Direktor Elesa v svoji analizi opozarja, da nam zaradi nezadostnih omrežninskih prihodkov grozi bodisi hudo pomanjkanje denarja za nujne investicije bodisi nevzdržna zadolženost elektro podjetij.

Kot poudarja mag. Aleksander Mervar, se je za analizo stanja na področju omrežninskih dajatev v Republiki Sloveniji, pripravo ocene prihodnjih trendov na tem področju in pripravo predloga potrebnih sprememb odločil, ker ocenjuje, da na tem področju v splošni in celo v strokovni javnosti vlada precejšnja mera nerazumevanja, nepoznavanja in nejasnosti. »Zavedam se, da je takšna javna objava teze, da obstoječe stanje ni zadovoljivo urejeno in da terja korenite spremembe, predvsem pa povečanje omrežnine, posebne vrste »pogumno dejanje«. Sem pa sam vselej in vselej tudi bom zagovarjal stališče, da je zavajanje javnosti neodgovorno, netransparentno, zato sem na strani tistih, ki komunicirajo odkriti ter pošteno, tudi tedaj, ko dejstva niso všečna.«

»Omrežnina v Sloveniji je izjemno nizka«

V Sloveniji imamo glede na njegovo analizo izjemno nizko omrežnino. »Če analiziram višino omrežnine za gospodarstvo, primerjava z drugimi evropskimi državami na podlagi podatkov Eurostata za leta 2024 (za leto 2025 še niso na voljo) pokaže, da je omrežnina v Sloveniji višja samo od Italije za odjemalce v odjemni skupini, ki porabi od 20 do 499 MWh in v odjemni skupini, ki porabi med 500 in 1.999 MWh.«

V drugih državah EU so medtem, opozarja, omrežninski stroški za gospodarstvo neprimerno višji kot v Sloveniji. »Pri prvi odjemni skupini (med 2000 in 19.999 MWh letne porabe) so povprečni omrežninski stroški v EU od slovenskih višji za 74 odstotkov, pri drugi (med 20.000 in 69.000 MWh) za 103,7 odstotkov in pri tretji (več kot 70.000 MWh) pa za 67 odstotkov.«

Iz teh podatkov po njegovih besedah izhaja empirično dokazljiv sklep, da »omrežninska dajatev v Sloveniji večinskemu delu slovenskega gospodarstva ne slabi konkurenčnega položaja, temveč drži nasprotno, omrežnina kvečjemu pozitivno vpliva na njihovo konkurenčnost«.

Naložbe se povečujejo, omrežninski prihodki upadajo

Kot navaja Mervar, so z uvedbo omrežninske reforme oktobra leta 2024 končni odjemalci predvsem zaradi poročanja medijev dobili napačen vtis, da imamo v Sloveniji izjemno visoke omrežninske dajatve, ki se z novo reformo še dodatno povečujejo. »Toda dejansko je situacija povsem drugačna; omrežnine v naši državi že vrsto let zaostajajo za inflacijo in dejanskimi potrebami.«

Primerjava letnih omrežninskih prihodkov, zbranih v letu 2025, s prihodki, zbranimi v letu 2023, namreč pokaže, da so bili zbrani prihodki v letu 2025 nižji za dobrih 47,5 milijona evrov oziroma za več kot 13 odstotkov.

Graf prikazuje primerjavo nominalnih letnih omrežninskih prihodkov glede na leto 2016. Leti 2020 in 2022 sta specifični, saj so bile uveljavljene zakonske oprostitve plačil omrežnine za določene odjemne skupine, v manjšem obsegu to velja tudi za leto 2025 (januar, februar). Primerjava leta 2025 z letom 2016 pokaže, da so omrežninski prihodki dosegli samo 93 odstotkov omrežninskih prihodkov leta 2016.
 

Pri tem je treba, kot opozarja, upoštevati še inflacijo in pa izjemno rast cen elementov elektroenergetskih omrežij od predkoronskega leta 2019 do danes. »Pri visokonapetostnih transformatorjih so podražitve tudi 300-odstotne, v povprečju pa so cene višje za med 40 in 60 odstotkov.«

Potrebna vlaganja v distribucijsko in prenosno omrežje so medtem zelo velika. »Na distribucijskem nivoju v povprečju tudi 100 in več odstotkov višja od povprečja realiziranih investicijskih vlaganj v letih 2016 do 2023.«

Glede na to, poudarja Mervar, bi pričakovali, da se letni omrežninski prihodki povečujejo. »Situacija pa je ravno nasprotna. Leta 2025 so bili nominalni omrežninski prihodki od tistih leta 2023 nižji za dobrih 45 milijonov evrov, v letošnjem letu bodo po oceni nižji za slabih 35 milijonov evrov, v letu 2027 pa za 76,5 milijonov evrov.«

Če ob tem upoštevamo še inflacijo, so številke še bolj zaskrbljujoče. »V letu 2025 smo v primerjavi z letom 2016 realno realizirali kar za 116,9 milijonov evrov manj omrežninskih prihodkov.  V letu 2025 so torej omrežninski prihodki dosegli samo 71 odstotkov omrežninskih prihodkov leta 2016.«

Zadnje spremembe omrežnine še povečujejo primanjkljaj

Posledično Mervar opozarja, da prihodki od omrežnine že dolgov ne pokrivajo več realnih potreb. »Za distribucijsko omrežje je manko enormen; v letu 2025 je denimo znašal 111,2 milijonov evrov. Za pokrivanje regulativnega okvirja gospodarske javne službe sistemskega operaterja distribucijskega omrežja so bile v letu 2025 tarife prenizke za skoraj 47 odstotkov.«

Ta primanjkljaj je ELES v zadnji letih pokrival predvsem iz naslova prihodkov od trženja čezmejnih prenosnih zmogljivosti. Ti pa se bodo v prihodnjih letih zaradi sprememb v strukturi evropskega trga z električno energijo začeli zniževati, prav tako pa predlog t.i. omrežnega zakonodajnega paketa EU predvideva rezervacijo 25 odstotkov teh prihodkov za projekte skupnega evropskega interesa.  

Hkrati je Agencija za energijo v zadnji spremembi omrežninskega akta predvidela ukinitev uporabe drugega od petih omrežninskih blokov v nizki sezoni med marcem in oktobrom, kar bo prihodke še dodatno znižalo. Sprememba bo začela veljati s prihodnjim letom. Posledično se, na podlagi izračunov opozarja Mervar, v letih 2027 in 2028 obeta še višji primanjkljaj. Za pokritje regulatornega okvirja v teh letih bi morale biti omrežninske tarife za distribucijsko omrežje višje za več kot 60 odstotkov. V nasprotnem primeru bi moral ELES za pokrivanje primanjkljaja porabiti vse svoje rezerve, hkrati pa se dodatno zadolžiti.

Brez sprememb omrežninskih tarif bi bila leta 2028 zadolženost družbe ELES nevzdržna, svari.   »Nemogoče je, da bi imel ELES leta 2028 količnik relativne zadolženosti kar 8,6 (razmerje med neto finančnim dolgom in EBITDA).«

Nujen, a »nepredstavljivo visok« dvig tarif

Kot poudarja Mervar, je nujno bistveno zvišanje omrežninskih tarif za distribucijsko omrežje. »Pričakovano bi bilo, da bi se regulativni okvir gospodarske javne službe v celoti pokrival iz omrežninskih prihodkov za uporabo distribucijskega omrežja, ki jih plačujejo končni porabniki, priključeni na distribucijsko omrežje.«

Če bi se to uresničilo, ne bi bilo treba zvišati omrežninskih postavk za prenosno omrežje. »Tudi zadolženost družbe bi bila razmeroma nizka.«

In kakšno zvišanje tarif za uporabo distribucijskega omrežja potrebujemo? »Zaradi večletne blokade dviga tarif za uporabo distribucijskega omrežja, učinkov nižje porabe električne energije na distribucijskem omrežju ter nižje priključne moči od načrtovane, je potreben dvig tarif za distribucijsko omrežje od začetka leta 2027 izjemno visok, verjetno nepredstavljiv za končne porabnike električne energije v Sloveniji, vendar nujen,« poudarja Mervar.

Če naj distribucijska podjetja v celoti realizirajo svoje desetletne razvojne načrte do leta 2034, v katerem predvidevajo za skoraj 4 milijarde evrov naložb v omrežja, pri tem pa se morajo v večini zanašati na bančna posojila, »bo treba zgolj zaradi realizacije 10-letnega razvojnega načrta do leta 2034 povečati tarife za distribucijsko omrežje za 79,14 odstotka, z upoštevanim mankom leta 2027 pa kar 153,66 odstotka.«

Če bi distribucijskim podjetjem uspelo pridobiti dodatna evropska nepovratna sredstva za izpeljavo načrtovanih naložb, bi bilo potrebno zvišanje nekoliko manjše. »V tem primeru bo treba za nove investicije povečati tarife za 39,54 odstotka, kar je za 39,6 odstotnih točk manj kot po prvem scenariju, z upoštevanjem manka leta 2027 pa za 105,26 odstotka, kar je za 48,4 odstotne točke manj kot po prvem scenariju.«

Bomo prisiljeni oklestiti razvojni načrt?

Kot zaključuje Mervar, bi regulativni okvir elektrodistribucijskih podjetij moral odražati realno stanje in bi moral biti vzdržen vsaj za dobo petih let. »Obstoječi regulativni okvir za leta 2027 in 2028 je treba spremeniti že v letu 2026 in ga dopolniti za letih 2029 in 2030.«

Politika oblikovanja tarif mora po njegovih besedah upoštevati regulativni okvir elektrodistribucijskih podjetij, brez zanašanja na prihodke od avkcij za čezmejne prenosne zmogljivosti, ki jih ustvarja ELES.

V takem primeru pa bi bilo treba z letom 2027 povišati tarife za distribucijsko omrežje, »in sicer v povprečju za med 42 in 59 odstotki, odvisno od tega, v kolikšnem deležu zmorejo elektrodistribucijska podjetja izvesti vse načrtovane investicije, predvidene v 10 letnem razvojnem načrtu 2025-2034.«

V tem primeru, poudarja Mervar, dvig tarif za prenosno omrežje ne bi bil potreben do leta 2030. Hkrati opozarja, da je na potezi tudi večinski lastnik elektrodistribucijskih podjetij – Slovenski državni holding (SDH). »Dovoljen količnik relativne zadolženosti za elektrodistribucijska podjetja se mora povečati iz 3,5 na 5,0, kar mora določiti uprava SDH, hkrati pa si SDH in manjšinski delničarji elektrodistribucijskih podjetij od vključno leta 2026 ne bi smeli izplačevati dividend.«

V nasprotnem primeru, opozarja Mervar, je treba spremeniti Razvojni načrt distribucijskega sistema Republike Slovenije 2025 – 2034, tako po vsebini kot vrednostno. »Vrednost 3,94 milijarde evrov investicij je treba znižati na največ 2,2 milijardi evrov investicij, ne glede na posledice za elektroenergetski sistem Slovenije, državo Slovenijo in državljane.« 

VIR: Naš Stik