Kljub vsem uspehom so zašli v finančne težave. Odpovedati so se morali nastopom izven kraja. V načrtih, kako bi prišli do finančnih sredstev, so se zedinili v ideji, da se lotijo prosvetnega dela. Tako so v popolnoma lastni izvedbi naštudirali igro Veriga. Ker je dobro uspela, so nadaljevali. Do leta 1954 so uprizorili kar šest iger. S tem so se finančne težave zmanjšale. Škoda pa je bila, da so to delo morali opustiti. Režiserja so krivično obsodili na petnajst dni zapora, bi je sicer oproščen, a smučarji so morali nehati igrati. Da ne bi bili popolnoma brez ficka, so se oprijeli prirejanja loterij – in to uspešno. Štiri leta so bile te loterije smučarjem glavni vir dohodkov. Delati niso nikoli prenehali. Lotili so se gradnje smučarske koče. Ta je zahtevala veliko organizacijskih in finančnih naporov. Zanimivo je, da so prav vse naredili sami, s prostovoljnim delom, ki je do konca zahtevalo več kot osemsto ur. Slovesno odprtje koče je bilo 6. marca 1955 ob 14. uri. Prisotnih je bilo več kot dvesto Jezerjanov. Po dveh govorih so smučarji odpeljali venec pred spomenik padlih borcev in se poklonili njihovemu spominu. Veselje ob zabavi in zvokih harmonike ob odprtju je bilo res veličastno. S to kočo je Starina postala majhen smučarski center, kjer so se odvijala mnoga tekmovanja, treningi in tečaji. S tem ogromnim delom so smučarji premostili svoj najtežji problem: postavili so si kočo in kljub finančnim težavam nadaljevali prirejanje tekmovanj in treningov. Prav SK Jezersko je leta 1953 izvedel prvo gorenjsko pionirsko prvenstvo. Jezerjani so bili odlični, postali so ekipni prvaki Gorenjske v postavi: Minka Črv, Stane Frantar in Janez Košir. Leto kasneje so se izkazali tudi tekači za pokal ZB z meddruštveno bojno štafeto. Zmagala je domača ekipa v postavi: Andrej Karničar (10 km), Franc Justin (4 km) in Franc Jekl (smuk). Med letoma 1952 in 1958 je bil vsako leto tudi dvoboj s SK Preddvor za prehodni pokal občine Jezersko. Leto 1958 je bilo za klub zopet zelo pomembno. Omenili smo že, da so se smučarji po prepovedi iger lotili loterij, ki so jim kar uspevale. Tega leta pa so občinski možje sklenili, naj loterije ne bodo monopol smučarjev, ampak tudi drugih organizacij v kraju. Izid je bil tak, da jih smučarji niso smeli več organizirati, druge organizacije pa tega niso bile sposobne. Občina je tako omenjenega leta zahtevala tudi inšpekcijo, ki naj pregleda poslovanje koče. Slednje je bilo v redu, a klub ni imel denarja za plačevanje občinskih in republiških taks. Kočo so 1958 zaprli in začela je propadati. Smučarji so ostali še naprej aktivni in so zagrizeno trenirali. Poleg že prej omenjenih »alpincev« so se pri tekačih odlikovali predvsem Vinko Tepina, Ančka Tepina in Jaka Zadnikar. Iz republiških in državnih prvenstev so se vračali domov z odličnimi uvrstitvami. Da se je klub leta 1959 opredelil le za alpsko smučanje, sta vplivala dva dogodka iz leta 1958. Prvi je bil, ko so smučarji izgubili še zadnji vir dohodkov, in drugi, da se je Vinko Tepina težje poškodoval na republiškem prvenstvu v tekih. Tako je nastala močna ekipa »alpincev« in nekateri od njih so krojili sam vrh jugoslovanskega smučanja. Kot najboljši  je bil gotovo državni reprezentant Stane Frantar. Zelo uspešni so bili dolga leta tudi Franci Weisseisen, Miro Dolinšek, Milan Dolinšek, Janez Košir, Maks Košir, Minka Črv, Ema Polajnar, Bogdan Polajnar, Zmago Štirn, Vinko Tepina. Da bi klub res strokovno nadaljeval svoje delo, je leta 1962 Andrej Karničar na Visoki šoli za telesno kulturo opravil izpit za učitelja smučanja. Leta 1964 pa še Vinko Tepina za trenerja. S tem kadrom je klub postal enakovreden klubom v zveznem merilu. A na žalost tega ni bil vreden v občinskem merilu. Svojim tekmovalcem je klub moral omogočiti tudi dodatne treninge v drugih športih. Odločili so se, da s pomočjo vse vasi in organizacij v kraju zgradijo igrišče. Ta ideja je padla na plodna tla. Pri tem delu je bilo v enem letu opravljenih 1561 prostovoljnih ur, od tega so 77 ur opravili konji. Navoženih je bilo 513 kubičnih metrov materiala. Spomladi leta 1960 so tako izročili namenu prvi športni objekt v kraju. Od takrat ima SK redno vadbo tudi v poletnem času. Krajevni praznik pa je tudi smučarski praznik. Od leta 1966 naprej so na ta praznik redna tekmovanja pri Češki koči v okviru dvoboja Železna Kapla : Jezersko. V borbi s sosedi »Kaplaci« je Jezerjanom uspelo le dvakrat osvojiti
prehodni pokal. Najzanimivejša zimskošportna prireditev na Jezerskem pa je bila vsekakor ob praznovanju dvajsetletnice osvoboditve. Skupno je v sankanju, streljanju in smučanju nastopilo 354 tekmovalcev. Diplome, ki so bile namensko pripravljene, krasijo stene skoraj vsake jezerske hiše. Strokovno pa je SK opravil svoj najtežji izpit leta 1964, ko je prevzel v izvedbo slovensko prvenstvo za starejše in mlajše pionirje. Zaradi pomanjkanja snega se je prvenstvo zgodilo na Mošnikovem. Predstavniki zveze in znanih slovenskih klubov so jezerskim smučarskim delavcem izrekali vsa priznanja.

Klub se je vse bolj posvečal mladim tekmovalcem, a ni pozabil smučarskih delavcev izpred 45 let – jezerskih smučarskih pionirjev, za katere je vsako leto (če je le sneg) smuk Starih jezerskih smučarskih korenin. To je brez dvoma eno najzanimivejših rekreativnih in zabavnih smučarskih tekmovanj. Prvič so ga izpeljali 17. februarja 1952 pod Makekovo Kočno. Zbralo se je 26 tekmovalcev v treh kategorijah: lahki (od 30 do 40 let), srednji (od 40 do 50 let) in težki (od 50 do 100 let) Taka razvrstitev je veljala le eno leto, kategorij je bilo potem več. Na prvem smuku pa je bil vrstni red »korenin«: v težki kategoriji: 1. Anton Ekar, 2. Ivan Anko in 3. Franc Šenk; v srednji: 1. Ludvik Virnik, 2. Ferdo Jurše in 3. Franc Borštnar; v lahki: 1. Franc Karničar, 2. Jurij Šavs in 3. Jože Skuber (Makek) Na tej tekmi ženske niso nastopile ... (Nadaljevanje v naslednji številki Pr' Jezer)

Irma K. Šenk 

PR: Občina Jezersko