GZS nima pomembnih zadržkov pri predstavljenih proračunih za leti 2023 in 2024, poziva pa k razumni porabi tudi v primeru, da gospodarske okoliščine ne bodo narekovale potrebne fiskalne intervencije.
Po mnenju Analitike GZS omogočata proračuna za naslednji dve leti dovolj manevrskega prostora za vodenje ustrezne ekonomske politike, ob tem da morajo biti ukrepi v največji meri začasne oz. pogojne narave. Le tako bo mogoče na dolgi rok zaščititi javne finance za prihodnje rodove, hkrati pa umiriti domačo komponento inflacije. Razvojna naravnanost proračuna je vidna predvsem v ohranjanju investicijskega cikla na državnem in lokalnem nivoju. Ta naj bi dosegel vrh v naslednjem letu. Je pa to odvisno tudi od dejanske uspešnosti črpanja sredstev strukturnih skladov ter sredstev mehanizma za okrevanje in odpornost.
Predpostavke za načrtovanje proračunov v naslednjih dveh letih so ustreznePredstavljena predloga proračunov za leti 2023 in 2024 v osnovi sledita jesenski napovedi UMAR-ja, ki za Slovenijo predvideva 1,4 in 2,6-odstotno rast BDP v naslednjih dveh letih. V primerjavi z aktualnimi napovedmi Consensus Economics (neodvisnih institucij) je ta ocena realne rasti celo nekoliko nižja - aktualni konsenz za leto 2023 je 1,7 %. Predpostavka o rasti zasebne potrošnje, ki ima največji vpliv na prilive v davčne blagajne, je določena relativno konzervativno (+0,3 %). Iz tega izhaja, da so planirani davčni prilivi določeni ustrezno.
Povišana inflacija ugodno vpliva na davčne priliveKljub nizki ocenjeni realni rasti pa moramo poudariti, da okoliščine povečane inflacije (okoli 6 in 3-odstotna v naslednjih dveh letih) povečujejo davčne prilive ter znižujejo (relativno razvrednotijo) pomen javnega dolga v BDP (do 2024 naj bi se po ocenah MF znižal na 70 % BDP). Državi to omogoča večji manevrski prostor za načrtovanje nekoliko večjih odhodkov. Zato v Analitiki GZS 6,7-odstotno načrtovano rast prihodkov državnega proračuna v 2023 (glede na zadnjo, septembrsko oceno proračuna za leto 2022) in dodatno, 3,1-odstotno v 2024 ocenjujemo kot ustrezno. Po drugi strani pa so odhodki državnega proračuna v letu 2023 načrtovani ambiciozno (16,7 mrd EUR) in presegajo načrtovane v letu 2024 (15,5 mrd EUR), kar je povezano s financiranjem ukrepov za omilitev draginje, čemur je težko oporekati.
Visoke pravice porabe iz 2022 državi omogočajo visok manevrski prostor za ukrepanje v 2023 in 2024Fiskalni svet se glede predlogov proračunskih dokumentov za prihodnji dve leti še ni opredelil, vendar je nedavno opozoril (Fiskalni svet, 5. 10. 2022), da v rebalansu proračuna za leto 2023 niso bile znižane pravice porabe, kar dejansko pomeni, da ima sektor država do konce leta dovolj manevrskega prostora, da navedene pravice prerazporedi, tudi z dodatnimi ukrepi, namenjenimi ohranjanju gospodarske rasti. Ob tem pa je dejstvo, da preveč ambiciozno načrtovana državna potrošnja v tem letu (četudi se dejansko ne bo realizirala in bo primanjkljaj nižji od ocen) odpira večji manevrski prostor za rast porabe v naslednjih dveh letih. To pomeni, da si država vnaprej zagotavlja možnost uporabe ekspanzivne fiskalne politike, čeprav ni nujno, da bo navedenemu cilju tudi sledila.
Možnosti za izboljšanje ukrepov za omilitev draginje lahko pomembno zmanjšajo fiskalno breme, kar je v interesu Slovenije in EvropePri ukrepih, namenjenih prebivalstvu in malim porabnikom, na GZS pogrešamo predvsem tiste, ki bi te porabnike spodbujali k zmanjševanju porabe. V odsotnosti kapice na veleprodajnem trgu električne energije in zemeljskega plina za podjetja se namreč poraba znižuje predvsem oz. pretežno pri slednjih, kar vpliva na zmanjševanje industrijske proizvodnje v energetsko intenzivnih dejavnostih (proizvodnji materialov). Pogrešamo torej mehanizme, ki bi prispevali k zmanjšanju porabe pri malih porabnikih, kar je še posebej pomembno zaradi dejstva, da je Slovenija pri zemeljskem plinu 100 % uvozna odvisna, pri električni energiji pa okoli 20-odstotno. To bi vodilo do nižjega fiskalnega bremena za financiranje razlike med zamejeno in veleprodajno ceno električne energije in zemeljskega plina (strošek države), hkrati pa bi s tem kot odgovorni člani EU prispevali k hitrejšemu padcu cen na regionalnem trgu cen električne energije (Hudex) in evropskem trgu zemeljskega plina (TTF), kar je navsezadnje enoten evropski cilj.
Pri nadaljnjih ukrepih države na področju blažitve vplivov visokih cen energentov na blaginjo prebivalstva še posebej izpostavljamo nevarnost trajnega zviševanja pomembnega dela javno-finančnih odhodkov (plač v javnem sektorju in pravic na osnovi socialnih transferjev). Menimo, da so za blaženje učinkov draginje ustreznejši dobro ciljani ukrepi, kot je denimo enkratni draginjski dodatek. V primeru, da bi se v prihodnjih letih (po letu 2024) ponovno soočali z nižjimi cenami (deflacijo, kar ne moremo izključiti) kot posledico padca zunanjega povpraševanja, se moramo že danes zavedati, da je zelo težko uveljaviti nominalno znižanje plač v javnem sektorju ali socialnih transferjev, ob tem da to ne bi imelo negativnega vpliva na zasebno potrošnjo in BDP. Posledično bi to lahko vodilo v dolžniško krizo, s kakršno smo se soočali v letu 2013.
Hkrati na GZS pričakujemo, da bo v proračunu na voljo dovolj sredstev, namenjenih pomoči podjetjem za blaženje posledic energetske krize, ki bodo v prihodnjem letu bistveno večje kot v letošnjem. Le tako lahko ohranimo konkurenčnost našega izvoznega gospodarstva.
PR: GZS
Predpostavke za načrtovanje proračunov v naslednjih dveh letih so ustreznePredstavljena predloga proračunov za leti 2023 in 2024 v osnovi sledita jesenski napovedi UMAR-ja, ki za Slovenijo predvideva 1,4 in 2,6-odstotno rast BDP v naslednjih dveh letih. V primerjavi z aktualnimi napovedmi Consensus Economics (neodvisnih institucij) je ta ocena realne rasti celo nekoliko nižja - aktualni konsenz za leto 2023 je 1,7 %. Predpostavka o rasti zasebne potrošnje, ki ima največji vpliv na prilive v davčne blagajne, je določena relativno konzervativno (+0,3 %). Iz tega izhaja, da so planirani davčni prilivi določeni ustrezno.
Povišana inflacija ugodno vpliva na davčne priliveKljub nizki ocenjeni realni rasti pa moramo poudariti, da okoliščine povečane inflacije (okoli 6 in 3-odstotna v naslednjih dveh letih) povečujejo davčne prilive ter znižujejo (relativno razvrednotijo) pomen javnega dolga v BDP (do 2024 naj bi se po ocenah MF znižal na 70 % BDP). Državi to omogoča večji manevrski prostor za načrtovanje nekoliko večjih odhodkov. Zato v Analitiki GZS 6,7-odstotno načrtovano rast prihodkov državnega proračuna v 2023 (glede na zadnjo, septembrsko oceno proračuna za leto 2022) in dodatno, 3,1-odstotno v 2024 ocenjujemo kot ustrezno. Po drugi strani pa so odhodki državnega proračuna v letu 2023 načrtovani ambiciozno (16,7 mrd EUR) in presegajo načrtovane v letu 2024 (15,5 mrd EUR), kar je povezano s financiranjem ukrepov za omilitev draginje, čemur je težko oporekati.
Visoke pravice porabe iz 2022 državi omogočajo visok manevrski prostor za ukrepanje v 2023 in 2024Fiskalni svet se glede predlogov proračunskih dokumentov za prihodnji dve leti še ni opredelil, vendar je nedavno opozoril (Fiskalni svet, 5. 10. 2022), da v rebalansu proračuna za leto 2023 niso bile znižane pravice porabe, kar dejansko pomeni, da ima sektor država do konce leta dovolj manevrskega prostora, da navedene pravice prerazporedi, tudi z dodatnimi ukrepi, namenjenimi ohranjanju gospodarske rasti. Ob tem pa je dejstvo, da preveč ambiciozno načrtovana državna potrošnja v tem letu (četudi se dejansko ne bo realizirala in bo primanjkljaj nižji od ocen) odpira večji manevrski prostor za rast porabe v naslednjih dveh letih. To pomeni, da si država vnaprej zagotavlja možnost uporabe ekspanzivne fiskalne politike, čeprav ni nujno, da bo navedenemu cilju tudi sledila.
Možnosti za izboljšanje ukrepov za omilitev draginje lahko pomembno zmanjšajo fiskalno breme, kar je v interesu Slovenije in EvropePri ukrepih, namenjenih prebivalstvu in malim porabnikom, na GZS pogrešamo predvsem tiste, ki bi te porabnike spodbujali k zmanjševanju porabe. V odsotnosti kapice na veleprodajnem trgu električne energije in zemeljskega plina za podjetja se namreč poraba znižuje predvsem oz. pretežno pri slednjih, kar vpliva na zmanjševanje industrijske proizvodnje v energetsko intenzivnih dejavnostih (proizvodnji materialov). Pogrešamo torej mehanizme, ki bi prispevali k zmanjšanju porabe pri malih porabnikih, kar je še posebej pomembno zaradi dejstva, da je Slovenija pri zemeljskem plinu 100 % uvozna odvisna, pri električni energiji pa okoli 20-odstotno. To bi vodilo do nižjega fiskalnega bremena za financiranje razlike med zamejeno in veleprodajno ceno električne energije in zemeljskega plina (strošek države), hkrati pa bi s tem kot odgovorni člani EU prispevali k hitrejšemu padcu cen na regionalnem trgu cen električne energije (Hudex) in evropskem trgu zemeljskega plina (TTF), kar je navsezadnje enoten evropski cilj.
Pri nadaljnjih ukrepih države na področju blažitve vplivov visokih cen energentov na blaginjo prebivalstva še posebej izpostavljamo nevarnost trajnega zviševanja pomembnega dela javno-finančnih odhodkov (plač v javnem sektorju in pravic na osnovi socialnih transferjev). Menimo, da so za blaženje učinkov draginje ustreznejši dobro ciljani ukrepi, kot je denimo enkratni draginjski dodatek. V primeru, da bi se v prihodnjih letih (po letu 2024) ponovno soočali z nižjimi cenami (deflacijo, kar ne moremo izključiti) kot posledico padca zunanjega povpraševanja, se moramo že danes zavedati, da je zelo težko uveljaviti nominalno znižanje plač v javnem sektorju ali socialnih transferjev, ob tem da to ne bi imelo negativnega vpliva na zasebno potrošnjo in BDP. Posledično bi to lahko vodilo v dolžniško krizo, s kakršno smo se soočali v letu 2013.
Hkrati na GZS pričakujemo, da bo v proračunu na voljo dovolj sredstev, namenjenih pomoči podjetjem za blaženje posledic energetske krize, ki bodo v prihodnjem letu bistveno večje kot v letošnjem. Le tako lahko ohranimo konkurenčnost našega izvoznega gospodarstva.
PR: GZS
