Bila je osemnajst-, devetnajstletna podeželska gejša in njeno igranje šamisena je bilo najbrž temu primerno.

Kaj ni igrala glasno, kakor bi bila na odru, čeprav je sedela le v sobi v gostišču? Shimamura je pomislil, da se izgublja v lastni gorski razčustvovanosti, medtem pa je Komako besedilo brala namenoma monotono, tu se je zaustavljala, na težavnejših mestih preskakovala, glas, ki je bil vedno bolj začaran, se je dvigoval, in takrat se je Shimamura začel bati, le do kod bo zvok plunkanja ohranil svojo krepkost in jasnost, a se je zvalil na bok z roko pod ramo, kot da nonšalantno prikriva svoj strah.

Snežna dežela. Yasunari Kawabata

 

Po ulici navzgor je prihajala ena sama postava: dekle s psom na vrvici. Ne - tam je bil še nekdo, Gimpei Momoi, ki jo je zasledoval. Vendar je vprašanje, če se ga lahko šteje za polnega človeka, kajti Gimpei se je popolnoma izgubil v dekletu.

Jezero. Yasunari Kawabata

 

 

Kawabata je postal leta 1968 prvi japonski dobitnik Nobelove nagrade za literaturo. Napisal je: Tisoč žerjavov, Glas gore. Lepota Japonske in jaz, Tudi skodelica je živo bitje, The Sleeping Beauty (angl.), The Old Capital (angl.), Dandelion( angl.), Lepota in žalost, The Tale of Genji ( angl.), Sleeping Beauty( angl.), A page of madness(angl.), The Master of Go(angl.) in drugo.

Bil je mojster besede, ki je krasno opisal običaje, budizem, čajno ceremonijo in združitev človeka z naravo in vesoljem. Kawabatiju je umrla mati pri treh letih. Pri petih je izgubil očeta. Sirota je bila dodeljena starim staršem, ki so mu umrli v najstniških letih. Za časa fakultetnega študija, ga je zanimal evropski naturalizem kot literarna zvrst in je skupaj z drugimi umetniki izumil novo erotično pisanje v japonski literaturi preko publikacije  Bungei Jidai.

Pisateljevi ganljivi in hkrati neosebni pristop opazovalca vsega lepega, se da edino razložiti preko depersonalizacije in derealizacije v pisanju kot posledica izgub, hudega stresa, težkih boleznih stanj ali uživanja halucinogenih drog. Pisanje genija se giblje med poetično prozo, ki je včasih podobna obliki haikuja.

Dolgo časa je iskal lepoto in srečo v ljubezni, kot je sam priznal. Povedal je, da nikdar ni bil niti ne bo deležen občutka neizmerne sreče in blaženosti ljubezni, ko žensko preprosto samo držiš za roko. Dejal je, da teh čustev ne pozna.

V trenutku, ko se mu je uresničila želja po pisanju, je prenehal z vsemi socialnimi stiki. Pisal je pisma drugim pisateljem in se družil samo še z Yokimo Michinom. Ko je obupal nad ljubeznijo in ob izbruhu druge svetovne vojne, je pričel pisati kritiko vojni.

Njegovo življenje je bilo in je ostalo zavito v skrivnost. Za razliko od prijatelja Michime, ki je storil ritualni samomor, se o Kawabatini smrti ve samo to, da so našli prazno steklenico viskija v njegovem stanovanju, ki je bilo zavito v izpušne pline.

 

Vabljeni na literarno predavanje z Nino Kosmač, v soboto 27. avgusta, ob 19.uri

na zoom povezavo: https://us05web.zoom.us/j/89674576645?pwd=YjVJNkRmSWcrZFdhbkhZUENGcnhYdz09, 

ID: 896 7457 6645; access code: BQb855.

Vir: Nina Kosmač

Editor