Lovljenje plešočih peščenih zrnc v dlani

Sončni dnevi so kot nalašč za odlične zgodbe, ki jih prinašajo nove knjižne izdaje založbe Beletrina. Klemen Kordež se predstavlja s svojim drugim romanom, v katerega lovi Nikogaršnji čas. Ob 100. obletnici rojstva Alojza Rebule je pred nami nova izdaja njegovega romana Senčni ples s spremno besedo Primoža Sturmana. 100 let po smrti svetovnega klasika Franza Kafke je v eni knjigi v prevodu Štefana Vevarja izšla njegova Zbrana kratka proza. Miklavž Komelj je napisal pesniško zbirko To noč bom terjal od tebe tvojo dušo. Na knjižne police prihaja tudi biografija Glej ga, Součka! o razburljivem življenju velikega slovenskega igralca

Jurija Součka.Klemen Kordež: Nikogaršnji čas

Drugi roman Klemna Kordeža (1985), ki je diplomiral iz filozofije ter magistriral iz primerjalne književnosti in umetnostne zgodovine, nosi pomenljiv naslov Nikogaršnji čas. Roman je sestavljen iz štirih delov, ki se dogajajo v Ljubljani, nekje med nabito polnimi, zakajenimi klubi, zatohlimi predavalnicami in sivimi mestnimi ulicami. Njegove junake povezujejo srečanja, med katerimi kradejo čas, pa ne samo sebi, temveč tudi okolici, mestu, družbi, ki ima od njih pričakovanja, ki jih potiska v raznorazne predalčke in nanje lepi predsodke. Kako se znebiti vse te teže? Morda pa bo uspelo okornemu, rahlo izgubljenemu, a empatičnemu Samirju, ali pa Tamari, skrivnostni in molčeči punci, ki se je pojavila na Tinder zmenku z njim. Ali pa kateremu od drugih likov, ki se zapletejo v to dinamično in strukturno razgibano zgodbo. Gosto tkan roman, v katerem prekipeva od iskrivih dialogov, skritih urbanih prizorišč in (ne)naključnih srečanj usod, navdušuje tudi s presenetljivimi razkritji.

Avtor Klemen Kordež ob tem dodaja: »V svojem romanu sem si zadal na videz preprosto nalogo, saj sem hotel le hladno popisati vsakodnevne spopade večine prebivalstva Slovenije, ki nenazadnje živi(mo) od plače do plače. A hitro sem trčil ob veliko vprašanje sodobne literarne produkcije: je danes brez podajanja jasno izoblikovanih političnih stališč sploh mogoče pisati relevantno prozo? To vprašanje mi krati spanje že leta – in med pisanjem Nikogaršnjega časa sem končno našel odgovor! Z romanom ne bom žugal bralstvu in mu pridigal, na kakšen način mora spremeniti svoje življenje. V njem ne boste našli nasvetov za razrešitev najrazličnejših družbenih neenakosti. Sam bom – in to je najpomembneje – le raziskoval teme priseljenstva, revščine in družbene odrinjenosti ter pred bralca poskušal postaviti nekaj vprašanj, na katera sam nimam odgovora.« Sodobno, sveže in hipnotično pisanje, ki nas popelje na konec noči, kjer ni več pomembno, čigav je čas, ki nam še preostaja.

Alojz Rebula: Senčni ples

Ob stoti obletnici rojstva Alojza Rebule (1924–2018), v Šempolaju pri Trstu rojenega pisatelja, esejista in publicista, prejemnika Prešernove nagrade za literarni opus (1995), dobivamo novo izdajo njegovega romana Senčni ples, ki skupaj z romanoma V Sibilinem vetru (1968) in Nokturno za Primorsko (2004) predstavlja vrhunec njegovega pisanja. Senčni ples je prvotno izšel leta 1960, ko je pisatelj doživljal osebno eksistencialno stisko ob nejasni povojni situaciji, težko prehodni državni meji, ki je zarezala med zamejstvo in Slovenijo, pa
tudi ob pritisku tajne policije. Roman, v katerem spremljamo zgodbo glavnega junaka Silvana Kandorja, ki se kot vdovec vrne domov v Trst, tematizira izseljenstvo in spodbuja k vztrajanju kljub vsem absurdom, na katere bomo naleteli. Po besedah avtorja spremne besede k novi izdaji Primoža Sturmana je roman »univerzalen, saj je (bilo tedaj) v Evropi in svetu takšnih zgodb nešteto«. Obenem je, poudarja Sturman, Senčni ples predvsem zgodba slovenskega tržaškega človeka na intelektualnem, gospodarskem in eksistencialnem prepihu.

Urednica knjige Tina Vrščaj ob tem dodaja: »Vesela sem te jubilejne izdaje ob stoletnici rojstva Alojza Rebule, Prešernovega nagrajenca in akademika. Ne dvomim, da so pisateljeve ideje danes še vedno aktualne! Pri nastajanju ponatisa Senčni ples mi je bila v veliko pomoč skrbna lektorica Andreja Jezernik, saj sem ob njenih predlogih za drobne posodobitve jezika veliko lažje presojala, katera mesta so nemara današnjemu bralcu kar preveč nejasna, katera pa na drugi strani izkazujejo značilno razigrano sintakso in sočno besedišče, skratka poetiko na prepihu različnih jezikov. Iz Senčnega plesa smo tako pometli predpreteklik, ki današnjemu ušesu zveni odvečno, ohranili pa posebnosti, po katerih Rebulo prepoznamo. Te nam tudi slikovito kažejo, kakšen razkorak je naredil slovenski jezik od leta 1960 pa do danes. Omeniti želim še pisca spremne besede Primoža Sturmana, ki poučuje na liceju v Trstu, podobno kot je Rebula. Primož je bdel nad nastajanjem tega ponatisa, kot bi šlo za njegovo lastno delo. Hvala!« Knjiga, kjer med sencami vztrajno pleše svetloba svobode in povezanosti. Naj se nikoli ne ustavi.

Franz Kafka: Zbrana kratka proza

Ob 100. obletnici smrti Franza Kafke (1883–1924), klasika svetovne književnosti, ki je zaznamoval številne pisatelje in pisateljice ter se v našo zavest vpisal kot izjemen avtor z gibkim in izčiščenim jezikom ter ostrim očesom za motrenje družbe, je izšla njegova Zbrana kratka proza, ki obsega kar 1000 strani. Knjiga združuje štiri knjige avtorjeve proze, ki jih je založba Beletrina izdala med letoma 2008 in 2012 v okviru veličastnega projekta Kafkovih del v enajstih knjigah. Gre za dela Preobrazba in druge zgodbe, Opis nekega boja in druge zgodbe, Pismo očetu in druga kratka proza ter Fragmenti iz zvezkov in z lističev, vsa v prevodu Štefana Vevarja.V knjigi tako najdemo vse kultne zgodbe s Preobrazbo na čelu, pa tudi srhljivo in koncizno V kazenski koloniji, pretresljivega Gladovalca, daljnovidno Pred zakonom, potem pa še cel kup zgodb, ki so morda manj znane, a si nedvomno zaslužijo, da se jim prepustimo – da kot sekira presekajo »zamrznjeno morje v nas«.

Urednica knjige in avtorica spremne besede Tina Vrščaj ob tem dodaja: »Med pripravljanjem te obsežne izdaje Kafkove Zbrane kratke proze sem, ko sem govorila z bralci in poznavalci, naletela na izjemno živ odnos do Franza Kafke, pisatelja, ki se je poslovil od sveta že pred 100 leti. Opazila sem, da mu je uspelo s svojimi zgodbami očitno tako močno nagovoriti najrazličnejše bralke in bralce, mlade ali starejše, da si ga želi vsak med njimi skoraj po otroško lastiti. Hočem reči, prisvojiti si ga nekako posesivno skozi lastno branje in ga postaviti na polico največjih in najljubših izbrancev pisane besede in se zapreti v utvaro, da take Kafkove knjige nima nihče drug, hehe! Resno, ta literatura se ne postara, ker Kafke nikoli ne moremo do konca razložiti. Berite V kazenski koloniji, ostali boste odprtih ust; počakajte malo Pred zakonom, in odstrl se vam bo skrivni smisel čakanja; znova doživite Gregorja Samso, ob njem se boste počutili prave srečneže. Ko pisatelj dvigne zastor in pokaže na rano, smo lahko srečni, kajti to je bila njegova naloga, ki se je izpolnila. Kafka nima le bralcev, ima vernike. Zato sem res hvaležna založbi Beletrina, da se je podala v tako celovito izdajo vseh pisateljevih zgodb, novel, fragmentov in aforizmov pod eno streho. Kdor prebere vse, dobi še dve presenečenji – eno je prispeval nagrajeni prevajalec Kafkovih del Štefan Vevar, drugo pa jaz.« Navdušujoča in navdihujoča knjiga, ki ne sme manjkati na nobeni spodobni knjižni polici!

Miklavž Komelj: To noč bom terjal od tebe tvojo dušo

To noč bom terjal od tebe tvojo dušo je sedemnajsta pesniška zbirka pesnika, pisatelja in umetnostnega zgodovinarja Miklavža Komelja (1973), ki se sicer podpisuje še pod knjige kratke proze, roman, dramsko pesnitev, znanstveno monografijo in še kaj, obenem pa je prejemnik več nagrad, med drugim Jenkove, Veronikine, Rožančeve in Nagrade Prešernovega sklada. Pričujoča zbirka se gradi okrog simbola križa, ki se pojavlja v mnogoterih oblikah, pomenih in formah, avtor pa enega nariše celo s pomočjo likovne pesmi.Komelj se v pesmih ukvarja s spremenljivimi stanji stvari, zdrsi z robov, skrivnostnimi izginotji in izbrisi, ki so tako metaforični kot dejanski. Pesmi odpirajo vprašanje moči in morale, pri čemer pesniški govorec ugotavlja: »Boj se sploh več ne dogaja / tam, kjer ljudje mislijo, / da se borijo.«

Miklavž Komelj ob tem dodaja: »Naslov knjige To noč bom terjal od tebe tvojo dušo me je spremljal že dolgo. Leta 1988 sem napisal pesem, ki je beležila nemirno, nejasno vzdušje tistega časa, in na koncu pesmi so bile besede, kako odprem to knjigo in v njej preberem ta stavek. V izhodišču je to biblični citat, vendar preoblikovan, postavljen v prvo osebo ednine. Leta 2022 se mi je ta verz ponovno pojavil kot naslov knjige, ko sem čutil potrebo, da bi soočil nemirno, nejasno vzdušje svojega časa z imperativom globoke, globoke večnosti. V govorico te knjige je po eni strani skoraj seizmografsko vpisano drhtenje časa, v katerem je nastajala (eden od impulzov za njeno oblikovanje je bila smrt umetnika Romana Uranjeka), po drugi strani pa raziskuje travmatično delovanje davnih simbolov v naši sedanjosti. V središče knjige sem postavil cikel 999 anagramov verza Noben atom nobenega človeškega telesa ni človeški, ki sem ga začel pisati leta 2014, ko je umiral Tomaž Šalamun. Hans Bellmer je dejal, da bi, če bi vsak dan anagramirali isti stavek, dobili barometrski zapis svoje duše. Nekaj takega sem s temi anagrami poskušal tudi sam.« Prav ta sredinski del z anagrami je pravcato utelešenje križa in nenehnega novega uprizarjanja, obenem pa nas napeljuje na »večno nespremenljivost«, kot zapiše v nekem verzu. Na tanki meji med redom in kaosom, ki se vedno znova vzpostavlja in ruši, nas torej avtor povabi na ples prikazni in s svojim vedno premišljenim pisanjem odpira številna skeleča vprašanja.

Tomo Virk in Iztok Tomazin: Naveza

Od leta 1985 sta se Tomo Virk in Iztok Tomazin redno podajala skupaj v gore na plezalne avanture in postala tesna prijatelja. Vrhunec njunega skupnega plezanja je bila leta 1990 odprava v ZDA in kanadsko Skalno gorovje, kjer sta splezala tudi težko prvenstveno smer na Mt. Assiniboine, »kanadski Matterhorn«, in opravila več zanimivih ponovitev. Knjiga Naveza dokumentira njuna najpomembnejša skupna plezalna doživetja. V metaforično bogatem jeziku, začinjenem s humorjem in pikantnimi podrobnostmi, beleži njune skupne alpinistične podvige, nič manj pa tudi njuna razmišljanja o alpinizmu, prijateljstvu, naravi, lepoti, umetnosti, etiki, duhovnosti in presežnosti. Naveza bo opremljena tudi s fotografijami.

Primarij dr. Iztok Tomazin (1960), specialist družinske in urgentne medicine, gorski reševalec, reševalec letalec in vsestranski vrhunski alpinist. Je začetnik prostega plezanja pri nas, osvojil je pet osemtisočakov in z enega tudi smučal. Opravil je prvi slovenski spust z jadralnim padalom v Himalaji. Je državni prvak v jadralnem padalstvu in zmajarstvu in nosilec več državnih rekordov. Prvi je z zmajem jadral nad vrhovoma Mont Blanca in Kilimandžara. Napisal je nekaj alpinističnih knjig in pesniško zbirko Iskanje Šambale s predgovorom Dalaj Lame. Prejel je častni znak svobode Republike Slovenije.

Tomo Virk (1960), redni profesor na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete v Ljubljani, literarni zgodovinar, teoretik in esejist, prevajalec, urednik in alpinist. V mladosti je dosegal uspehe kot alpski smučar, na državnih prvenstvih SFRJ je osvojil več zlatih kolajn in postal balkanski podprvak. Pozneje se je ljubiteljsko posvečal alpinizmu in opravil približno 460 vzponov, od tega 20 prvenstvenih. Objavil je mnoge alpinistične spise in 18 knjig s področja literarne vede. Prejel je Rožančevo in Jermanovo nagrado ter priznanje Antona Ocvirka, od leta 2021 je izredni član SAZU.

Jurij Souček: Glej ga, Součka!

Intimne koščke življenja znamenitega igralca Jurija Součka bodo bralci spoznali v biografiji Glej ga, Součka!, obogateni z obsežnim slikovnim gradivom. Prek anekdot, spominov in izkušenj avtorja bralci dobijo vpogled v zakulisje gledaliških in medijskih produkcij ter spoznajo avtorja kot človeka in umetnika. Okrogloličen fant iz češke delavske družine je že od nekdaj recitiral in interpretiral, najprej na majhnih in improviziranih odrih, po končani igralski akademiji pa skoraj štirideset let v ljubljanski Drami. Knjiga Glej ga, Součka! sledi kronologiji skoraj stoletnega obdobja, zaznamovanega z okupirano Ljubljano, delovnimi brigadami, samoupravljanjem in razvojem gledališča, radia ter televizije. Njegova življenjska zgodba prikazuje pomembne spremembe v slovenski družbi in kulturi ter poudarja njegovo vlogo pri inovacijah in razvoju gledališke umetnosti.

Jurij Souček se je rodil leta 1929 v Ljubljani, kjer je tudi začel svojo kariero na gledaliških odrih. Znan je bil po svoji izjemni igralski nadarjenosti in izraziti osebni karizmi. S svojo strastjo do interpretacije je na majhnih in improviziranih odrih izražal svoj talent, ki se je kasneje razvil v skoraj štiridesetletno kariero v ljubljanski Drami po končani igralski akademiji. Souček je kraljeval na številnih premierah, ponovitvah in praizvedbah, uredil je tudi novo gledališko prizorišče in soustanovil Levi oder ter Malo dramo. Širše občestvo ga je dokončno posvojilo s sinhronizacijo risank kot so Pipi in Melkijad, Čebelica Maja in Palček Smuk. V letih 1994 je prejel Borštnikov prstan, 2005 viktorja, 2018 Ježkovo nagrado in leta 2019 nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije zlati glas − vse za življenjsko delo. Bil je tudi častni meščan Ljubljane. S svojim delom je pustil trajen pečat v slovenskem gledališču in filmski industriji ter postal nepogrešljiv del kulturne dediščine Slovenije. 

VIR: Kreativna baza