Program festivala Literature sveta – Fabula
Program festivala Literature sveta – Fabula
Knjižna zbirka Literature sveta prinaša pet novih naslovov avtoric in avtorja, ki prihajajo na letošnji festival Literature sveta – Fabula. Mehiška pisateljica Guadalupe Nettel se predstavlja s srhljivim romanom Gostiteljica v prevodu Veronike Rot, britanska pisateljica ganskega porekla Sharon Dodua Otoo (1972) s kalejdoskopskim družbenim romanom Adina soba v prevodu Sare Virk. Hrvaška pisateljica in filmska ustvarjalka Dora Šustić je napisala generacijski roman Psi, prevedla ga je Maja Kovač, japonsko-nemška avtorica Yoko Tawada se podpisuje pod distopični roman Razkropljeni po zemlji v prevodu Domna Kavčiča, pakistansko-italijanski avtor Saif ur Rehman Raja pa v prevodu Saše Grahovac Fabbri pod družbeni roman Hidžra.Guadalupe Nettel: Gostiteljica
Mehiška pisateljica Guadalupe Nettel (1973) je pri nas poznana že po dveh zbirkah kratke proze (Bodljikave zgodbe, Zakonsko življenje zlatih ribic) in romanu Telo, v katerem sem se rodila. Njen roman Edina je bil leta 2023 med finalisti za nagrado Booker, tokrat pa se v prevodu Veronike Rot predstavlja s svojim prvencem, srhljivim in presunljivim romanom Gostiteljica. V njem spremljamo deklico Ano, ki začuti, da v njej živi njena zlobna dvojnica, moteče bitje, ki je morda namišljeno. Poimenuje jo Stvar.»Od nekdaj so mi bile všeč zgodbe o razpolovitvah, tiste, v katerih se nekomu iz trebuha izvije alien ali pa mu na hrbtu zraste siamski dvojček,« pove avtorica. Temačna entiteta začne vplivati na njeno domače okolje in škoditi njeni družini, Ana pa postane obupana in zaskrbljena gostiteljica, ki poskuša preprečiti, da bi nezaželeni parazit v njenem telesu dokončno prevladal. Obenem se začne vedno bolj potapljati v svet slepih, ki ima svoja pravila in skrivnosti, prav tako kot ona sama. Realistični in ekonomični opisi Aninih razmišljanj, strahov in dvomov se skoraj nevzdržno stopnjujejo in ustvarjajo neponovljivo vzdušje.
Prevajalka Veronika Rot ob tem dodaja: »Roman Gostiteljica je surovo slovo od sveta svetlobe in vrtoglav padec v globino teme, ki ni zgolj fizična, temveč tudi tista, ki preži v vsakem kotičku podzavesti. Dvojnost glavne pripovedovalke, ki jo zajeda njen drugi, parazitski jaz, je prispodoba mesta in družbe, ki se kaže na zunaj, in tistega, ki se skriva pod fasado urejenosti. V tem labirintu senc se gibljejo izobčenci, telesno ali duševno zaznamovani, ki se ravnajo po svojih pravilih in častijo svojo popačeno lepoto. Guadalupe Nettel v svojem romanesknem prvencu, ki je prvikrat izšel pred dvajsetimi leti, kot s skalpelom razgalja svet, kjer se brišejo meje med resničnostjo in nočno moro. In svet, ki se pokaže, morda ni tisti, ki bi si ga želeli videti.« Roman lahko beremo kot zloveščo srhljivko ali kot metaforično osebno izpoved, hipnotični avtoričin slog pa nas ob tem vedno bolj vleče v temne kotičke izkrivljenega sveta, ki mu pripadamo.Sharon Douda Otoo: Adina soba
Sharon Dodua Otoo (1972) je britanska pisateljica, publicistka in aktivistka ganskega porekla. Živi in dela v Berlinu ter ustvarja v nemščini, leta 2021 je napisala svoj prvenec Adina soba, izviren kalejdoskopski roman, ki ga lahko zdaj v slovenščini beremo v prevodu Sare Virk. Gre za kompleksno sestavljen roman, ki ga sestavlja več glasov, več različnih časovnih obdobij in prizorišč. Osnova romana so štiri junakinje, vse poimenovane Ada, ki živijo v zelo različnih zgodovinskih in kulturnih okoljih.V Totopeju na območju današnje Gane leta 1459 spoznamo mlado gansko domorodko, v angleškem Stratford-le-Bowu leta 1848 znamenito matematičarko Ado Lovelace, v nemškem koncentracijskem taborišču Mittelbau-Dora leta 1945 mlado žensko, prisiljeno v prostitucijo, in v sodobnem Berlinu leta 2019 mlado temnopoltno Londončanko. Poleg njihovih glasov v tem kalejdoskopskem romanu spoznamo še nekatere druge, ki pripadajo stvarem, na primer metli iz dračja, trkalu, sobi in potnemu listu. Iz romana tako veje občutek nenehne povezanosti vseh reči in ljudi: »Napočil je torej čas, da Ado spomnimo, da smo vsa bitja – pretekla, sedanja in prihodnja – povezana med sabo: da smo zmerom bila in da zmerom bomo.«
Prevajalka Sara Virk ob tem dodaja: »Glasu naslovne protagonistke, ki se v svojih različnih pojavnih oblikah (in z različno naglašenim imenom) skozi prelomne plasti starejše in novejše zgodovine – obdobje evropske kolonizacije afriških ozemelj, industrijsko revolucijo, môro druge svetovne vojne in naposled sodobno zahodnoevropsko realnost – srečuje z začuda podobnimi izzivi in zatiranjem predvsem s strani (belih) moških, se pridružuje tudi glas njene »priče«, bitja, ki v vsaki od epizod naseljuje različne predmete. Vse Adine zgodbe povezuje motiv stare obredne zapestnice z zlatimi kroglicami, ki je bila nasilno iztrgana svojemu ljudstvu, da bi se z njo lahko kitili beli ljudje ... Zaradi kompleksne kompozicije, večjezičnosti, različnih govornih registrov ter kulturno in zgodovinsko raznolikih gledišč mi je prevajanje tega dela predstavljalo ravno pravšnji izziv. Poleg močne sporočilne vrednosti dodaja romanu poseben čar tudi dejstvo, da ga je napisala britanska avtorica ganskega porekla v jeziku, ki ni njen materni, in s tem sodobni nemško pišoči književnosti poklonila nov, izviren in pomemben glas.« Ta neverjetno široko zastavljeni roman, ki vase zajema kar petsto let, se tako nenehno vrača v iste točke, jih dopolnjuje s pomeni in se na prav poseben način nenehno vrti okrog svoje osi. Izvirno in pomembno.Dora Šustić: Psi
Hrvaška pisateljica, scenaristka in filmska ustvarjalka Dora Šustić (1991) se predstavlja s svojim literarnim prvencem Psi, ki je prejel nagrado Drago Gervais za najboljši rokopis in prejel več nominacij. Živahen, mladosten in brezkompromisen roman je v slovenščino prevedla Maja Kovač. V romanu protagonistki sledimo v dveh časovnih obdobjih. V prvem zapusti domačo Reko, da bi študirala filmsko pisanje v Pragi, vmes pa se zaplete v strasten odnos s fotografom Leonom, ki je od nje osemnajst let starejši in za povrh še vdovec.V drugem pa jo vidimo nekaj let pozneje, ko se je vse, kar se je imelo med njima zgoditi, že zgodilo, ko ga je že izgubila. Roman, ki je prežet s sočnim jezikom, telesnostjo in podobami urbanega življenja, je prava eksplozija čustvenih viharjev in mladostniške drznosti.
Prevajalka Maja Kovač dodaja: »Ko se oglasijo Psi, jih je težko preslišati. Lajež potepuških galgosov se zlije z grgranjem nomadske mladenke in že skupaj grizemo v kislo jabolko – soočiti se je treba s svetom in s samim seboj. Psi se namreč priklatijo iz temnih vogalov in nas zgrabijo, ko najmanj pričakujemo. V vlogi prevajalke in bralke sem se znašla v njihovem primežu, izzvana – in v odgovor zatulim: Gremo naprej! Prav prožna neomajnost je tisto, kar tudi pripovedovalko v romanu žene naprej, da kljub številnim preizkušnjam ne obstane v zagati, temveč si mimo krempljev in čekanov sestradanih psov utira pot skozi svet ljubezenskih odnosov, prijateljstev, študija, potovanj in tako naprej.« Ljubezensko razmerje in njegov razpad spremljajo tudi podobe umetnosti, pri njej gre za filmsko, pri Leonu pa za fotografsko, naslovni psi pa se začnejo vedno bolj jasno kazati kot kompleksen in večplasten simbol bolečine, hrepenenja, pripadnosti. Prav tako se v romanu poleg nekega portreta milenijske generacije razpozna občutek za filmsko zgodbo, prizori zaživijo pred nami v močnih barvah in kontrastih. Naj vas zbudi lajež.Yoko Tawada: Razkropljeni po zemlji
Vsestranska literatinja Yoko Tawada (1960) je s svojim dvojezičnim, japonsko-nemškim opusom zapisana v svetovno literaturo kot eden izmed najbolj izvirnih, cenjenih in nagrajevanih sodobnih avtorskih glasov. V slovenščini že lahko beremo njeno esejistično delo Eksofonija, tokrat pa se predstavlja z romanom Razkropljeni po zemlji, ki ga je prevedel Domen Kavčič. Tudi tokrat se avtorica ukvarja z osebno in nacionalno identiteto, pa tudi z izgubo domovine. Svet romana je namreč nekako distopičenPosamezne države (zdi se, da kar tako brez posebnega reda) začnejo izginjati, zato ljudje postajajo večni nomadi, izgubljenci brez lastnega jezika in kulture – dobesedno razkropljeni naokrog po planetu. Gre za eklektičen, hudomušen roman, ki stavi na absurdne situacije in medčloveško toplino. Vse se začne z jezikoslovcem Knutom, ki na televiziji opazi Hiruko, ki govori v čisto svojem jeziku, mešanici drugih. Ko jo kontaktira, mu Hiruko zaupa svojo željo, da bi rada še enkrat spregovorila v svojem jeziku, in pustolovščina, ki se ji bo pridružila pisana druščina likov, se lahko začne.
Prevajalec Domen Kavčič ob tem pojasnjuje: »Razkropljeni po zemlji je roman 'o ničemer', spleten iz zgodb in zgodovin, ki se berejo z očmi in ušesi, včasih tudi z arheologovo metlico in žličko. Pred bralcem vstajajo besede in etimologije, pripovedi in legende kakor izkopani kolosi – pričevalci o minulem, a obenem portali v prihodnost, v kateri jeziki in pripadnosti niso danosti, temveč svobodne, ustvarjalne, opolnomočevalne odločitve. Roman o materinščinah brez očetnjav; o magični moči jezika, upovedovanja in pripovedovanja, v katerem pravljice, miti, legende niso vklesani v kamen, temveč so dovolj fluidni, da omogočajo izkoreninjenim pognati nove korenine – ne v zemljo, ampak v vodo in zrak. Roman svetovljanskega zamaha in igrivega duha.« Humorna in tudi čustvena knjiga o tem, kako sploh najti svoje korenine, če pa vse ves čas izginja, je polna jezikovnih domislic, besednih iger, pa tudi hrepenenja in topline, saj bi vsi radi le našli tisto svoje pleme, kamor bi spadali, pa čeprav le za trenutek. Sveže in nepričakovano.Saif ur Rehman Raja: Hidžra
Prevajalka Saša Grahovac Fabbri ob tem pojasni: »V poplavi romanov, ki pripovedujejo osebne zgodbe, sem bila do Saifove zgodbe sprva kar malo skeptična. Ko sem se lotila branja, me je že na začetku presunila avtorjeva sposobnost ubeseditve svojih čustev, občutkov in doživljajev. S svojimi besedami me je prestavil v kožo majhnega otroka, ki ga starši (začasno) zapustijo, me preselil v Ravalpindi in v kompleksno kulturo, ki ga je zaznamovala. Mislim, da potrebujemo več takšnih knjig, knjig, ki tako odkritosrčno in tako iskreno govorijo o težkih temah, temah, ki so vse prevečkrat odrinjene na obrobje ali pa se nam zanje kot družbi zdi, da v mainstreamu nimajo kaj iskati. Saif nam nastavlja ogledalo, nam kot evropski družbi, kot belcem in kot staršem.« Povsod se počuti odveč, kot da nikamor ne spada, ko se recimo čez poletje vrne v Pakistan, ga sprejmejo kot italijanskega nečaka, v Italiji pa ga drobna dejanja in komentarji nenehno spominjajo na njegovo drugačnost. Ob vsem tem trpko razmišlja: »Moji dve državi sta loparja, jaz pa žogica. Kot da me nobena od njiju noče.« Kako torej med vsemi temi predsodki poiskati lastno pot, lastno identiteto? Izjemno nujno branje.
VIR; KREATIVNA BAZA
