborovske pesmi, ugotovi, da »nihče nikogar ne spozna«, pa naj gre za Maksa, sopevko Saro, s katero se spoprijatelji, ali celo za njeno lastno sestro Urško, ki živi le še za svojo bližajočo se poroko. Nihče nikogar ne spozna je ganljiv, malce melanholičen roman, v katerem avtorica odlično zajame duh časa in čustva svojih protagonistov, od ljubosumja med ženskami do Mašine zaljubljenosti – in njenega trdega padca na realna tla.