V četrtek, 30. maja 2024, so ob 19. uri v Dvorcu Novo Celje predstavili sveže izdano  monografijo o najlepšem baročnem dvorcu v Savinjski dolini. Prestižna arhitektura in bogata  zgodovina dvorca Novo Celje sta premamila umetnostno zgodovinarko dr. Polono Vidmar, da  se je leta 2016 začela ukvarjati z raziskovanjem nekdanjih lastnikov, opreme in namembnosti  dvorca.  

Svoje raziskovanje je v letu 2024 zaokrožila z najobsežnejšim strokovnim delom o dvorcu Novo  Celje do sedaj. Umetnostnozgodovinska študija prinaša celostno predstavitev arhitekture in  nekdanje opreme razkošnega baročnega podeželskega dvorca Novo Celje in njegovega  predhodnika, dvorca Plumberk. Temelji na metodologiji, ki izpostavlja lastnike gospostva, saj  avtorica vlogo naročnikov in uporabnikov razume kot ključno. Od ambicij, izobrazbe in  razgledanosti naročnikov so bili odvisni arhitekturna in umetnostna naročila ter izbor  umetnikov. Za Antona grofa Gaisrucka so med letoma 1756 in 1761 ustvarjali odlični arhitekt,  umetniki in obrtniki, ki so dvorec Plumberk prezidali v enega najveličastnejših baročnih  dvorcev na Slovenskem in ga opremili z izbrano štukaturo, stropnimi poslikavami, slikanimi  tapetami, slikami, kipi in pohištvom. Iz dobro ohranjene dokumentacije o gradnji dvorca je 

razvidno, da so za ambicioznega naročnika delovali umetniki iz Ljubljane, Rogatca, Gradca,  Dunaja in Wessobrunna na Bavarskem ter domači mojstri iz Celja, Žalca in okoliških vasi. Knjiga  prinaša nova spoznanja o umetnostnih naročilih Gaisruckovih dedičev in življenju v dvorcu v  času Jožefa Ludvika Hausmanna, knezov in starih grofov Salm-Reifferschaidt-Krautheim in  baronov Turkovićev. Osvetljene so tudi razprodaje plemiške dediščine po prodaji dvorca državi  ter poti umetnin v muzeje in zasebne zbirke. 

Knjiga je opremljena je s številnimi fotografijami, ki so jih prispevali Andrej Furlan, Nejc Bernik  ter številne arhivske, muzejske in galerijske ustanove. Posebej dragoceno je fotografsko gradivo  iz prvih treh desetletij 20. stoletja, ki je ohranjeno v zasebni lasti in je v knjigi prvič objavljeno. 

Na dogodku je dr. Polona Vidmar na kratko, v petih sklopih (glede na lastništvo dvorca), predstavila vsebino obsežne monografije in najpomembnejše nove ugotovitve, ki so zapisane  v knjigi. V nadaljevanju se je z avtorico pogovarjala Lidija Koceli in v pogovoru so obiskovalci  izvedeli še veliko zanimivih podrobnosti o lastnikih (kateri lastniki so graščino uporabljali kot  dom, kateri pa le kot letno rezidenco, kaj je bilo bistvo spora med Hausmannom in Salmi v času  sklepanje kupoprodajne pogodbe, kdo je uvedel gojenje hmelja, kdo se je ukvarjal z  umetnostjo …), gradnji dvorca (dozidan naj bi bil tudi iz kamenja s starega celjskega gradu) in nekaterih legendah, ki so krožile med vaščani (legenda o prstanu ki naj bi ga Ferdinand baron  Miglio podaril Petrovški Materi Božji). 

Zbrane je nagovoril častni gost dogodka, mag. Andreas grof Bardeau, vnuk Eleonore grofice Bardeau. Grofica Bardeau je izhajala iz rodbine knezov in starih grofov Salm-Reifferschiedt Krautheim in Dyck, ki je dvorec posedovala od sredine 19. stoletja do leta 1919, in je v njem  preživela svoje otroštvo in mladost. Bila je nadarjena kronistka, ki je življenje v Novem Celju  opisala iz družinske perspektive, po spominu in pripovedovanju prednikov. Najnatančnejši so  opisi zadnjih dveh desetletij Salmovega posedovanja dvorca, zlasti obdobja prve svetovne  vojne. Izjemno pomembne so tudi fotografije in razglednice, ki jih je grofica Bardeau nalepila  v rokopis in prikazujejo dvorec pred prodajo leta 1919. 

Mag. Andreas grof Bardeau je avtorici dr. Poloni Vidmar omogočil vpogled v družinski arhiv ter ji pokazal slike in pohištvo, ki so bili nekdaj v dvorcu Novo Celje, zdaj pa so v njegovi lasti.  Sodelovanje z grofom Bardeaujem je avtorici odprlo tudi nove možnosti za nove poglede na  obdobje, ko je bil dvorec v lasti rodbine Salm-Reifferschiedt-Krautheim in Dyck. 

Povezovalka Lidija Koceli je spomnila, da dvorec kljub temu, da je v 20. stoletju doživel klavrn  konec in da je infrastrukurno osiromašen, nudi svoje prostore številnim kulturnim prireditvam v organizaciji Zavoda za kulturo, šport in turizem Žalec ter kulturnih in turističnih društev,  likovnim kolonijam, preglednim razstavam in podobno. Veliko mladih parov v dvorcu izreče  usodni da, njegovi neobrušeni zidovi pa so odlična kulisa tudi za snemanje glasbenih spotov.  Desetletje je tu potekala slikarska šola Rudija Španzla, od leta 2018 pa v glavni dvorani dvorca  vsako leto podelijo pesniško nagrado Fanny Haussman. 

Ob koncu predstavitve je spregovorila tudi podžupanja Občine Žalec Tanja Basle, ki se je  zahvalila avtorici knjige in vsem sodelujočim ter pospremila svežo monografijo v svet. 

Dogodek je glasbeno obogatil priznani slovenski kitarist in lutnjist Izidor Erazem Grafenauer,  ki je uvodoma zaigral skladbo Menuet&Finale Antona grofa Gaisrucka, prvega lastnika dvorca  Novo Celje. 

Za dodatno popestritev dogodka sta poskrbela »grof in grofica Gaisruck«, ki sta obiskovalce  pozdravljala na vhodu v svečano dvorano njune rezidence, dvorca Novo Celje. 

Monografija je nastala v okviru raziskovalnega programa Slovenska umetnost v stičišču  kultur (P6-0061), ki ga iz državnega proračuna financira Javna agencija za  znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije. Izdajatelj: ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta Založnika: Založba ZRC in ZKŠT Zavod za kulturo, šport in turizem Žalec Natis knjige je omogočila Občina Žalec.

• predhodnik dvorca Novo Celje: dvorec Plumberg (ok. 1580–1756), rodbina Miglio; • lastniki grofje Gaisrucki (1756–1830); 

• lastnik Jožef Ludvik Hausmann (1830–1849/1854); 

• lastniki knezi in stari grofje Salm-Reifferschiedt-Krautheim in Dyck (1849/1854–1919); • lastnik Davorin Turkvić baron Kutjevski (1919–1930); 

• lastnik Dravska banovina (1930);  

• psihiatrična ustanova (1930–1941); 

• nemška vojaška bolnišnica (1941–1945); 

• bolnišnica za pljučne bolezni (po letu 1945); 

• dom za ostarele in onemogle občane (1970–1980); 

• lastnik Hmezad Agrina Žalec (1983) 

• lastnik Občina Žalec (1995) 

Po letu 2001 je bila v dvorcu obnovljena vhodna avla, rekonstruirana kapela ter restavrirane  štukature na stopnišču in hodniku v 2. nadstropju. 

Polona Vidmar je študirala umetnostno zgodovino na Inštitutu za umetnostno zgodovino  Univerze Karla in Franca v Gradcu. Na isti ustanovi je leta 2005 doktorirala z disertacijo  Gospodje Ptujski kot graditelji in meceni. Po diplomi se je zaposlila kot kustodinja za  umetnostno zgodovino v Pokrajinskem muzeju Ptuj, od leta 2008 je bila visokošolska učiteljica  na Oddelku za likovno umetnost Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru in od 2010 na 

Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Leta 2022 je bila  izvoljena v akademski naziv redne profesorice. Od oktobra 2019 je predstojnica Oddelka za  umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Je tudi višja znanstvena  sodelavka na ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta. 

V svojem raziskovalnem delu se posveča vprašanjem umetnostnega naročništva v poznem  srednjem in novem veku, zlasti na območju Štajerske. Vodila je projekt Vizualna reprezentacija  plemstva. Naročništvo na Štajerskem v zgodnjem novem veku, ki je bil usmerjen v preučevanje  strategij, s katerimi je plemstvo s pomočjo likovne umetnosti potrjevalo in upodabljalo svoj  družbeni položaj, z ozirom na bogastvo, vojaško kariero, genealoške povezave, znanje in  izobrazbo. Ukvarja se tudi s problematiko funkcije umetniških del in v zadnjem času zlasti s  portretistiko.  

Več informacij: 

Nastija Močnik Uroš Govek pomočnica direktorja za področje kulture strokovni sodelavec za kulturo nastija.mocnik@zkst-zalec.si uros.govek@zkst-zalec.si 03 712 12 82 03 712 12 66

VIR: ZKŠT