Visoko poletje s svojim nevihtnim vročičnim značajem prinaša kar štiri presenetljive in edinstvene knjige. Ana Schnabl nas bo 26. avgusta z novim romanom popeljala v September, Muanis Sinanović bo prav tako konec meseca s fikcijskim esejem našel Vse luči. Med 19. in 24. avgustom že 28. leto zapored na Ptuju in v številnih drugih krajih potekajo Dnevi poezije in vina, največji in najbolj prepoznaven pesniški festival v tem delu Evrope. Letošnji častni gostji se kot po navadi predstavljata tudi z dvojezičnima pesniškima zbirkama, ki sta že na Beletrininih knjižnjih policah – danska pesnica Pia Tafdrup z zbirko Med vedno in nikoli v prevodu Silvane Orel Kos, belorusko-ameriška pesnica Valžina Mort pa z zbirko Pesem o belih jabolkih v prevodu Kristine Kočan.Pia Tafdrup: Med vedno in nikoli

Ena najpomembnejših danskih pesnic Pia Tafdrup (1952) se ob gostovanju na Dnevih poezije in vina predstavlja s pesniško zbirko Med vedno in nikoli  v prevodu Silvane Orel Kos. Pri nas je pesnica gostovala že na Vilenici leta 1998 in na Trnovskih tercetih leta 2005, sicer pa je tudi prejemnica najprestižnejše skandinavske literarne nagrade (Nagrade nordijskega sveta za književnost) in članica Danske akademije za književnost. Urednica knjige Špelca Mrvar dodaja: »V prevodu Silvane Orel Kos dobivamo pregleden izbor njene poezije iz devetnajstih pesniških zbirk, izdanih v letih od 1981 do 2022, ki ga je pripravila pesnica sama.V pesmih, v katerih pisavi se zdi, kot da se pesnica fizično vpisuje vanje, preiskuje telesne odzive na presunljiva življenjska doživetja in urbano okolje ter opisuje fizičnost intimnega odnosa. Zbirka vključuje tudi avtopoetični esej Hoja po vodi iz leta 1991, v katerem je Pia Tafdrup kot prva nordijska literarna ustvarjalka orisala proces svojega pesniškega ustvarjanja.«

Za njeno poezijo je res pomembno telo, ki ga izpisuje in raziskuje skozi različne pesniške postopke in poglede. Že v prvi pesmi se izroča ulicam in trgom, pa tudi ljudem, kar nakazuje na odprtost in povezanost s svetom. Pozorna in občutljiva pesniška govorka se na svet odziva in svet se odziva nanjo. Le kaj se zgodi med vedno in nikoli? Veliko stvari, cela življenja, cele ljubezni, nikoli pa nič na pol. Predana in tenkočutna poezija ni preobložena, temveč vseskozi jasna in izčiščena, tudi ko prestopi na igrivo stran, kot v pesmi o Noetovi barki, ko se začnejo na njen list papirja zgrinjati vse mogoče živali. Piše tudi o mejah, ne samo tistih fizičnih, temveč o mejah, ki si jih postavljamo sami, da ne moremo biti svobodni kot ptice, ali tistih, ki nam ne dovoljujejo, da bi sebe videli z očmi drugega in se zares spoznali. »Telo ve več kot razum,« zapiše nekje, in poznati svoje telo in telo drugega pomeni odpirati se proti svetu, ki je razpotegnjen med vedno in nikoli.Valžina Mort: Pesem o belih jabolkih

Na Dnevih poezije in vina bo gostovala tudi Valžina Mort (1981), v Belorusiji rojena pesnica in prevajalka, ki že skoraj dvajset let živi v ZDA. Pesem o belih jabolkih v prevodu in izboru Kristine Kočan zajema tri odmevne pesniške zbirke, ki so izšle med letoma 2008 in 2020: Tovarno solz, Zbrano telo in Glasbo za umrle in od mrtvih vstale; slednja je bila po izboru časnika New York Times imenovana za najboljšo pesniško zbirko leta. Valžina Mort sicer poučuje na newyorški Univerzi Cornell in je prejemnica številnih mednarodnih nagrad, mdr. kristala vilenice, Griffinove nagrade za poezijo ter Rilkejeve nagrade.Prevajalka Kristina Kočan ob tem dodaja: »Belorusko-ameriška pesnica Valžina Mort prežema svojo poezijo s kombinacijo individualnega in kolektivnega spomina, ki sobiva na prehodu med preteklostjo in sedanjostjo. Njena poezija priča tako o nasilju in nezmožnosti govora sredi vsesplošnega zatiranja s strani pesničine matične države kot tudi o univerzalnem trpljenju, ki ga lahko človek doživi kjerkoli. Njeno pisanje je pogosto eksperimentalno, drzno, celo ostro, vanj pa vnaša svet podob in metafor, ki nas povsem prevzame. Za pesnico je bistveno tudi vprašanje jezika, saj piše v dveh jezikih, od katerih noben ni njen materni jezik in tudi to razpira v poeziji poseben prostor, v katerem skuša avtorica iskati ravnovesje njenih jezikovnih krajin.« Zbirki je dodan še intervju z avtorico, ki ga je pripravila Anja Grmovšek Drab.

Skozi izbrano poezijo se srečujemo z intenzivnimi, krutimi in pretresljivimi podobami človeškega trpljenja, nič čudnega ni, da najbolj s polno paro deluje ravno metaforična tovarna solz, celo v nočnih izmenah in med prazniki. Pesniška govorka se sprašuje, kaj pomeni biti zaznamovan z zgodovinskim učbenikom, ki se šibi od nasilja, vojne in smrti. Kaj pomeni imeti svoje umrle in se spremeniti v nagrobnik. Skozi bolečo zgodovino naroda in razpadajoče države (»kar so nam storili, je pomešano s strahovi, kaj bi nam lahko storili«) se izpisujejo neizprosne pesmi, ki udarjajo in zabolijo. Včasih luč pač ni dovolj, temveč rabimo še temnejšo temo, še dobro, da iz nje prihajajo tudi besede, ki lahko včasih ponudijo vsaj začasno zatočišče: »ko se poljubiva, zgodovina čaka«. Pretresljivo in vseobsežno.Ana Schnabl: September

Če smo se najprej ujeli v Razvezane (2017), se nadalje poglobili v Mojstrovino (2020) in nas je skoraj odnesla neizprosna Plima (2022), se letos z nagrajeno pisateljico Ano Schnabl podajamo v September, in to že v avgustu. Avtoričin tretji roman je ponovno prava slogovna poslastica, obenem pa se v njem poigrava tudi z načinom zapisa, izrekanja. Avtorica ob tem pojasnjuje: »S svojima prejšnjima romanoma sem raziskovala jezik, tokrat pa sem se prvič posvetila tudi formi. Lansko pomlad je bil September zbirka različnih prizorov iz življenja deklice oziroma dekleta, ki odrašča ob nasilnem očetu, prizorov, s katerimi nisem znala zares rokovati. Slutila sem, da zgodba, v jedru katere je vprašanje, kako živeti – ljubiti – ob tem in po tem, ko je tako tebi najbližjo osebo kot tebe samo 'nekdo nekje hotel videti umreti', ne more biti napisana kot … sprehod po parku. Šele po pogovoru s svojim urednikom sem resnično doumela, kakšne so moje možnosti, kako široko lahko pravzaprav zastavim besedilo, ne da bi ob tem zapravila njegove berljivosti. Rezultat je nekaj novega – tudi zame.«

V romanu spremljamo več obdobij v življenju Evelin, ki poskuša preživeti in kasneje osmisliti – pa tudi iz sebe izgnati – družinsko nasilje. Roman uokvirja pogovor med pripovedovalko/pisateljico in Evelin, ki jo ob prelistavanju družinskega albuma zaprosi: »napiši me vso«, z vsemi napakami in bolečinami, z veliko čustveno globeljo vred, ki požira in uničuje, ki ves čas hoče, da vanjo vrže še kaj: »groza je luknja. / vanjo dajem. / dajem neprestano. / (od dajanja me vse boli).« Avtorica skozi Evelin in njeno zgodbo razmišlja o izvoru nasilja, o razlikovanju med dobrim in slabim ter o tem, ali nasilje res porodi le še več nasilja. Seveda pa tudi o vseh sencah in sivinah vmes – gre za kompleksen, razvejan roman, ki se ne boji preizkušanja meja v smislu forme in narative; mestoma so pogovori zapisani kot dramski tekst ali scenarij za film, v romanu najdemo tudi dnevniške zapise, sporočila in še kaj. Vse to pred nami izriše zgodbo, s katere kapljajo kapljice krvi, ki se zvira na tleh in se prebudi vsa v modricah. Še en zadetek v polno, še ena živa rana, ki jo lahko tako mojstrsko zakrpa le literatura.Muanis Sinanović: Vse luči

Muanis Sinanović je nagrajeni avtor štirih pesniških in treh proznih knjig ter uveljavljen kritik, tokrat pa se predstavlja s hibridom romana in esejistike, podnaslovljenim preprosto »fikcijski esej«. Vse luči tako že z izbiro poimenovanja zavzamejo nov kontekst, ki problematizira avtofikcijo oziroma z njo polemizira, pripovedovalec knjige pa je avtorju blizu, a ne enak – med njima lahko potegnemo vzporednice, obenem pa se pripovedovalec razpira kot popolnoma nova oseba, ki s pomočjo besed išče vse te izmuzljive luči, da bi lahko naslikal pripoved o lastnem življenju. Avtor Muanis Sinanović ob tem dodaja: »Pripovedovalec, ki ni enak avtorju, je pa nekakšen njegov sorodnik, skozi refleksijo svojega življenja iskreno in včasih brutalno obračunava s sabo in svetom, v katerega je bil rojen. Spominja se lumpenproletarske preteklosti v Celju in pehanja za umetniškim priznanjem v Ljubljani ter se sooča s protislovji identitete, naroda in vere. Pri tem izreka določen pogled na generacijsko izkušnjo, hedonizem in zvodenelo alternativno kulturo. Obenem se ukvarja s težavami v osebnih odnosih, z vprašanjem ljubezni in prijateljstva, odnosa med življenjem in smrtjo, človekom in bogom.«

Nepopustljiv je do sebe, kakršen je bil v preteklosti, ko ni znal sneti maske, ki mu jo je predpisalo okolje, predvsem Ljubljana, katere »naselja in ulice so postajali labirinti ugodja in anksioznosti, ki so se izmenjevali v toksičnih valovih živčnega sistema«. Hedonistično in prazno življenje prestolnice ga privlači kot luči veščo, a ga v svoji izpraznjenosti tudi izmuči in izvotli, zato se umakne in začne na novo oblikovati pogled nase, na svoja dejanja in odnose. Izjemno ranljiv in obenem konkreten obračun s sabo se bere kot temeljita refleksija, ki so je zmožni le redki. Ob tem se še enkrat pokaže avtorjeva literarna spretnost, saj se, kot pripovedovalčev oče, najbolj pristno in jasno izraža prav z besedami. Stopite v luč.

VIR: Kreativna baza